Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožeča stranka s svojimi dejanji na konkludenten način izrazila voljo, da spornega buldožerja ne želi več imeti v lastnini, je prenehala lastninska pravica na tem buldožerju z njegovo opustitvijo, s tem pa je prenehala tudi pravica tožeče stranke do odškodnine.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 893,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
1. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca solidarno dolžna plačati tožeči stranki 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2010 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v znesku 1.281,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da gre za sodbo presenečenja. Prvo sodišče se je odločilo, da bo odločilo z vmesno sodbo, iz njegovega postopanja pa je izhajalo, da je imelo namen po temelju ugoditi tožbenemu zahtevku. Narok je preložilo na nedoločen čas. Takšno postopanje vzbuja tudi dvom v objektivnost odločanja v postopku. Tožena stranka ni zatrjevala, da naj bi tožeča stranka na nedvoumen način izrazila voljo, da ne želi več imeti lastninske pravice nad buldožerjem. Odločitev prvega sodišča je tudi v nasprotju z elementarno logiko. Tožeča stranka ne bi opustila lastninske pravice na stvari, ki ima razmeroma veliko vrednost in s katero opravlja gospodarsko dejavnost, saj gre za premičnino, ki je vredna 25.000,00 EUR. Priče, na katere se sklicuje prvo sodišče, so imele v mislih stroj DH 4, ki ga je kupil A. B. Direktor tožeče stranke je pojasnil, da je buldožer stal na zemljišču toženih strank zato, ker je bil s tožencema prijatelj in ker je bil buldožer tam na varnem. Povedal je tudi, da je bil buldožer septembra 2010 uporabljen za dela v zvezi s Š. Tudi B. M. je potrdil, da je bil buldožer v uporabi v letu 2009 in 2010. Priča se sicer ni spomnila točnih datumov uporabe buldožerja, je pa podala časovne okvire njegove uporabe. Tožeča stranka je tudi z listinami dokazala, da je bil sporni buldožer v uporabi. To izhaja iz računov za storitve v maju 2009 ter v januarju in februarju 2010. Enako dokazujejo tehtalni listi. Teh dejstev in predloženih dokazov tožena stranka ni nikoli konkretizirano prerekala, zato gre za priznana dejstva. Ker je bil buldožer v uporabi tožeča stranka nad njim ni opustila posesti ne v letu 2009 ne v letu 2010. Stališče sodišča o izkustveni neprepričljivosti, da bi tožeča stranka z buldožerjem opravljala dela na drugih območjih, nato pa ga parkirala na lokaciji ... kluba, je sprejeto nepravilno in v nasprotju z dokazni pravili. Enako velja za trditev o računih kot enostranskih listinah. V tem delu je prvo sodišče kršilo tudi 7. člen ZPP, saj je samoiniciativno navajalo razloge v prid stališčem tožene stranke. Zaključek sodišča o opustitvi lastninske pravice nad buldožerjem je napačen. Iz elektronskega sporočila toženih strank je razvidno, da želita nadomestiti vrednost odtujenega buldožerja tožeči stranki. Iz elektronskih sporočil toženke je razvidno, da je ona odgovorna za odtujitev buldožerja. Tudi iz pričevanja J. M. jasno izhaja, da naj bi buldožer odstranila toženka.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Prvo sodišče je na naroku 12. 9. 2014 sklenilo, da je zadeva glede na podlago zrela za odločitev in narok zaradi izdaje sodbe glede temelja preložilo na nedoločen čas. Takšna odločitev je dopuščala prvemu sodišču, da izda zavrnilno sodbo (v primeru neutemeljenosti tožbenega zahtevka) ali vmesno sodbo (če bi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen). Pritožba pri tem ne trdi, da bi prvo sodišče s takšnim postopanjem storilo bistveno kršitev določb postopka, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene trditve ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).
6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je tožeča stranka s konkludentnimi dejanji (ki so v vlogi opisana) izrazila voljo, da opusti buldožer, ter se pri tem sklicevala na določila 102. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zato je protispisna drugačna pritožbena trditev (da tožena stranka ni podala trditev o nedvoumno izraženi volji tožeče stranke). Trditve o „veliki vrednosti“ buldožerja (zaradi katere naj bi bila njegova opustitev povsem nelogična) so nedokazane, iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je tožeča stranka izkazovala višino kupnine za buldožer s ponarejenimi listinami.
7. Prvo sodišče je do ugotovitve, da je tožeča stranka s svojimi dejanji nedvoumno izrazila voljo, da buldožerja D5B ne želi več imeti v lastnini, prišlo na podlagi dokazne ocene, izdelane v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so skladni, izčrpni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča, v ostalem pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.
8. Ker je tožeča stranka v maju 2009 prodala A. B. buldožer DH4, iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča pa izhaja, da je sporni buldožer stal na isti lokaciji v letih 2009 in 2010, je jasno, da je šlo za buldožer D5B (o katerem so izpovedale tudi priče in toženka). Ta se ni nahajal na zemljišču tožene stranke, ampak na zemljišču v lasti Mestne občine ... Prvo sodišče je obširno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi J. V., direktorja tožeče stranke, da naj bi sporni buldožer uporabljal v septembru 2010. Te ugotovitve pritožba argumentirano ne izpodbija, saj dokazno oceno prvega sodišča zavrača zgolj s sklicevanjem na posamezne dele izpovedb J. V. in B. M. Izpoved slednjega je prvo sodišče pravilno ocenilo kot nezanesljivo, saj je bil glede relevantnega obdobja dejansko časovno dezorientiran (ni šlo zgolj za to, da se ni spominjal datumov).
9. Prvo sodišče je v sklopu celovite dokazne ocene pravilno ocenilo tudi pomen računov tožeče stranke, in sicer, da ti računi kot enostranske listine še ne dokazujejo, da so bile storitve s spornim buldožerjem res opravljene. Razen tega v računih z dne 30. 1., 26. 2. in 28. 2. 2010 ni navedeno, s katerim buldožerjem naj bi bile opravljene zaračunane storitve. V računu z dne 2. 6. 2009 je sicer navedeno, da je zaračunano delo z buldožerjem D5B, kar pa glede na ostale izvedene dokaze ne potrjuje, da so bila zaračunana dela res izvedena s spornim buldožerjem. Tudi za tehtalne liste je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ne potrjujejo del s spornim buldožerjem.
10. Tožena stranka je smiselno prerekala tudi trditve tožeče stranke o delu s spornim buldožerjem v maju 2009 ter januarju in februarju 2010, saj je to razvidno iz celotnega konteksta trditev tožene stranke v VII. točki njene pripravljalne vloge z dne 23. 4. 2014 (med drugim je tožena stranka trdila, da si je tožeča stranka izmislila odtujitev buldožerja, iz vsebine te vloge pa je razvidno tudi, da je tožena stranka vztrajala pri trditvi, da tožeča stranka s tistim buldožerjem, ki je stal zapuščen na lokaciji v bližini ... kluba, v letih 2009 in 2010 ni delala). Očitek o kršitvi določb 214. člena ZPP je zato neutemeljen.
11. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi določb 7. člena ZPP. Prvo sodišče je glede zatrjevanih del s spornim buldožerjem v letih 2009 in 2010 in predloženih računov analitično presodilo pomen trditev tožeče stranke in predloženih listin z vidika njihove prepričljivosti in v okviru celovite dokazne ocene.
12. Prvo sodišče je kot bistveno ugotovilo, da je tožeča stranka s svojimi dejanji na konkludenten način izrazila voljo, da spornega buldožerja ne želi več imeti v lastnini, zaradi česar je prenehala lastninska pravica na tem buldožerju z njegovo opustitvijo (102. člen SPZ), s tem pa je prenehala tudi pravica tožeče stranke do odškodnine. Iz tega vidika se pokaže elektronsko sporočilo tožene stranke (priloga A4) kot pravno nepomembno za odločitev v zadevi, razen tega pa tožeča stranka prikazuje vsebino tega sporočila iztrgano iz njegovega konteksta. Toženka je v sporočilu tudi zapisala, da je bager (buldožer) bil last tožeče stranke, da je stal tam več kot dve leti in ni delal, da je bil pokvarjen in razbit, da ni bil v delovnem stanju ter da je vse to bilo tožeči stranki znano in je (zato) buldožer tam sama pustila, kar prav tako potrjuje pravilnost ugotovitev prvega sodišča, da je tožeča stranka po svoji volji opustila ta buldožer. Glede na prenehanje njene lastninske pravice in pravice do odškodnine je brezpredmetna trditev tožeče stranke, da je tožena stranka odtujila buldožer oziroma, da je za to odgovorna.
13. Ostale pritožbene trditve so bodisi neargumentirane oziroma neobrazložene (npr. da je stališče prvega sodišča glede del na drugih območjih sprejeto nepravilno in v nasprotju z dokazni pravili ZPP – ta ne pozna dokaznih pravil, razen glede domneve o resničnosti vsebine javne listine) bodisi nimajo odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).
14. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavljajo nagrada za postopek s pritožbo, odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev ter DDV, kot je razvidno iz posamičnih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.