Jedro

Tudi ostale pritožbene navedbe ne narekujejo znižanja izrečene zaporne kazni, neutemeljeno pa je tudi zavzemanje pritožbe za izrek pogojne obsodbe, ker je inkriminacija obravnavanega dejanja po njeni oceni plod politične odločitve, ki ljudem neupravičeno preprečuje gibanje brez omejitev. Pri slednji trditvi prezre, da je smisel inkriminacije tovrstnega ravnanja zavarovanje javnega reda in miru v državi. Objekt varovanja je državna meja in zakonitost bivanja v Republiki Sloveniji, pa tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka nezakonito spravljanje ljudi čez mejo in varovanje njihovega premoženja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 80205/2023 z dne 7. 12. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države iz šestega v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in 2. alineji 50. člena ter 2. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in osem mesecev zapora ter denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša skupaj 1.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska izrečene denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prestan v priporu od 31. 10. 2023 od 21.35 ure dalje. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 mu je izreklo kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu vzelo elektronske naprave, in sicer mobilni telefon z v izreku sodbe navedenima IMEI številkama in SIM karticama, po prvem odstavku 74. člena KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist v višini 7.000,00 EUR, po osmem odstavku 308. člena KZ-1 pa mu je odvzelo osebni avtomobil znamke Opel Zafira in kontaktni ključ. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena tega zakona pa se potrebni izdatki in nagrada zagovornika, ki mu je bil postavljen, izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto nepogojne zaporne kazni izreče pogojno zaporno kazen, izrečeno denarno kazen pa mu pogojno odloži ali zniža. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju treba upoštevati, da prevozniki migrantom pomagajo na njihovo prošnjo iz različnih razlogov, seveda proti plačilu, najpogosteje ker zaradi vojnega stanja ali ekonomske stiske bežijo iz svojih domicilnih držav na območje Evropske unije, vzrok za takšne migracije pa je svetovna politična in gospodarska ureditev, ki temelji na tekmi za politično in gospodarsko prevlado posameznih držav, ne pa na spoštovanju temeljnih človekovih pravic. V tej tekmi za prevlado si države, tudi države Evropske unije, katere članica je Republika Slovenija, ki bi naj temeljila na spoštovanju temeljnih človekovih pravic, s svojo normativno ureditvijo zapirajo svoje meje, preko katerih spuščajo le izbrane ljudi, torej Evropska unija na podlagi političnih argumentov omejuje vstop tujcev na svoje ozemlje, pri tem pa nobena vera, ki temelji na večtisočletni zgodovini, teh omejitev gibanja ne pozna in gibanja ne prepoveduje, prepovedi določa zgolj državna ureditev posameznih držav iz dnevno političnih razlogov. Obravnavano kaznivo dejanje ne temelji na deklarirani ustavni pravici do svobode gibanja, temveč na aktualni državni prepovedi gibanja, ki temelji na politični podlagi, takšne prepovedi pa v naši zgodovini že poznamo in so se kasneje z vidika temeljnih človekovih pravic izkazale za neutemeljene ter so bile zgodovinsko obsojane. Od leta 2008 do danes so se kazni za obravnavano kaznivo dejanje bistveno zvišale, čeprav gre vselej za tranzit migrantov čez ozemlje Republike Slovenije, pri čemer slednje ni ogroženo, saj migranti zgolj potujejo v ciljne države zahodne Evrope, znano pa je, da so sodišča to že prepoznala in pričela storilcem izrekati sankcije z uporabo omilitvenih določil ter izrekanjem pogojnih obsodb. Ob izbiri in odmeri kazenske sankcije je sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo, da je obdolženec po narodnosti Čečen, državljan Rusije, ki zadnjih 15 let biva v Franciji na podlagi političnega azila, ki mu ga je dodelila Francija in mu na ta način omogočila gibanje po območju celotne Evropske unije; da so migranti, ki jih je obdolženec prevažal, člani iste družine, po narodnosti prav tako Čečeni, državljani Rusije, ki pa v nasprotju z obdolžencem niso imeli dovoljenja za vstopno območje Evropske unije, kar potrjuje poudarjeno neenako obravnavanje državljanov Rusije s strani Evropske unije, ki je zagotovo posledica trenutnega političnega stanja ob vojni Rusije z Ukrajino ter povezanimi ukrepi Evropske unije proti Rusiji; da so migranti potovali v Republiko Nemčijo zaradi predvidene nujne operacije enega od otrok, ki mu v Rusiji niso mogli zagotoviti primernega zdravljenja; da so bili migranti tisti, ki so očitno kot Čečeni izvedeli za obdolženca kot njihovega sonarodnjaka v Franciji, zaradi česar se je mati navedene deklice po telefonu obrnila neposredno nanj, on pa ji ob zdravstvenem stanju otroka in nacionalni povezanosti ni mogel odkloniti pomoči; da je pri oceni teže kaznivega dejanja pomembna neposredna povezava obdolženca z migranti, kar potrjuje, da ni bil član nobene kriminalne združbe, ki se ukvarja s spravljanjem migrantov na območje Evropske unije, to pa stopnjo njegove krivde bistveno zmanjšuje; da je obdolženec prevoz migrantov opravil s svojim osebnim avtomobilom, kar ponovno potrjuje, da se s tovrstnimi protipravnimi ravnanji ni ukvarjal in z nikomer, ki ta dejanja organizira, ni bil povezan in tudi ni bil seznanjen s tem, da mu bo v primeru prijetja po policistih osebni avtomobil zasežen, saj v tem primeru prevoza zagotovo ne bi opravil oziroma ga ne bi opravil s svojim avtomobilom; da zaseg obdolženčevega avtomobila že sam predstavlja sorazmerno veliko kazen glede na socialni status obdolženčeve družine s petimi otroki, kjer je le on zaposlen in s svojim dohodkom preživlja družino, zaradi česar nabava osebnega avtomobila za njegovo družino predstavlja velik strošek, povezan s kreditom, ki ga je do prijetja še plačeval in da sodišče tudi ni dalo primerne teže dejstvu, da obdolženec že 15 let živi v Franciji in da v tem času ni storil nobenega protipravnega dejanja, saj bi bil kot politični azilant v primeru kakršnihkoli prekrškov oziroma kaznivih dejanj sankcioniran z izgonom iz Francije ter da gre v obravnavanem primeru za enkratno protipravno ravnanje obdolženca, ki pri drugih ni pustilo nobenih posledic, temveč jih trpita zgolj obdolženec in njegova družina, ki je ostala brez očeta oziroma moža ter brez dohodkov.

5. Pritožbeni oceni, da je bila obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izrečena prestroga kazen in da bi zaradi povzetih razlogov zadostovala pogojna obsodba, ki bi prav tako dosegla namen kaznovanja pri obdolžencu, da z izvrševanjem kaznivih dejanj ne bi nadaljeval, ni mogoče pritrditi. Svojo trditev pritožba pojasnjuje še z navedbami, da obdolžencu predstavlja dovolj strogo kazen dejstvo, da je od meseca novembra 2023 v priporu in da mu je bil odvzet avtomobil ter da bo nadaljnje zadrževanje obdolženca v zaporu, pri čemer je zgolj želel pomagati družini iste narodnosti, zgolj otežilo bivanje njegove družine in njegovo resocializacijo po prestani zaporni kazni, ko se bo še težje vključil v normalno življenje v Franciji.

6. Presoja podatkov v spisu, razlogov napadene sodbe in navedb pritožbe pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izbralo in odmerilo ustrezno kazensko sankcijo. Pri tem je kot posebno olajševalno okoliščino, zaradi katere je uporabilo omilitvena določila in izreklo kazen pod zakonsko predpisano, v zadostni meri upoštevalo okoliščino, da je peljal družino, ki ima invalidnega otroka in ki se je odločila zapustiti Rusijo zaradi njegovega zdravljenja, ki jo poudarja pritožba. Prav tako je v zadostni meri kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da je krivdo priznal in da je storitev kaznivega dejanja obžaloval ter obljubil, da v bodoče ne bo izvrševal kaznivih dejanj, pa tudi skrb za štiri otroke in njegovo dosedanjo nekaznovanost. Pritožba poudarja, da je obdolženec po narodnosti Čečen, ki zadnjih 15 let biva v Franciji, migranti pa so iste narodnosti, a so v Evropski uniji drugače obravnavani zaradi vojne med Rusijo in Ukrajino ter graja zakonodajo, ki ne dopušča prostega potovanja po svetu. Res je, da lahko obdolženec potuje po državah članicah Evropske unije zaradi svojega statusa, ki mu ga je dodelila Republika Francija, a to ne zmanjšuje pomena dejstva, da je z očitanim ravnanjem kršil predpise države članice Evropske unije, ki so bili sprejeti zaradi zagotavljanja reda in varnosti v njej. Tudi trditev pritožbe, da se je za prevoz prebežnikov odločil, ker so iste narodnosti in da ga je pri tem, ob obljubljenem plačilu, vodila človekoljubnost, ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo ustrezno zaporno kazen, pri čemer je nekaznovanost, ko pritožba poudarja, da gre za njegovo enkratno protipravno dejavnost, prav tako upoštevalo v zadostni meri. Tudi ostale pritožbene navedbe ne narekujejo znižanja izrečene zaporne kazni, neutemeljeno pa je tudi zavzemanje pritožbe za izrek pogojne obsodbe, ker je inkriminacija obravnavanega dejanja po njeni oceni plod politične odločitve, ki ljudem neupravičeno preprečuje gibanje brez omejitev. Pri slednji trditvi prezre, da je smisel inkriminacije tovrstnega ravnanja zavarovanje javnega reda in miru v državi. Objekt varovanja je državna meja in zakonitost bivanja v Republiki Sloveniji, pa tudi varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka nezakonito spravljanje ljudi čez mejo in varovanje njihovega premoženja1. 7. Neutemeljena je tudi pritožbena graja izrečene denarne kazni, saj je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri te sankcije, ki je obvezna, pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki nanjo vplivajo in odmerilo ustrezno število in višino dnevnih zneskov ter določilo ustrezen rok, v katerem jo mora obdolženec plačati. Pritožba nima prav, ko se zavzema za znižanje ali pogojno odložitev denarne kazni obdolžencu iz razloga, ker mu je bil že odvzet avtomobil zaradi izvršitve navedenega kaznivega dejanja, kar ob upoštevanju trajanja pripora obdolženca po njeni oceni zadostuje za sankcioniranje. Prav tako neutemeljeno pa je njeno sklicevanje na to, da je zaradi odrejenega pripora obdolženčeva družina sedaj odvisna od državne pomoči Francije, saj bi moral obdolženec na možnost takšnega razpleta svojega ravnanja moral misliti takrat, ko se je odločil za izvršitev kaznivega dejanja kljub temu, da ima v Republiki Franciji azil ter družino, ki jo mora preživljati. Pritožbeno zavzemanje za spremembo odločbe o kazenskih sankcijah obdolžencu v korist zato ni utemeljeno.

8. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo upravičenost odvzema premoženjske koristi obdolžencu in ugotovilo, da je presojana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, v napadeni sodbi pa tudi ustrezno obrazložena.

9. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, glede potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika pa odločilo, da obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim.: Odločba ustavnega sodišča RS Up-265/01 z dne 26. 10. 2001, sodba VSRS XI Ips 48477/2012 z dne 10. 1. 2013, Sklep VSL Cst 656/2015 z dne 11. 11. 2015; Veliki znanstveni komentar Posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 486.