Jedro

Tožnici je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za uradniško delovno mesto podsekretar, prenehalo po samem zakonu iz razloga, določenega v točki 1 prvega odstavka 154. člena ZJU, v zvezi s čimer je toženka izdala presojani ugotovitveni sklep z dne 18. 11. 2020; tožnica v roku treh mesecev od sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2019 ni opravila strokovnega izpita iz upravnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je delovno razmerje med pravdnima strankama nezakonito prenehalo, razveljavitev sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona z dnem 18. 11. 2020, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ampak še traja, vzpostavitev delovnega razmerja od 18. 11. 2020 dalje, reintegracijo in reparacijo ter plačilo stroškov usposabljanja za imenovanje v naziv v višini 158,00 EUR (točka II izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka III izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper odločitev o neutemeljenosti zahtevka in pravdnih stroških tožnice (točka II izreka, delno točka III izreka sodbe in sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da za ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka upoštevala razglašeno epidemijo koronavirusne bolezni v zvezi z rokom za opravo izpita, ni podlage v navedbah strank ali izvedenih dokazih. V tem delu se sodbe ne da preizkusiti. O podaljšanju roka do 20. 6. 2020 bi morala toženka tožnico obvestiti. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo toženki, katere navedbe so same s seboj v nasprotju. Po eni strani navaja, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja na podlagi zakona z iztekom trimesečnega roka, določenega za opravo izpita, in hkrati da je prišlo do podaljšanja roka zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Upoštevanje epidemije je bilo enostransko, pri čemer se je toženka na epidemijo sklicevala le, da bi opravičila, zakaj je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala šele 18. 11. 2020. Tožnica je utemeljeno pričakovala, da ji je toženka rok za opravo izpita podaljšala, ker ji delovno razmerje z iztekom trimesečnega roka ni prenehalo. Pričakovala je, da jo bo na izpit napotila toženka. Toženki je bilo v interesu, da tožnica kasneje opravi izpit, kar potrjuje prijava z dne 17. 9. 2020. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se na izpit prijavi kandidat sam, drugače izhaja iz omenjene prijave. Tožnica je predložila še mnenje Ministrstva za javno upravo, v katerem je jasno navedeno, da na izpit delavca napoti delodajalec. Zmotno je ugotovilo, da prijava pomeni le potrditev plačila stroškov izpita, ne pa podaljšanja roka. Tudi v tem delu se sodbe ne da preizkusiti. Zmotno je ugotovilo, da je prijava na izpit možna do zaposlitve mest, saj je na spletni strani A. akademije objavljen tridesetdnevni rok za prijavo. Do tega se v izpodbijani sodbi in sklepu ni opredelilo. Tožnica je predložila mnenje Ministrstva za javno upravo, da dejstvo, da zaradi objektivnih okoliščin ni mogoče opraviti izpita, ne sme iti v škodo delavcu in da se rok za opravo izpita ustrezno podaljša. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnici v zvezi s podaljšanjem roka ni bila zagotovljena pravna varnost, s podaljšanjem sploh ni bila seznanjena. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno ga spremeni, tako da zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da njene navedbe pred sodiščem prve stopnje niso bile same s seboj v nasprotju. S sklepom z dne 18. 11. 2020 je ugotovila, da je tožnici delovno razmerje zaradi neoprave izpita prenehalo na podlagi samega zakona, pri čemer je upoštevala dejstvo epidemije koronavirusne bolezni. To dejstvo je opredelila kot objektivno okoliščino, ki je določen čas onemogočala opravo izpita. Objektivna okoliščina je do izdaje sklepa že prenehala, tožnica je imela na voljo dovolj časa za opravo izpita. Na izpit se sploh ni prijavila. Izpiti, ki so bili preklicani zaradi epidemije, so se prednostno opravili poleti 2020. Na sestanku pri toženki dne 13. 11. 2020 je povedala, da je imela preveč dela. Epidemije koronavirusne bolezni ni prepoznala kot okoliščine, ki bi ji preprečevala opravo izpita. Zaslišana kot stranka je tožnica izpovedala, da je vedela, da se mora sama prijaviti na izpit. To so potrdile druge zaslišane priče. Prijavila se je šele septembra 2020, kar je bilo prepozno. Direktorica občinske uprave je prijavnico podpisala, s čimer je potrdila, da bo toženka krila stroške izpita, ni pa s tem tožnici podaljšala roka za opravo izpita. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na mnenje Ministrstva za javno upravo, ki za toženko niti ni zavezujoče. Iz mnenja izhaja le, da delodajalec delavca napoti na izpit, kar je toženka storila že s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Toženka ji je zakonito izdala izpodbijani sklep; tožnica izpita ni opravila, razlogi za neopravo so izključno na njeni strani. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti in da se do določenih predloženih listin ni opredelilo. V obrazložitvi sodbe in sklepa je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso nejasni niti sami s seboj v nasprotju. V okviru dokazovanja je prebralo vse predložene listine, vključno z mnenji Ministrstva za javno upravo z dne 18. 2. 2014 in 16. 3. 2020 (narok za glavno obravnavo 30. 11. 2021). Do njune vsebine se sicer ni posebej opredelilo, je pa sicer iz obrazložitve sodbe in sklepa jasno razbrati, katera dejstva je štelo za dokazana. V zvezi s prijavo na izpit je pravilno upoštevalo, da svoje navedbe, ki jo ponavlja v pritožbi, da na izpit kandidata prijavi delodajalec, že tožnica sama ni potrdila, ko je bila zaslišana kot stranka. V zvezi z objektivnimi okoliščinami pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jih je že toženka ustrezno upoštevala pri ugotavljanju, ali je prišlo do prenehanja delovnega razmerja na podlagi zakona.

7. Tožnici je delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za uradniško delovno mesto podsekretar, prenehalo po samem zakonu iz razloga, določenega v točki 1 prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), v zvezi s čimer je toženka izdala presojani ugotovitveni sklep z dne 18. 11. 2020; tožnica v roku treh mesecev od sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2019 ni opravila strokovnega izpita iz upravnega postopka. Dejstvo, da tožnica izpita ni opravila v trimesečnem roku, niti kasneje do prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo sporno.

8. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka tožnici rok za opravo izpita podaljšala (tožnica za podaljšanje roka sploh ni zaprosila). Kot izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 18. 11. 2020, ki ga citira pritožba, je upoštevala dejstvo, da je bila od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 razglašena epidemija koronavirusne bolezni, ki jo je opredelila kot objektivno okoliščino oziroma razlog, ki ni bil na strani tožnice. Razlog za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu je v točki 1 prvega odstavka 154. člena ZJU opredeljen kot neoprava ustreznega strokovnega izpita, ki je bil kot pogoj določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če uradnik izpita ne opravi iz razlogov, ki niso na njegovi strani.

9. Tožnica se je na izpit prvič prijavila dne 17. 9. 2020, na prijavi je toženka navedena kot plačnik, ne kot prijavitelj, kot je pravilno iz predložene listine ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz tožničine izpovedi je pravilno ugotovilo, da je prijavo izpolnila sama in da je vedela, da se mora sama prijaviti na izpit, ter da ji je direktorica toženke s podpisom na prijavi odobrila kritje stroškov izpita (ne pa podaljšanja roka za opravo izpita; tožnica za podaljšanje roka sploh ni zaprosila). V svoji izpovedi je tožnica potrdila, da se je zavedala obveznosti oprave izpita. Ta obveznost je bila navedena že v javnem natečaju za zasedbo delovnega mesta podsekretar in pa, kar je bistveno, v tožničini pogodbi o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je iz predloženega elektronskega sporočila z dne 24. 11. 2020 pravilno ugotovilo, da so bili izpitni roki, ki se niso izvedli v marcu 2020 zaradi razglašene epidemije koronavirusne bolezni, izvedeni poleti 2020 in da je bilo v času od julija 2020 do oktobra 2020 razpisanih enaindvajset izpitnih rokov (na katere se tožnica ni prijavila). Iz uradnega zaznamka Ministrstva za javno upravo z dne 24. 8. 2021 je pravilno ugotovilo, da se izpitni roki razpisujejo glede na potrebe. Tako utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnice, da so bili izpitni roki redki in zapolnjeni, ki je tudi sicer ne potrjuje noben drug dokaz.

11. V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja, da je toženka, preden je izdala sklep z dne 18. 11. 2020, podpisala prijavo na izpit, saj s tem ni odločila o podaljšanju roka (za katerega tožnica sploh ni zaprosila) niti ni zaradi tega onemogočena v izdaji ugotovitvenega sklepa. Dejstvo, da prenehanja delovnega razmerja ni ugotovila prej, po poteku trimesečnega roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi, oziroma po poteku objektivnih okoliščin – epidemije koronavirusne bolezni, je tožnici kvečjemu v korist, ne v škodo.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

13. Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v pravdi).