Jedro

Narava kršitve - (nezavestna) malomarnost pri zagonu motorja in nepravočasna zaznava nepravilnosti delovanja motorja - ter olajševalne okoliščine na strani delavca (nekaznovanost, pripravljenost, da se izogne konfliktom in socialne razmere, tj. skrb za dva šoloobvezna otroka), dopuščajo pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločbo disciplinske komisije tožene stranke, potrjeno s sklepom komisije za varstvo pravic, spremenilo tako, da je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z disciplinskim ukrepom prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je pogojno odložilo za dobo enega leta. Razveljavilo je sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 7.5.1992 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi odločbe disciplinske komisije z dne 7.4.1992 ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in dolžnostmi iz delovnega razmerja.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati plačo za čas od 15.5.1992 do vrnitve na delo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega izplačilnega dne do dneva izplačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka pritožuje tožnik iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev procesnega in materialnega zakona in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da samo odloči o stroških postopka. Meni, da minimalne zavrnitve zahtevka ni mogoče enačiti s tožnikovim uspehom v tej pravdi. Bistvo obravnavanega delovnega spora je, da je bil izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja nezakonit in da tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki še traja. Tožnik je s tožbo in zahtevkom uspel, zaradi delne zavrnitve zahtevka pa niso nastali nobeni dodatni stroški. Stroške, ki so nastali v tem postopku je z nezakonitim disciplinskim postopkom povzročila tožena stranka, zato jih je dolžna tožniku povrniti. Tožnik priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Zoper celotno sodbo sodišča prve stopnje se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev postopka ter pritožbenemu sodišču prdlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba graja dokazni zaključek sodišča prve stopnje, ki je kljub enako ugotovljenemu dejanskemu stanju, kot je bil ugotovljen v disciplinskem postopku, zaključilo, da celoten dogodek, v katerem je prišlo do poškodbe dela sklopke, meji na naključje, ker pa je tožnik poklicni voznik, je njegovo ravnanje mogoče okvalificirati le kot nezavestno malomarnost. Pri tem se tožena stranka sklicuje na izpoved izvedenca J. S., da bi voznik povprečnih psihofizičnih sposobnosti lahko napako v ravnanju odkril veliko prej in sicer tako zaradi zvoka motorja kot vonja po zažganem.

Izvedenec je tudi navedel, da je pri tej okvari prišlo do izredno intenzivnega spodrsavanja, zaradi česar je morala temperatura potisne plošče in vztrajnika narasti na 700 do 800 stopinj Celzija in se postavlja domneva, da je do take okvare lahko prišlo le z namernim ravnanjem. Pri tem tožena stranka še povdarja, da do takšne poškodbe sklopke, lamel in vztrajnika pri toženi stranki od leta 1992 do danes še ni prišlo. Delavci tožene stranke, ki so sodelovali v disciplinskem postopku dobro poznajo pravilne postopke in so zato jasno zapisali, da je tožnik ravnal skrajno malomarno in nestrokovno. Z ugotovitvami sodišča glede stopnje tožnikove odgovornosti se tožena stranka ne more strinjati in te ugotovitve v dokaznem postopku tudi niso potrjene.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Pri tem navaja, da sta z revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča RS bili sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavljeni, ker nista vsebovali razlogov za odločitev o pogojni odložitvi prenehanja delovnega razmerja.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje obširno in utemeljeno obrazložilo, zakaj se je odločilo, da tožniku izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo za dobo enega leta. Tožnikovo ravnanje je opredelilo kot nezavestno malomarnost, kot olajševalno okoliščino pa upoštevalo njegovo obnašanje pred in po dogodku, njegove socialne razmere in skrb za dva mladoletna otroka. Obteževalnih okoliščin sodišče ni našlo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) in pravilno uporabo materialnega prava, kot to določa 350. člen ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za spremembo dokaznega zaključka, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti iz zavestne malomarnosti. Izvedeni dokazni postopek ne daje opore za tak zaključek. Izvedenec avtomobilske stroke mag. J. S. je namreč zaslišan pred sodiščem izpovedal, da je pet možnih nastankov okvare, do katere je prišlo z ravnanjem tožnika in da nobena ni povsem zanesljiva, saj lahko pride do medsebojne kombinacije različnih možnosti. Tožniku ni bilo dokazano, da bi do okvare prišlo zaradi njegove zavestne malomarnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožnik mislil, da ima težave pri zagonu avtobusa zaradi nafte in ne zaradi nepravilnega delovanja sklopke. To izhaja iz njegovega odgovora priči A. Z., ki ga je opozoril, da žge sklopko in naj da vozilo iz brzine. Očitno pa vonj po zažganem tudi ni bil tako močan, saj ga vsi prisotni niti niso zaznali. Tako je priča Z. izpovedal, da je bilo v zraku čutiti vonj po zažgani sklopki, priča T. G., delavec v avtopralnici, kamor je tožnik pripeljal avtobus potem, ko ga je zagnal, očitno na nepravilen način, pa je izpovedal, da ni zavohal nobenega smradu. Priča M. B., ki se je takrat nahajal v pralnici, je izpovedal, da je takrat, ko je tožnik pripeljal avtobus v pralnico, zaznal rahel smrad, dopuščal pa je tudi možnost, da ta smrad ni prihajal od tožnikovega avtobusa. Priča F. K., ki je z A. Z. šel mimo avtobusa, ko ga je tožnik zaganjal, je videl dim in tudi vohal smrad. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da smradu zaradi žganja sklopke niso zaznali vsi prisotni, iz česar tudi izhaja, da ni nujno, da je ta smrad zaznal tožnik. Iz njegovega odgovora A. Z. izhaja, da je bil prepričan, da ima težave z gorivom in ne s sklopko. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče očitati zavestne malomarnosti pri nepravilnem ravnanjem s sklopko, zaradi česar je prišlo do njenega zdrsavanja in pregretja ter v posledici tega njenega uničenja. Tožnik se očitno ni zavedal, da napačno ravna s sklopko. Nedvomno, kot izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja, pa je moral s sklopko delati nepravilno, da je prišlo do njene poškodbe. Vendar samo nepravilno ravnanje tožnika ne daje opore za dokazni zaključek, da je šlo za zavestno malomarnost. Tožnik je očitno ravnal nepravilno, vendar se tega ni zavedal, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in to okvalificiralo kot nezavestno malomarnost in tudi ustrezno obrazložilo.

Pri tem je treba poudariti, da je do okvare prišlo na prostoru tožene stranke, sredi delovnega dne ob prisotnosti ostalih šoferjev, mehanikov in oseb, ki se profesionalno ukvarjajo z vožnjo oz. servisiranjem avtobusov in nikogaršnja izpoved ne daje opore za zaključek, da bi tožnik zaganjal avtobus zavestno na nepravilen način. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre za disciplinsko kršitev storjeno iz nezavestne malomarnosti.

Tožena stranke je tako nepravilno štela, da je tožnik storil očitano kršitev iz zavestne malomarnosti, zaradi česar tudi ni pravilno uporabila določb 12. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti, ki določa, da pri izbiri in odmeri izrečenega ukrepa disciplinski organ upošteva težo kršitve in njene posledice, stopnjo delavčeve odgovornosti, okoliščine v katerih je bila kršitev storjena in dejstva, ki so pomembna za oceno okoliščin (ocena delavčeve vestnosti pri delu, njegov odnos do kršitve, socialni položaj ipd.) in v posledici tega tudi ni uporabila določb 8. člena pravilnika, ki omogoča pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno stopnjo odgovornosti tožnika in ob upoštevanju tožnikove nekaznovanosti, njegove pripravljenosti, da se izogne konfliktom in socialne razmere, saj mora tožnik skrbeti za dva šoloobvezna otroka, utemeljeno uporabilo določbo 8. člena pravilnika tožene stranke in pogojno odložilo izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je navedena sankcija primerna, glede na naravo kršitve - malomarnost pri zagonu motorja in nepravočasno zaznavo nepravilnosti delovanja motorja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izrek o stroških, zoper katere se pritožuje tožnik in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za odločitev o stroških imelo podlago v določbi 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) in 2. odst. 154. člena ZPP/99, ki se uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči na podlagi 1. odst. 14. člena ZDSS. Napačno je namreč stališče tožnika, da je v tem individualnem delovnem sporu uspel v pretežni meri. Sodišče je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik odgovoren za očitane kršitve delovne obveznosti, le izvršitev disciplinskega ukrepa je pogojno odložilo, torej je tožnik uspel le v manjšem delu, sodna praksa pa je že izoblikovala stališče, da v takih primerih stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljni, potem ko je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.