Jedro

Določba 3. odstavka 121. člena ZVojI se uporablja za osebe, ki so zahtevo vložile pred uveljavitvijo ZVojI, pa statusa niso dobile zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.2.2003, s katero je bila na podlagi določb 89. in 121. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 in 75/99) ter 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavržena njegova zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožnik je že pred uveljavitvijo ZVojI uveljavljal priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida; njegova zahteva je bila zavrnjena zaradi nedoseganja predpisanega odstotka okvare zdravja. Njegova zahteva iz leta 1999 (torej že po uveljavitvi ZVojI) je bila kot prepozna zavržena na podlagi prehodne določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI. Z zahtevo z dne 5.4.2001 (ki je predmet obravnavanega upravnega spora) je isti status uveljavljal na podlagi istih zdravniških spričeval kot v letu 1999. Ne glede na dejstvo, da je bilo o njegovi enaki zahtevi že odločeno, je mogoče takšno zahtevo vložiti le v prekluzivnem dvoletnem roku, ki teče od uveljavitve ZVojI (1.1.1996); ta rok je nepodaljšljiv ne glede na to, da je bilo morebiti zdravstveno stanje zaradi poslabšanja bolezni, nastale pri opravljanju vojaške obveznosti, ugotovljeno z zdravniškimi izvidi šele kasneje, torej po preteku roka, določenega v 3. odstavku 121. člena ZVojI.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na določbo 3. odstavka 121. člena ZVojI, ne pa na določbo 96. člena ZVojI, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj. Ker sodba nima razlogov o tem, je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu s to določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Iz dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru izhaja, da je tožnik že pred uveljavitvijo ZVojI (1.1.1996) vložil zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja oziroma poslabšanja bolezni (zahteve z dne 12.2.1957, 21.5.1962 in 2.11.1987), pa mu zaradi prenizkega odstotka okvare zdravja uveljavljeni status ni bil priznan.

Po presoji revizijskega sodišča sta glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje sodišče prve stopnje oziroma tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko sta presojala upravičenost tožnikove zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe 3. odstavka 121. člena in ne na podlagi določbe 96. člena ZVojI. Tretji odstavek 121. člena ZVojI namreč določa, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve ZVojI, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča ter praksi ustavnega sodišča iz jezikovne razlage omenjene zakonske določbe izhaja, da se ta uporablja za vse osebe, ki so do uveljavitve ZVojI utrpele okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni v okoliščinah, odločilnih za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida, vendar statusa še niso pridobile. Ker drugi pogoji za vložitev zahteve na podlagi te določbe niso zahtevani, je utemeljen in logičen zaključek, da se navedena določba nanaša tako na osebe, ki do uveljavitve ZVojI niso vložile zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega vojnega invalida, kakor tudi na osebe, ki so takšno zahtevo že vložile, vendar statusa niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti in je bila zato njihova zahteva zavrnjena, za kar gre tudi v obravnavanem primeru. Zato je bilo po presoji revizijskega sodišča materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijane sodbe tudi utemeljilo, zakaj je presojalo tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določb 3. odstavka 121. člena ZVojI. Revizijski očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zato ni utemeljen.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v smeri zatrjevane nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni preizkušalo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).