Jedro

Revizija ni dovoljena, ker so tožniki za svoje zahtevke z različno dejansko in pravno podlago navedli samo eno, torej nediferencirano vrednost spornega predmeta. To ima enake posledice, kot da vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila določena. Enako velja za zahtevke po nasprotni tožbi, ko nasprotni tožniki vrednosti spornega predmeta sploh niso navedli.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta zoper tožence vložila tožbo s tremi glavnimi zahtevki in s tremi podrejenimi zahtevki. Za vse sta navedla eno samo vrednost spornega predmeta 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR).

Med pravdo so toženci zoper oba tožnika vložili nasprotno tožbo s tremi zahtevki. Vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi niso navedli.

Sodišče prve stopnje je pretežno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov, v celoti pa je zavrnilo tožbene zahtevke tožencev iz nasprotne tožbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi so toženci vložili revizijo, v kateri uveljavljajo revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Predlagajo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožbeni zahtevki tožnikov (in obsodilni deli prvostopenjske sodbe, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče) imajo različno dejansko in pravno podlago. V izreku pod I/2 prvostopenjske sodbe je sodišče ugotovilo, da je pogodba o priznanju in razdružitvi solastnine ter pravice uporabe za nepremičnine, vpisane v vl. št. 321 k.o. ..., sklenjena med vsemi tremi toženci in overjena pri notarju 1.9.1997, nična v obsegu, ki se nanaša na prvega toženca. V izreku pod I/3 je ugotovilo, da je bil predmet prenosa po kupoprodajni pogodbi z dne 28.11.1996 med prvim tožencem in tožnikoma celotni prvemu tožencu pripadajoči delež tedanje vl. št. 321 k.o. ..., to je lastninska pravica na 1/3 zemljiškoknjižnega telesa II in pravica brezplačnega uživanja na 1/3 zemljiškoknjižnega telesa I (z nadaljnjim opisom kupljenega dela nepremičnine). Pod I/5, I/6 in I/7 je prvostopenjsko sodišče naložilo M. P. izstaviti tožnikoma zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na njegovi 1/3 nepremičnine parc. št. 255/1 k.o. ..., toženki A. P. pa izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice na parc. št. 255/2 in 255/3 k.o. ... v korist tožnikov vsakega do 1/6. Iz opisanega je razvidno, da je šlo za premoženjski spor z nedenarnimi zahtevki, za katere je po drugem odstavku 44. člena ZPP za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Ko gre za zahtevke, ki imajo različno pravno in dejansko podlago, je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP). To pomeni, da bi morale biti vrednosti spornega predmeta s strani tožeče stranke navedene oziroma določene za vsak zahtevek posebej. Tožnika nista ravnala tako, ampak sta za vse zahtevke navedla eno samo vrednost spornega predmeta (2.500.000 SIT), tožena stranka pa v okviru možnosti iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ni zahtevala, naj sodišče pozove tožečo stranko na pravilno navedbo vrednosti spornega predmeta, ki bi bila v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP. Gre torej za nediferencirano navedeno vrednost spornega predmeta, ki ima v skladu z ustaljeno sodno prakso tega sodišča enake posledice, kot če vrednost spornega predmeta za tožbo sploh ne bi bila navedena (ali določena). Zato revizija tožene stranke proti odločitvi o zahtevkih tožeče stranke ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Toženci izpodbijajo tudi odločitev o zavrnitvi njihovih zahtevkov iz njihove nasprotne tožbe. Tudi v tem delu njihova revizija ni dovoljena. Nasprotno tožbo je namreč šteti za samostojno tožbo, kolikor gre za popolnost vloge, navedbo vrednosti spornega predmeta in sodno takso (primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 177). Toženci oziroma tožniki po nasprotni tožbi vrednosti spornega predmeta v svoji nasprotni tožbi niso navedli. V pripravljalnem spisu z dne 28.6.1999, v katerem so toženci odgovarjali na trditve tožnikov v zvezi z njuno tožbo, so toženci na koncu obrazložili in formulirali nasprotno tožbo in predlog za začasno odredbo. V rubriki opredelitve zadeve so toženci navedli samo opredelitev iz tožbe obeh tožnikov in vrednost spornega predmeta iz te tožbe („zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o priznanju in razdružitvi solastnine in izstavitvi zemljiškoknjižne listine; pcto 2.500.000 SIT“), niso pa navedli nobene kratke opredelitve svoje nasprotne tožbe niti vrednosti spornega predmeta za svojo tožbo. Po presoji revizijskega sodišča torej toženci vrednosti spornega predmeta za nasprotno tožbo niso navedli. Če pa bi se vendarle štelo, da so toženci navedli vrednost spornega predmeta (2.500.000 SIT, sedaj 10.432,32 EUR), pa bi tudi v tem primeru šlo za nediferencirano določeno vrednost spornega predmeta. Trije zahtevki tožencev iz nasprotne tožbe namreč temeljijo na različnih pravnih in dejanskih podlagah. Prvi zahtevek se je glasil na ugotovitev predmeta kupoprodajne pogodbe, to je dela nepremičnine na parc. št. 255/1 k.o. ..., drugi zahtevek se je nanašal na prenehanje vznemirjanja tožencev kot solastnikov parc. št. 255/2 in 255/3 in tretji zahtevek je meril na vzpostavitev prejšnjega stanja na parc. št. 255/2 in 255/3 k.o. ... Tudi v tem primeru bi bilo treba določiti vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek posebej, česar toženci niso storili in so torej posledice enake, kot če vrednost spornega predmeta ni navedena. Zato tudi v zvezi z nasprotno tožbo revizija ni dovoljena.

V skladu z navedenim je revizijsko sodišče nedovoljeno revizijo tožencev zavrglo (377. člen ZPP).