Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se v pospešenem postopku ugotavljajo le dejstva, na podlagi katerih se presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek, in ali so podani razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. V pospešenem postopku, ki je po svoji pravni naravi skrajšani upravni postopek, se ne ugotavljajo niti pogoji za pridobitev statusa begunca niti pogoji za status subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 20. 3. 2009, zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20. 3. 2009, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s 5. in 6. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti -ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka odločbe) in na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka odločbe).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je moralo v tem upravnem sporu presoditi, ali je tožena stranka interpretirala in uporabila določili 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ v skladu z Ustavo RS, z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravih in temeljnih svoboščin (MKVČP) ter s pravili in načeli mednarodnega prava glede razlaganja mednarodnih pogodb ter v skladu z azilnim pravom Evropske unije. Zato je opredelilo, kakšna je dosedanja sodna praksa na tem področju v kontekstu ustavnopravnih standardov v zvezi s pospešenim postopkom (točka a); podalo razlago in uporabo določb pospešenega postopka ter presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika ZMZ (točka b); podalo razlago in uporabo predmetnih določb pospešenega postopka z vidika prava EU (točka c); podalo razlago in uporabo predmetnih določb pospešenega postopka z vidika MKVČP in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (točka d) in podalo razlago in uporabo predmetnih določb pospešenega postopka z vidika pravil oziroma splošno veljavnih načel mednarodnega prava. Navedena argumentacija, ki jo je treba obravnavati v celoti in medsebojno povezano, po presoji sodišča prve stopnje govori za to, da je tožena stranka določbi 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ v obravnavanem primeru uporabila nepravilno.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in potrdi njeno odločbo. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru nepravilno uporabila določbe 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje podalo napačno razlago pospešenega azilnega postopka. V tem postopku se ugotavljajo le dejstva, ki kažejo na zlorabo azilnega postopka in zato se v primerih iz 55. člena ZMZ ne ugotavlja utemeljenost prosilčevih razlogov za podelitev mednarodne zaščite, pač pa se zaradi obstoja dejstev, ki kažejo na zlorabo azilnega postopka, prosilčeva prošnja zavrne v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena. Če pa bi pristojni organ za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito predhodno moral ugotavljati razloge za podelitev mednarodne zaščite in šele nato ugotavljati dejstva, ki kažejo na zlorabo azilnega postopka, bi se ti postopki neupravičeno podaljševali, kar pa je v popolnem nasprotju z določbami ZMZ. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik podal namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito 14. 1. 2009, da je v Republiko Slovenijo vstopil 17. 11. 2007, v Center za tujce pa je bil nastanjen dne 4. 2. 2008 zaradi odstranitve iz države zaradi izrečene stranske kazni izgona iz države. Ves ta čas je imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, je izobražen, vseskozi je imel tudi ustrezno pravno pomoč. Tudi ni res, da ni vedel, da se pripravlja njegov povratek na Sri Lanko, saj je že v avgustu 2008 veleposlaništvo Velike Britanije odgovorilo njegovemu odvetniku, da Velika Britanija nima nobene obveznosti, da ga ponovno sprejme. Pa tudi sicer ne gre spregledati dejstva, da je tožnik v Veliki Britaniji preko veleposlaništva Sri Lanke v L. stopil v stik z izvorno državo, ki mu je brez težav izdala potni list. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Poudarja, da ni želel preprečiti odstranitve iz Slovenije generalno, temveč je podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, ker je izvedel, da se pripravlja njegova vrnitev na Sri Lanko, kjer pa bi bil kot pripadnik narodnostne tamilske manjšine preganjan oziroma celo ubit. 5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev tožene stranke, s katero je ta v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. ZMZ odločanje v pospešenem postopku ureja v 54. in 55. členu. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, in če so ti podani. V 55. členu ZMZ pa so taksativno navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, in sicer v pospešenem oziroma skrajšanem upravnem postopku. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (I Up 106/2008, I Up 107/2008, I Up184/2008, I Up 209/2008, I Up 211/2008, I Up 372/2009, I Up 572/2008) se v pospešenem postopku ugotavljajo le dejstva, na podlagi katerih se presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešeni postopek, in ali so podani razlogi za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. V pospešenem postopku, ki je po svoji pravni naravi skrajšani upravni postopek, se ne ugotavljajo niti pogoji za pridobitev statusa begunca niti pogoji za status subsidiarne zaščite, torej za nobenega od statusov iz 2. člena ZMZ. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v rednem ugotovitvenem postopku ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito oziroma če te ne, ali so izpolnjeni pogoji za podelitev subsidiarne zaščite, saj za tako stališče ni podlage v ZMZ.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru izrečena stranska kazen odstranitve iz Slovenije. Prav tako ni sporno, da je tožnik nastanjen zaradi odstranitve iz države v Centru za tujce od 4. 2. 2008 in da prošnje za mednarodno zaščito ni podal vse do 14. 1. 2009. Prav tako ni sporno, da je imel tožnik v celotnem navedenem obdobju pooblaščenega odvetnika in da je tudi sam izobražen in razgledan človek, ki je bil tudi v stikih tako z veleposlaništvom Velike Britanije kot tudi z veleposlaništvom Sri Lanke. Zato so nelogične in v nasprotju z ugotovljenim in tudi sicer med strankama nespornim dejanskim stanjem navedbe sodišča prve stopnje, da tožnik lahko ni vedel, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, in da bo namesto v Veliko Britanijo (kjer je predhodno živel 6 let), odpeljan v izvorno državo. Celo iz odgovora na pritožbo izhaja, da je tožnik z vložitvijo prošnje za priznanje mednarodne zaščite želel preprečiti svoj izgon iz Republike Slovenije (6. alineja 55. člena ZMZ), kar izhaja iz besedila, da ni želel preprečiti izgona generalno, temveč je podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, ker je izvedel, da se pripravlja njegova vrnitev na Sri Lanko.

8. Zaradi navedenega je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zmotno presodila dokaze in da obstoji razlog iz 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi katerega je izpodbijano odločbo odpravilo. Prav tako pa je po presoji Vrhovnega sodišča napačna presoja sodišča prve stopnje, da obstoji razlog iz 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljeno, saj je med strankama tudi nesporno, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbi 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ, torej je pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo. Zato so podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe (3. točka tretjega odstavka 80. člena ZUS-1).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta izvedla pravilno, njena odločba pa je pravilna in utemeljena v ZMZ. Tožena stranka je takoj po tem, ko je tožnik 14. 1. 2009 izrazil namero, da bi vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji, uvedla postopek po ZMZ. S tem, ko je tožena stranka o tožnikovi prošnji odločila v tako imenovanem pospešenem postopku, pa po presoji Vrhovnega sodišča ni kršila njegove pravice do obravnavanja kot prosilca za mednarodno zaščito, ki mu jo jamčijo Dublinska uredba, Ženevska konvencija in MKVČP. Tožena stranka ga je vse od podaje namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito obravnavala kot prosilca po ZMZ, seznanila ga je z njegovimi pravicami in obveznostmi v postopku in sprejela njegovo prošnjo na predpisanem obrazcu. Pozvala ga je zlasti, naj obrazloži, zakaj je izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele po skoraj enoletni nastanitvi v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen po določbah Zakona o tujcih. Tožnik je dejal, da je šele prejšnji dan izvedel, da ne bo vrnjen v Veliko Britanijo pač pa v svojo izvorno državo. Ta njegova obrazložitev pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z dejstvom, da je tožnik že v avgustu 2008 od veleposlaništva Velike Britanije izvedel, da ta država do njega nima nobenih obveznosti, kar je tudi pomenilo, da bo vrnjen v svojo izvorno državo (kjer pa se je pred nedavnim vojna proti tamilskim tigrom tudi uradno končala). Po presoji Vrhovnega sodišča so bili izpolnjeni formalni pogoji, predpisani v 54. členu ZMZ za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka na pravilno ugotovljeno in tudi sicer med strankami nesporno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila obstoj razlogov iz 5. (brez utemeljenega razloga ni prošnje za mednarodno zaščito vložil v najkrajšem možnem času, pri čemer je imel za to ves čas možnost) in 6. (prošnjo za mednarodno zaščito je vložil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil prisilno odstranitev iz Slovenije) alineje 55. člena ZMZ in na tej podlagi zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

10. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče ob spremembi prvostopne sodbe na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.