Jedro

Zakonsko določena dolžnost prijavljanja se nanaša na okoliščine, od katerih je odvisna verjetnost nastopa zavarovalnega primera in ne na vrednost same stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 2.717.973,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1993 dalje ter na plačilo pravdnih stroškov v znesku 450.643,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je prvo sodišče pri svojem odločanju izničilo pomen in moč sklenjenega dogovora - zavarovalne pogodbe med pravdnima strankama. V zvezi s tem tudi poudarja, da je bil tožnik po tej pogodbi dolžan ob sklenitvi prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za oceno nevarnosti. Tožnik pa je po mnenju pritožnika ob sklenitvi pogodbe navedel le to, da zavaruje vozilo s serijsko opremo in s pravico do znižanja premije zaradi invalidnosti. Podrejeno pa se pritožnik pritožuje tudi zoper višino škode in zamudne obresti. Po pritožnikovem naziranju je namreč mogoče priznati zamudne obresti šele od izdaje sodbe dalje, saj vtoževana terjatev ob dospelosti še ni bila čista denarna terjatev. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev in razloge prvega sodišča. Pritožnikove navedbe, da je sodišče izničilo pomen zavarovalne pogodbe, ne držijo. Iz zavarovalne police namreč ne izhaja, da bi tožnik zavaroval le vozilo s serijsko opremo. Tožnik je zavaroval vozilo kot tako in to je bilo ob sklenitvi police tudi ogledano. Vse to ugotavlja že prvo sodišče in nato ob pravilni uporabi 18. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaključuje, da je zavarovalnica tista, ki nosi riziko, če njen agent ne ravna v skladu s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in pravilni, zato bi dodatno povzemanje le-teh na tem mestu pomenilo le nepotrebno ponavljanje. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da pritožnik napačno interpretira 907. čl. ZOR, po katerem mora sklenitelj zavarovanja ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za oceno nevarnosti. To pravilo se nanaša na okoliščine, od katerih je odvisna verjetnost nastopa zavarovalnega primera, ne pa na vrednost stvari, ki se s polico zavaruje. Vrednost stvari je ugotavljal zavarovalni agent. Naposled pa je potrebno odgovoriti še na pritožnikovo grajo obrestnega dela izreka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavani zadevi ne gre za nečisto denarno terjatev. Res je sicer, da je sodišče v postopku ugotavljalo višino škode, vendar pa zneska odškodnine ni določilo, kot velja to v primeru ugotavljanja nepremoženjske škode, marveč ga je ugotovilo in to po cenah v času nastanka škode in ne po cenah na dan izdaje sodne odločbe. Iz tega razloga je torej dolžnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti vse od dospelosti terjatve in ne šele od dne izdaje sodbe, kar skuša doseči pritožnik. Odločitev prvega sodišča je potemtakem pravilna tudi v tem delu. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.