Jedro

Kot je bilo obrazloženo, je zakonodajna protipravnost podana le v primeru najhujših kršitev ustavnih pravic ali civilizacijskih standardov. Kršitve teh pa s sklicevanjem na rubriko "odgovorov in vprašanj" na spletni strani Vlade RS ni mogoče utemeljiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 7.431,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih tam navedenih zneskov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 746,75 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke (države) zahteva odškodnino iz naslova prenizke podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije (sončne elektrarne). Zahtevek uveljavlja na 26. členu Ustave RS, ki v prvem odstavku določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi s opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba se v pomanjkanju drugačne normativne ureditve navezuje na splošno odškodninsko odgovornost po Obligacijskem zakoniku (OZ).1 Za utemeljitev neposlovne odškodninske odgovornosti po OZ morajo biti podane vse štiri splošne predpostavke: protipravnost ravnanja (škodljivo dejstvo), škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Ker morajo biti predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, odsotnost katerekoli izmed njih povzroči zavrnitev zahtevka.

6. Protipravnost je tožeča stranka utemeljevala z navedbami o zakonodajni protipravnosti, ki jo je videla v spremembi Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (Ur. l. RS, št. 90/2012; v nadaljevanju Uredba 90/12), saj so se s sprejemom te novele poslabšali pogoji za pridobitev podpore v primerjavi s prej veljavnim besedilom tega predpisa (Ur. l. RS, št. 37/09, 53/09, 68/09, 76/09, 17/10, 94/10, 43/11, 105/11, 43/12; v nadaljevanju Uredba 43/12).

7. Za uspeh po 26. členu Ustave standard protipravnosti ni izenačen z vsemi razlogi nezakonitosti splošnih in posamičnih aktov, temveč se zahteva kvalificirana stopnja protipravnosti. Za zakonodajno protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.2 Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi stališča, da protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedena merila pravilno uporabilo pri presoji tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato teh razlogov ne bo ponavljalo (obrazložitev v 5. do 7. in 11. do 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč bo le še odgovorilo na relevantne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Uvodoma ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno stališče o diskrecijski pravici tožene stranke pri podeljevanju podpore za sončne elektrarne. Pritožbeno sodišče takšnega stališča v izpodbijani sodbi ne najde; pač pa je sodišče prve stopnje natančno materialnopravno tolmačilo pomen citiranih določil Energetskega zakona (EZ) ter Uredb 43/12 in 90/12 z vidika pričakovanih pravic tožeče stranke glede finančne podpore. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da podpora pripada upravičencu že z dnem izpolnitve pogojev po Uredbi, saj EZ (64.o člen) in Uredba (prim. npr. 9., 16. in 18. člen) predvidevata izdajo posebne odločbe na zahtevo upravičenca. Tako odločbo je tožeča stranka nenazadnje tudi sama predložila v predmetnem postopku (priloga A15). Tožeča stranka bi morala, kolikor meni, da ji je bila podpora podeljena na podlagi zanjo manj ugodne Uredbe 90/12 namesto po Uredbi 43/12, to uveljavljati v postopku s pravnimi sredstvi zoper to odločbo kot razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sicer protipravnost ravnanja tožene stranke po 26. členu Ustave ni podana. Ustavna pravica do povračila, nastala s protipravnim ravnanjem državnih organov, je zgolj sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem.3 Novejša sodna praksa4 in teorija5 pripisujeta opustitvi vložitve pravnih sredstev učinek pretrganja pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem. Ali opustitev vložitve pravnih sredstev pretrga vzročno zvezo ali zaradi te opustitve ravnanje državnih organov ni protipravno, pa na pravilnost prvostopenjske odločitve na podlagi obrazloženega nima vpliva.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje glede vprašanja, da tožena stranka s sprejemom Uredbe 90/12 ni kršila Poslovnika Vlade RS. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev konkretno in podrobno obrazložilo; drugačna (sicer povsem splošna) pritožbena stališča niso utemeljena. Kdaj je Vlada začela postopek spremembe Uredbe 43/12, za presojo ni odločilno. Kot je bilo obrazloženo, je zakonodajna protipravnost podana le v primeru najhujših kršitev ustavnih pravic ali civilizacijskih standardov. Kršitve teh pa s sklicevanjem na rubriko "odgovorov in vprašanj" na spletni strani Vlade RS ni mogoče utemeljiti.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pričela z investicijo in sprejela odločitev o njeni izvedbi mnogo prej, kot želi prikazati v tem sporu. Pravilna je torej presoja, da je tožeča stranka odločitev o investiciji sprejela avgusta 2012, ko je sklenila pogodbo o izgradnji sončne elektrarne. Objava predloga spremembe Uredbe en mesec prej,6 za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi, zato ne bi mogla vplivati na drugačno presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke.

12. Iz predhodnih načinov in pogostosti spreminjanja sporne Uredbe ni mogoče ničesar zaključevati glede bodočih sprememb tega predpisa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bila pričakovanja tožeče stranke, da se Uredba do konca leta 2012 ne bo spreminjala, neutemeljena. Glede na uvodoma navedene številne Uradne liste RS, ki vsebujejo novele oziroma spremembe obravnavane Uredbe, bi bilo vsekakor bolj utemeljeno pričakovanje tožeče stranke, da bo do spremembe Uredbe prišlo kot pa da take spremembe ne bo.

13. Pravdne stranke morajo primarno same poskrbeti, da v spis vložijo listinske dokaze, ki jih navajajo v tožbi, odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo tožeče stranke k predložitvi elektronskega sporočila z dne 22. 11. 2012 in odgovora nanj, bi lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi ne pojasni vpliva očitane kršitve na odločitev prvostopenjskega sodišča, oziroma kako bi opisano pravilno postopanje sodišča prve stopnje vplivalo na ugoditev tožbenemu zahtevku. Sicer pa je sodišče prve stopnje presodilo, da ni povezave med zatrjevanim elektronskim sporočilom, pri katerem je šlo za dopisovanje druge pravne osebe s toženo stranko, in odločitvijo tožeče stranke o investiciji v elektrarno. Pritožbeno sodišče tudi s tako presojo soglaša. 14. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Pritožbeni očitek ni utemeljen, ker je sodišče prve stopnje v oporo svoji odločitvi o neizvedbi predlaganega dokaza navedlo, da tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage o dejstvih, ki jih je želela dokazovati s predlaganim dokazom. Ker v pritožbi ni navedeno kako konkretne trditve o dejstvih je tožeča stranka tekom prvostopenjskega postopka podala in kje (tj. v kateri pripravljalni vlogi), pritožbeno sodišče pritožbenega očitka ne more preizkusiti in je že iz tega razloga uveljavljan pritožbeni očitek neutemeljen.

15. Elektrarna tožeče stranke je bila glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na omrežje priključena 17. 12. 2012 (24. in 25. točka izpodbijane sodbe), medtem ko je tožeča stranka pogodbo o takem priklopu podpisala že 10. 12. 2012 (5. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Kot tožeča stranka sama navaja v pritožbi, je po Uredbi 90/12 relevantna sklenitev pogodbe, medtem ko je bil po Uredbi 43/12 relevanten datum priklopa. Sprememba Uredbe je bila torej z vidika pravic tožeče stranke ugodnejša, kar pomeni, da je presoja sodišča prve stopnje pravilna.

16. Ker ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, ki se zahteva po 26. členu Ustave, se pritožbeno sodišče z ostalimi predpostavkami in z njimi povezanimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je zato pravilna.

17. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

18. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. D. Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave, Podjetje in delo 6/1999, str. 1290 in nasl. 2 Gl. D. Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 148. 3 VS RS III Ips 105/2007. 4 Gl. npr. VSL II Cp 1830/2013 in VSL I Cpg 1638/2014. 5 J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, IPP PF, str. 206. 6 Seznanitev javnosti z Uredbo je bila 28. 11. 2012 (6. točka izpodbijane sodbe).