Jedro

Cestnoprometna kršitev tožnice ni bila minimalna. Njena odločitev za vožnjo s preprostim lesenim kmečkim vozom brez stranic po nepregledni, ovinkasti, asfaltirani cesti navkreber je bila neodgovorna in ni imela zgolj zanemarljivega prispevka k temu, da je bila povzročena škoda večja, kot bi bila sicer. To je nenazadnje razvidno tudi iz okoliščine, da je voznik traktorja, na katerega je bil pripet kmečki voz (mož tožnice), utrpel bistveno manjše poškodbe kot tožnica. Po oceni pritožbenega sodišča je soprispevek tožnice k nastali škodi v konkretnem primeru primerljiv s situacijami, ko je oškodovanec v prometni nesreči (bolj) poškodovan zato, ker v motornem vozilu ni bil pripet z varnostnim pasom. Glede na navedeno ocenjuje soprispevek tožnice k nastali škodi na 30 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da znaša soprispevek tožeče stranke 30 %, soprispevek tožene stranke pa 70 %, v preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da znaša soprispevek tožeče stranke za nastanek škode 50 % in soprispevek tožene stranke za nastanek škode 50 % (I. točka izreka), ter odločilo, da bo o rentnem zahtevku, o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka odločeno s končno odločbo (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo. Glede na vsebino pritožbe sodbo izpodbija delno, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je njen soprispevek k nastali škodi odmerilo prestrogo. Pojasnjuje, da je bila v prometni nezgodi udeležena kot potnica na kmečkem vozu, ki ga je vlekel manjši traktor, zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) pa se je s kombijem zaletel v kmečki voz. Zaradi tega je voz prelomilo, traktor prevrnilo na bok, tožnica in voznik traktorja pa sta bila telesno poškodovana. Poudarja, da je do prometne nezgode prišlo zaradi neprilagojene vožnje voznika kombija, kar je groba kršitev prometnih pravil, ki je ni mogoče enačiti s težo njene kršitve. Zato bi moral pretežni del škode nositi voznik kombija. Meni, da iz obrazložitve sodbe niti ne izhaja, zakaj je treba soprispevek za nezgodo deliti po enakih delih med njo in voznikom kombija. Poudarja, da sama živi v kmečkem okolju in se že praktično vse življenje pri kmečkih opravilih vozi s kmečkim vozom, enako kot njej primerljiva populacija, policija pa takšne vožnje ob kontroli prometa ni nikoli problematizirala ali kaznovala (tudi v konkretnem primeru ji ni bil izrečen noben ukrep). Opozarja, da njena izpostavljenost na kmečkem vozu ni bila nič večja od izpostavljenosti pešca ali kolesarja, ki bi se takrat nahajal na mestu nesreče, oziroma od oseb, ki bi se peljale s turističnim lojtrnikom, kočijo, konjsko vprego ali kolesom–rikšo. Meni, da je treba upoštevati tudi okoliščino, da do škode ni prišlo iz sfere delovanja traktorja, ki je vlekel kmečki voz (npr. zaradi napačne vožnje traktorja po neravnem terenu), pač pa zaradi agresivnega zunanjega dogodka - nepravilne vožnje zavarovanca toženke, ki se je z veliko hitrostjo zaletel v kmečki voz. V zvezi s pravilnim ovrednotenjem svojega soprispevka se sklicuje na odločbi VSL II Cp 1764/2003 in II Ips 672/2003, ki sta po njenem mnenju aktualni tudi za konkretni primer. V obeh zadevah je bil soprispevek oškodovanca ocenjen kot 30 %, ravnanje oškodovancev v citiranih primerih pa je bilo neprimerno bolj problematično od njenega, zaradi česar bi bil v predmetni zadevi utemeljen kvečjemu minimalen 10 % ali 5 % soprispevek. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločitev spremeni tako, da razsodi, da znaša njen soprispevek 10 %, toženka pa je za nastalo škodo odgovorna v 90 % deležu; poleg tega naj se toženki naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica v pritožbi ni izrecno navedla, zoper kateri del sodbe se pritožuje. Upoštevaje njen pravni interes za pritožbo, pritožbeni predlog in vsebino pritožbe je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper odločitev v I. točki izreka sodbe v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da njen soprispevek znaša več kot 10 %, medtem ko se v preostalem delu (to je glede svojega soprispevka v višini do 10 % v I. točki izreka in zoper celotno odločitev v II. točki izreka) ne pritožuje (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Pri postavitvi tožbenega zahtevka za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je tožnica upoštevala svoj 10 % soprispevek k nastali škodi in dejstvo, da ji je toženka že plačala nesporni del odškodnine (pri čemer je bil upoštevan 50 % soprispevek tožnice). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil soprispevek tožnice k nastali škodi polovičen, zaradi česar ima tožnica na podlagi 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravico do za polovico zmanjšane odškodnine.

6. Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo, zakaj je treba soprispevek za nezgodo deliti po enakih delih. Do soprispevka tožnice (kot potnice na kmečkem vozu, ki ga je vlekel manjši traktor) se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo v 14. do vključno 17. točki obrazložitve, glede soprispevka povzročitelja škode (to je voznika kombija, ki je bil zavarovan pri toženki) pa v 18. točki obrazložitve sodbe.1

7. V zvezi s soprispevkom tožnice k nastanku večje škode, je ključnega pomena zaključek sodišča prve stopnje, da se je prevažala na kmečkem vozu kljub izrecni zakonski prepovedi, pri čemer niti ni pomembno, ali gre kmečki voz šteti kot priklopno vozilo brez stranic (glej osmi, deseti in enajsti odstavek 88. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu (ZPrCP)) ali kot traktorski priključek (glej 30. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV)2 in trinajsti odstavek 88. člena ZPrCP). Z zaključkom, da je pri oceni soprispevka tožnice treba upoštevati njeno kršenje cestnoprometnih predpisov, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Vendar pa ima tožnica prav, ko v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje njen soprispevek k nastali škodi ovrednotilo previsoko. Po oceni pritožbenega sodišča soprispevek tožnice k nastali škodi znaša 30 % in ne 50 %.

8. Za ovrednotenje soprispevka tožnice k nastali škodi sicer ni pomembno njeno poudarjanje, da se v njenem domačem (kmečkem) okolju na kmečkih vozovih vozijo tudi druge osebe. Kršenje cestnoprometnega pravila s strani večine in toleriranje teh kršitev s strani organov pregona ne izključuje protipravnosti tožničinega ravnanja. Prav tako za ovrednotenje soprispevka tožnice niso pravno pomembne primerjave z izpostavljenostjo drugih udeležencev v prometu. Odločilen pomen ima dejstvo, da ni spoštovala cestnoprometnih predpisov, česar ni uspela ovreči. Ugibanje ali in kako močno bi bila tožnica poškodovana, če bi bila v prometni nesreči udeležena v kakšni drugi vlogi, je za odločitev v tej zadevi brez pomena.

9. Pravilno pa tožnica v pritožbi opozarja, da bi moral pretežni del odgovornosti za škodo nositi voznik kombija. Pritrditi gre namreč njenemu stališču, da je bila teža njene kršitve cestnoprometnih predpisov manjša v primerjavi z nevarnostjo, ki jo je v konkretni prometni situaciji predstavljala neprilagojena hitrost voznika kombija.3 V izvedenem dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi do nastanka škode prišlo (tudi) iz sfere delovanja samega traktorja oziroma na njem pripetega kmečkega voza,4 niti ne, da bi se prometna nesreča zgodila (tudi) zaradi kakšnega posebnega ravnanja tožnice. Po ugotovitvah sodišča se je prometna nesreča zgodila zaradi neprilagojene hitrosti voznika kombija, ki se je zaletel v pred seboj vozeči kmečki voz, priključen na manjši traktor, saj voznik kombija ni pravočasno opazil vozila pred seboj in ni ustrezno ukrepal. Povzročitelj prometne nesreče je torej nedvomno bil voznik kombija in ne na kmečkem vozu sedeča tožnica, teža njunih cestnoprometnih kršitev pa tudi ni bila enaka, zato njuna soprispevka za nastalo škodo ne moreta biti ovrednotena v enakih deležih. Poleg tega iz ravnanja tožnice izhaja zgolj ena in ne več hkratnih kršitev cestnoprometnih predpisov.5 O agresivnem zunanjem dogodku oziroma veliki hitrosti voznika kombija (kar v pritožbi na več mestih navaja tožnica) pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti (drugače npr. odločba VS RS II Ips 72/2013 z dne 28. 5. 2015). Ta okoliščina v dokaznem postopku ni bila ugotovljena, saj je podatki spisa ne potrjujejo (glej zaslišanje voznika kombija B. B. in izpolnjeno Prijavo škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti v prilogi B 1).

10. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na dve odločbi iz sodne prakse (VSL sodba II Cp 1764/2003 z dne 26. 5. 2004 in VS RS sodba II Ip 672/2003 z dne 3. 3. 2005), ki sta po oceni pritožbenega sodišča uporabljivi tudi za konkretni primer. Pritožbeno sodišče se sicer ne more strinjati s stališčem pritožnice, da je bilo v obeh citiranih zadevah ravnanje oškodovancev neprimerno bolj problematično od njenega. Iz okoliščin konkretnega primera je razvidno, da je do poškodbe tožnice prišlo pri udeležbi v cestnem prometu in ne izven cestišča ali pri opravljanju delovnih nalog (kmečkih del). Cestnoprometna kršitev tožnice ni bila minimalna. Njena odločitev za vožnjo s preprostim lesenim kmečkim vozom brez stranic po nepregledni, ovinkasti, asfaltirani cesti navkreber je bila neodgovorna in ni imela zgolj zanemarljivega prispevka k temu, da je bila povzročena škoda večja, kot bi bila sicer. To je nenazadnje razvidno tudi iz okoliščine, da je voznik traktorja, na katerega je bil pripet kmečki voz (mož tožnice J. G.), utrpel bistveno manjše poškodbe kot tožnica6 (glej zaslišanje J. G. in njegov odškodninski zahtevek iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti v prilogi B 6). Po oceni pritožbenega sodišča je soprispevek tožnice k nastali škodi v konkretnem primeru primerljiv s situacijami, ko je oškodovanec v prometni nesreči (bolj) poškodovan zato, ker v motornem vozilu ni bil pripet z varnostnim pasom.7 Glede na navedeno ocenjuje soprispevek tožnice k nastali škodi na 30 %.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je soprispevek tožnice k nastali škodi s 50 % znižalo na 30 % (5. alineja 358. člena ZPP).

12. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (to je glede soprispevka tožnice za nastanek škode nad 10 %) potrdilo (353. člen ZPP).

13. Končni uspeh pravdnih strank v tej fazi postopka še ni znan, pravica do povračila stroškov postopka pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku, zato se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Glede soprispevka voznika kombija k nastali škodi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti kljub dejstvu, da je bil prehlajen ter da ga je slepilo sonce. 2 V času prometne nesreče dne 4. 11. 2015 je bil veljavni zakon ZMV. 3 Voznik sme voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem (glej prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1, ki je bil veljaven zakon v času prometne nesreče). 4 Npr. da bi se traktor ali kmečki voz prevrnil zaradi neustrezne obremenitve, vožnje po neravnem terenu ali ker bi se kmečki voz po naključju sam od sebe odpel od traktorja (glej priloženo arbitražno odločbo v prilogi B 2). 5 Primerjaj VS RS sodbo II Ips 132/2013 z dne 19. 3. 2015, kjer je bil ugotovljen tožnikov polovičen prispevek k nastali škodi, ker je sedel k vinjenemu vozniku, za katerega bi bil glede na okoliščine moral vedeti, da ni sposoben voziti, poleg tega pa tožnik v času prometne nesreče tudi ni z varnostnim pasom pripet sedel na svojem sedežu, temveč je nepripet sedel na okvirju vrat. 6 Primerjaj VSL sodbi in sklep II Cp 362/2012 z dne 5. 12. 2012, kjer je pritožbeno sodišče na koncu 5. točke obrazložitve glede na ugotovljene okoliščine prometne nesreče zaključilo, da obstoji velika verjetnost, da bi bile tožničine poškodbe, če bi bila pripeta z varnostnim pasom, manj hude oziroma bi bil obseg njene škode bistveno manjši. 7 V teh primerih povzročitelju škode ni mogoče naprtiti odškodnine za škodo, ki je posledica oškodovančeve opustitve ukrepov za lastno varnost, zato mora to škodo oškodovanec v skladu s prvim odstavkom 171. člena deloma trpeti sam. Glej ibidem v 6. točki obrazložitve in primerjaj VSL sklep II Cp 57/2015 z dne 13. 5. 2015 v 12. točki obrazložitve.