Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Izrek

I.Pritožba se zavrže.

II.Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Celju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje), je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 6040-134/2016/33 z dne 22. 10. 2020 (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločitev toženke pravilna in na zakonu utemeljena. Pojasnilo je, da tožnikovo nestrinjanje z oceno na ustnem delu pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) ne more biti predmet sodne presoje, zato se ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov v zvezi s tem, ker na zakonitost izpodbijane odločbe ne vplivajo. Navedlo je, da razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Sodišče meni, da tožniku ni bila kršena pravica do svobode dela iz 49. člena Ustave RS, po katerem je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Nezmožnost opravljanja nekega poklica zaradi neizpolnjevanja pogojev pa ne pomeni posega v ustavno pravico.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je pritožba dovoljena, ker je sodišče v upravnem sporu odločalo o zakonitosti posameznega akta, s katerim je toženka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka

4.Pritožba ni dovoljena.

5.V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba dovoljena le v primeru, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt ali če je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1. Le v teh dveh primerih je zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti pritožbo. V vseh drugih primerih je pritožba že po samem zakonu izključena, dopustno pa je vložiti predlog za dopustitev revizije po 367b. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6.Na izpolnjevanje procesnih predpostavk za pravno sredstvo (torej tudi pritožbo) pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba ni dovoljena, če zanjo niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji in nedovoljene pritožbe Vrhovno sodišče ne sme vsebinsko obravnavati. Kot že navedeno, je pritožba dovoljena le izjemoma v točno določenih primerih, sicer je zoper sodbo predvideno izredno pravno sredstvo, v posledici tega pa je tudi obseg presoje izpodbijane sodbe drugačen.

7.V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave, pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je pritožnika v pravnem pouku tudi pravilno poučilo, da zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena pritožba.

8.Nedovoljeno pritožbo bi moralo na podlagi določb 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavreči že sodišče prve stopnje. Ker pa tega ni storilo, je nedovoljeno pritožbo zavrglo Vrhovno sodišče (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

9.Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Tako npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-40/10 z dne 11. 4. 2013 in druge.