Jedro

Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke št. 2142-5983/2023/9 (1221-12) z dne 23. 11. 2023, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1. 2. V obrazložitvi je pojasnilo, da ni sporno, da je hrvaška policija tožniku odvzela prstne odtise ter da je upoštevaje (b) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III toženka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ki je odgovornost za to pisno prevzela. Pritrdilo je tudi stališču, da tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na obravnavo tožnika, ko še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, tudi če so resnične, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Glede na to, da že iz tožnikovih izjav ni razvidno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu pa po presoji sodišča prve stopnje tudi ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do informacij, ki jih je tožnik predložil (šele) v upravnem sporu, to je do različnih virov, iz katerih naj bi izhajalo, da hrvaški organi tujcem preprečujejo dostop do azilnega postopka. Te informacije je štelo za nerelevantne, ker bo tožnik ob predaji že imel status prosilca za mednarodno zaščito.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne in napačne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep toženke odpravi oziroma podredno, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi navaja, da je odločilno ravnanje hrvaške policije v postopku dostopa tujcev do azilnega postopka in da ravnanje hrvaških organov v njegovem primeru kaže, da niso imeli namena nadaljevati azilnega postopka. Poudarja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi Evropske unije (v nadaljevanju EU) dokazno breme prenese na toženo stranko ter meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede tega napačna.

7. Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na razliko med policijsko obravnavo oseb po nezakonitem prestopu meje in obravnavo oseb, predanih na podlagi Uredbe Dublin III. Tako je tudi v konkretnem primeru pravilno presodilo, da iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

8. Tožbene navedbe, da ravnanje hrvaških policistov ne kaže, da so želeli, da pritožnik odide v azilni dom ali da bi ga tja napotili, je sodišče prve stopnje presodilo kot ne dovolj izkazane. To je utemeljilo z navedbo, da je pritožnik toženki sam predložil listino "Potvrda o registraciji", ki mu jo je izdala hrvaška Policijska postaja Jastrebansko, iz katere izhaja, da je pritožnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da se mora najkasneje do 20. 9. 2023 do 23.59 ure zglasiti v Sprejemnem centru za prosilce za azil v Zagrebu. Zaključilo je da, ob teh okoliščinah ni logično, da bi hrvaški policisti rekli pritožniku, da mora zapustiti Republiko Hrvaško v 48 urah. Tega sklepanja pritožnik ne more izpodbiti zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb oziroma dela svoje izpovedbe ob hkratnem, zgolj pavšalnem zatrjevanju, da je prepričljivo opisal protislovno ravnanje hrvaške policije. Drugih razlogov, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje te navedbe presoditi drugače, pritožnik ni navedel. 9. Pritožnik nadalje ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena.

10. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S.,2 kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.3

11. Pritožnik se tudi zgolj pavšalno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 182/2024 z dne 7. 2. 2024, vendar njene zveze s tem primerom ne pojasni. Prav tako pavšalna in z ničemer podprta je tudi njegova navedba, da mora po mednarodni sodni praksi organ, ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije (o stanju v relevantni državi) preveriti tudi po uradni dolžnosti. S čim oziroma kako naj bi prišlo do te kršitve, pritožnik ne navaja, tako da pritožbene navedbe ostajajo pri nestrinjanju z dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar se je Vrhovno sodišče že opredelilo.

12. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Gre za sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 21. 1. 2011 v zadevi M.S.S. Proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09). 3 Gl. sodbo SEU v zadevi C-392/22, X proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid z dne 29. 2. 2024, 77. in 78. točka.