Jedro

Pravilno je dokazno izhodišče, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.

Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi sodbe.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo, da je posojilna pogodba SV 154a/2015, ki je bila 30. 3. 2015 sklenjena med pravdnima strankama pri notarju A. A. v B., nična (I. točka izreka) in da obstaja terjatev tožnika do toženca v znesku 8.000 EUR (II. točka izreka), (2) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku vrniti 12.600 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 dalje (III. točka izreka), ter (3) odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Tožnik se zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Predlaga spremembo sodbe, oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih v toženčevo stroškovno breme.

Tožnik trdi, da okoliščine plačila 4.600 EUR – dvig z računa družbe C. d. o. o., plačilo pred zapadlostjo in izročitev denarja v baru, niso nenavadne. Toženec je nanj pritiskal glede dolga družbe C. d. o. o. Bar E. je blizu toženčevega bivališča in v neposredni bližini objekta, kjer je imela družba sedež. Ker toženec ni uveljavljal pobotnega ugovora, sodišče ni imelo podlage za pobot. Tožnik je uspel z ničnostnim zahtevkom, z zahtevkom, ki se nanaša na pobot, pa niso nastali posebni stroški. Tožnikovi stroški postopka bi zato morali bremeniti toženca.

3.Tudi toženec, ki s pritožbo izpodbija I., II. in IV. točko izreka sodbe, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka), podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Trdi, da je notar, zaslišan v ponovljenem postopku, v celoti potrdil njegove trditve, da je pred pogodbama SV 154a/2015 in SV 154/2015 obstajala le ena posojilna pogodba (z dne 23. 12. 2014), katere zapadlost je bila podaljšana s pogodbo SV 154/2015. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tožniku in njegovemu sinu, ki jima v prvem sojenju ni verjelo, sedaj verjame. Izpodbijana sodba je zato sodba presenečenja. Tožnik je najprej trdil, da je bila sklenitev pogodbe SV 154a/2015 pogoj za to, da je dal toženec njegovemu podjetju 80.000 EUR, kasneje pa, da je bil podpis SV 154a/2015 pogoj za podaljšanje roka zapadlosti posojila 80.000 EUR. Sodišče se ni opredelilo do spremenjenih trditev. Tožnik ni izpovedal, da je bil podpis sporne pogodbe pogoj za podaljšanje obstoječega posojila. Podaljšanje roka zapadlosti ni bilo neobičajno. Dolžnik (C. d. o. o.) ni bil v zamudi z vračilom, redno je odplačeval obresti, družba je izkazovala prihodke in dobiček. Pogodba SV 154/2015 je bila podpisana pred SV 154a/2015. Če bi toženec pogojeval podaljšanje roka z dodatnim plačilom 12.000 EUR, bi bila pogodba SV 154a/2015 sklenjena pred SV 154/2015. Tožnik je podpisal SV 154a/2015 in po njej izvršil vračilo 8.000 EUR, ker mu je dal toženec posojilo v višini 12.000 EUR. Nepravilno je stališče, da je malo verjetno, da bi toženec tožniku posodil 12.000 EUR, če mu še ni bilo vrnjenih 80.000 EUR. Toženec je tožniku izročil posojilo v njegovi pisarni na dan podpisa pogodbe pred samim podpisom pogodbe. Iz posameznih delov izpovedi tožnika in priče F. F. izhaja njuna neverodostojnost. Ni jasno, zakaj bi tožnik na podlagi pogodbe SV 154a/2015 sploh kaj vrnil, če naj bi jo sklenil zgolj zato, da bi toženec podpisal pogodbo SV 154/2015. Toženec ni sprožil izvršbe takoj po zapadlosti posojil po SV 154/2015 in SV 154a/2015, kar kaže, da ni imel oderuškega namena. Sodba ne pojasni, zakaj naj bi šlo za oderuške obresti (ni razlogov o odločilnih dejstvih). Izrek je v II. točki pomanjkljiv – sodišče bi moralo ugotoviti obstoj toženčeve terjatve do tožnika do zneska vtoževane terjatve in obe terjatvi pobotati.

4.Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Tožnik uveljavlja ničnost posojilne pogodbe z dne 30. 3. 2015, sklenjene v notarskem zapisu SV 154a/2015, in vrnitev zneska, plačanega na podlagi te pogodbe. Zahtevek utemeljuje s trditvami o navideznosti pogodbe: toženec mu nikoli ni izročil posojila v višini 12.000 EUR, pogodba prikriva oderuške obresti za drugo posojilo v višini 80.000 EUR.

7.Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Pogodbeni stranki z navidezno pogodbo pogosto poskušata prikriti kakšno drugo pogodbo in se na ta način izogniti določenim pravnim posledicam. Pravilno je bilo dokazno izhodišče sodišča prve stopnje, da je tožnik, ki je uveljavljal navideznost pogodbe, nosil (materialno) dokazno breme, da je bila pravno poslovna volja zaigrana - da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi.

8.Uvodoma velja poudariti, da četudi je sporna posojilna pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljive notarske listine, in je torej javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar potrjuje ali določa, je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (3. člen ZN, 224. člena ZPP).

9.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da razmerje med pravdnima strankama opredeljujejo tri pogodbe: (1) posojilna pogodba z dne 23. 12. 2014, na podlagi katere je toženec družbi C. d. o. o. posodil 80.000 EUR; (2) posojilna in zastavna pogodba SV 154/2015 z dne 30. 3. 2015, ki so jo sklenili toženec kot posojilodajalec in zastavni upnik, družba C. d. o. o. kot dolžnik in zastavitelj, družba C.-D. d. o. o. kot zastavitelj ter tožnik kot porok, in s katero je bil rok zapadlosti posojila po pogodbi z dne 23. 12. 2014 podaljšan do 30. 9. 2015; in (3) sporna posojilna pogodba, s katero se je tožnik kot dolžnik zavezal, da tožencu kot upniku dolguje glavnico 12.000 EUR, z zapadlostjo do 30. 9. 2015, pri čemer prvi obrok v višini 2.000 EUR zapade v plačilo 30. 4. 2015, naslednji obroki pa vsakega 30. v tekočem mesecu do dokončnega plačila.

10.Presoja, da je posojilna pogodba SV 154a/2015 navidezen pravni posel, temelji na naslednjih ugotovitvah:

11.Toženec ni dokazal, da bi tožniku izročil 12.000 EUR. Že sama pogodba ne vsebuje zaveze toženca kot posojilodajalca, da tožniku izroči 12.000 EUR, le zapis o dolgu 12.000 EUR, ki se ga tožnik zaveže vrniti. Ni verjetno, da bi toženec posodil tožniku 12.000 EUR, če mu posojilo 80.000 EUR, za vračilo katerega se je tožnik zavezal kot porok in plačnik, še ni bilo vrnjeno. Posojilni pogodbi SV 154/2015 in SV 154a/2015 sta vsebinsko povezani – znesek 12.000 EUR je predstavljal obresti za posojilo 80.000 EUR (obresti so bile prikazane kot glavnica – posojilo).

12.Toženec s pritožbenimi navedbami ne vzbudi dvoma v pravilnost dokaznega zaključka, da je pogojeval podaljšanje ročnosti posojila 80.000 EUR, danega po pogodbi 23. 12. 2014, s sklenitvijo sporne posojilne pogodbe, oziroma da je pristal na nov rok zapadlosti posojila zaradi tožnikove zaveze, da bo dodatno, na račun obresti za že dano posojilo, plačal še 12.000 EUR. Prvo v nizu pravno odločilnih dejstev, ki podpirajo ta dokazni zaključek, je dejstvo, da toženec ni uspel dokazati, da bi opravil izpolnitveno ravnanje posojilodajalca, torej da je tožniku v resnici izročil 12.000 EUR. Edini neposredni dokaz za dokazovanje pravno pomembnega dejstva – izročitve gotovine, sta bili nasprotujoči si izpovedi pravdnih strank. Tožnik je zanikal prejem denarja, zato je bila toženčeva izpoved „o izročitvi gotovine v kuverti, v tožnikovi pisarni, v odsotnosti drugih oseb,“ in o tem „da ima sam vedno nekaj gotovine doma“, utemeljeno predmet strožje dokazne presoje. Ker je ni potrjeval noben drug dokaz, ji sodišče prve stopnje pravilno ni pripisalo dokazne vrednosti.

13.Dejstvo, da je bila pogodba o podaljšanju ročnosti posojila podpisana eno uro pred sporno posojilno pogodbo (s to okoliščino toženec v pritožbi utemeljuje stališče o samostojnosti posojilne pogodbe SV 154a/2015), ni v nasprotju z ugotovitvijo o vsebinski povezanosti pravnih poslov SV 154/2015 in SV 154a/2015. Takšno povezanost izkazuje že zapis v 3. členu posojilne pogodbe SV 154a/2015, da „za vse kar ni sedaj izrecno spremenjeno, še vedno velja dogovorjeno po posojilni pogodbi z dne 23. 12. 2014“. O tem, zakaj bi sporna posojilna pogodba, če vsebinsko ne bi bila povezana s posojilom 80.000 EUR, vsebovala takšen zapis, toženec ni podal prepričljivega pojasnila (in tudi v pritožbi ga ne poda). Da je toženec pogojeval podaljšanje ročnosti posojila 80.000 EUR s plačilom 12.000 EUR, izhaja iz tožnikove izpovedi, „da so to pogodbo sklenili, če so hoteli dobiti znesek 80.000 EUR“, in izpovedi priče F. F., „da je bila pogodba za obresti prikazana kot posojilo (o 12.000 EUR je bilo govora kot o obrestih).“ Ker za toženca ni bilo sporno, da je obstajalo le eno posojilo v višini 80.000 EUR (oziroma da se pogodba z dne 23. 12. 2014 in pogodba SV 154/2015 nanašata na isto posojilo), je brezpredmetno pritožbeno problematiziranje spremenjene tožbene trditve podlage (da je bilo sporno posojilo pogoj za posojilo C. d. o. o., in kasneje, da je bilo sporno posojilo pogoj za podaljšanje roka zapadlosti posojila C. d. o. o.).

14.Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju po napotku višjega sodišča (sklep II Cp 53/2018) dokazni postopek najprej dopolnilo, nato pa zbrano procesno gradivo (vključno z izpovedjo notarja, ki je sodeloval pri sklenitvi obeh pogodb z dne 30. 3. 2015), ponovno dokazno ovrednotilo in vse izvedene dokaze povezalo v dokazno uravnoteženo in logično celoto (8. člen ZPP). Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem (varuje jo pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic), zato je neutemeljen toženčev pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba zaradi drugačne dokazne ocene (istih dokazov) kot ob prvem sojenju učinek arbitrarne sodbe presenečenja. Toženec v pritožbi trdi, da je notar v celoti potrdil njegove navedbe in izpoved (da je pred sklenitvijo posojilne pogodbe SV 154a/2015 obstajalo le posojilo po pogodbi z dne 23. 12. 2014, zapadlost katerega je bila s pogodbo SV 154/2015 podaljšana), vendar prezre, da je notar izpovedal, da iz obeh notarskih zapisov (SV 154/2015 in SV 154a/2015) izhaja, da sta povezana s posojilno pogodbo z dne 23. 12. 2014. Povezavo med posojilom po pogodbi z dne 23. 12. 2014 in pogodbo SV 154a/2015 pa je toženec zanikal. Četudi sta tožnik in priča F. F. osebi z očitnim interesom za izid postopka, dokazna vrednost njunih izpovedi ni avtomatično izključena. Tudi izpoved osebe, ki ji je mogoče očitati pristranskost, mora biti predmet dokaznega vrednotenja, ki vključuje presojo notranje skladnosti posameznega dokaza in primerjavo z drugimi dokazi. Posamezne neskladnosti znotraj izpovedi ali izjava priče, da se česa ne spomni (ne ve ali zavrača odgovor na kakšno vprašanje), niso zadostna podlaga za oceno o neverodostojnosti izpovedi kot celote. Tožnik in priča F. F. sta glede zgoraj izpostavljenih pravno odločilnih dejstev, ki tvorijo dejansko podlago izpodbijane sodbe, podala izpovedi, ki sta bili (tudi) zaradi skladnosti z drugimi dokazi pravilno ocenjeni kot prepričljivi.

15.Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama – je neobstoječa. S tem je nastopil položaj iz drugega odstavka 50. člena OZ: Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Presoja, da ta druga (prikrita) pogodba ni pravno veljavna, temelji na ugotovitvi, da so dodatno dogovorjene pogodbene obresti oderuške. Kljub skoposti razlogov na katerih sloni presoja, da gre za oderuško, in zato nično pogodbo, je pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe mogoč.

16.Na tožniku je bilo dokazno breme glede obstoja objektivnega elementa (očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo) in subjektivnega elementa oderuškosti (okoliščina, da je toženec izkoristil njegovo stisko ali težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost) v času sklenitve posojilne pogodbe SV 154a/2015 (prvi odstavek 119. člena OZ). Toženec si je za posojilo v višini 80.000, z ročnostjo 6 mesecev, poleg 0,5 % mesečnih pogodbenih obresti (400 EUR/mesec), izgovoril dodatne 2,5 % mesečne pogodbene obresti (2.000 EUR). Glede na višino v času sklenitve sporne posojilne pogodbe predpisane obrestne mere zamudnih obresti (letna obrestna mera 8,05 %, kar pomeni 0,67083 % obrestno mero na mesečni ravni) in domnevo iz prvega odstavka 377. člena OZ,

je nesorazmernost med izpolnitvama očitna (jasna na prvi pogled). Namera prikrajšati drugo pogodbeno stranko zato, da se na drugi strani doseže premoženjska korist (subjektivni element oderuškosti), pa se izkazuje v dokazanem dejstvu, da je toženec podaljšanje ročnosti posojila pogojeval z dodatnim jamstvom, oziroma s tožnikovo zavezo za plačilo dodatnih, zelo visokih obresti (obresti, ki za bistveno več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti). Tožnik se je za dolg družbe, ki se je znašla v likvidnostnih težavah, zavezal kot porok in plačnik (kar je izenačilo njegovo obveznost z obveznostjo glavnega dolžnika – tretji odstavek 1019. člena OZ). Tožencu so bile likvidnostne težave C. d. o. o. znane (iz navedb v odgovoru na tožbo izhaja, da ga je tožnik seznanil s temi težavami, zato gre za neprerekano dejstvo, ki ga ni bilo treba dokazovati – 214. člen ZPP). Tožnik je bil v danih okoliščinah (lastna zaveza za vrnitev dolga družbe, ki ni bila sposobna poravnavati tekočih obveznosti) prisiljen sprejeti nesorazmerno obremenilno pogodbeno zavezo, saj toženec, ki mu je bil tožnikov položaj znan, v nasprotnem primeru ne bi pristal na podaljšanje roka zapadlosti posojila.

16.Posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek – vsaka pogodbena stranka mora vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ). Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je tožnik na podlagi posojilne pogodbe SV 154a/2015 tožencu plačal 8.000 EUR. Sporno med njima je bilo (in ostaja sporno tudi v pritožbenem postopku), ali mu je plačal tudi 4.600 EUR (kar trdi tožnik, toženec pa zanika). Ker je tožnik zatrjeval gotovinsko plačilo, je sodišče prve stopnje pri dokazni presoji pravilno uporabilo enak (enako strog) dokazni standard, kot ga je pri ugotavljanju dejstva, ali je toženec tožniku kot posojilo izročil 12.000 EUR. S tem, ko od toženca ni zahteval potrdila o plačilu (4.600 EUR), je tožnik prevzel tveganje, da bo morda zanj dokazno breme glede trditve o izročitvi denarja (pre)težko. To tveganje se je v postopku tudi realiziralo. Tožnik naj bi domnevno plačilo izvedel 3. 9. 2015, kar je pred dospelostjo posojila. Dvigu z bančnega računa družbe C. d. o. o. naj bi sledila izročitev denarja pred gostilno, zato je utemeljen pomislek, zakaj ni bilo izvršeno plačilo z neposrednim nakazilom na toženčev TRR. Če naj bi dolg po sporni posojilni pogodbi znašal še 4.000 EUR, je nerazumljivo, zakaj tožnik zatrjuje plačilo oziroma zahteva vračilo 4.600 EUR. Nanizane okoliščine potrjujejo pravilnost dokaznega zaključka, ki ga tožnik v pritožbi ne uspe omajati, in sicer, da tožnik ni dokazal, da bi tožencu na podlagi nične pogodbe plačal več kot 8.000 EUR.

17.Toženec je uveljavljal pobotni ugovor, in sicer na naroku za glavno obravnavo 27. 6. 2017, in ponovno v vlogi z dne 14. 8. 2017 (list. št. 50 v spisu), v okviru katerega je nasprotoval tožbenemu zahtevku s svojo obstoječo, istovrstno in dospelo terjatvijo 80.000 EUR, ki izvira iz pogodbe SV 154/2015. Ker gre za terjatev s pravno podlago v neposredno izvršljivem notarskem zapisu (za t. i. judikatno terjatev), se je sodišče prve stopnje z njenim obstojem pravilno ukvarjalo le v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V II. točki izreka je ugotovilo obstoj tožbene terjatve in nato v III. točki izreka (pravilno) brez ugotovitve obstoja pobotane terjatve opravilo pobot in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 8.000 EUR je tako posledica opravljenega pobota, zavrnitev preostalega dela tožbenega zahtevka (za plačilo 4.600 EUR) pa je posledica neutemeljenosti kondikcijskega zahtevka zaradi nedokazanosti dejstva, da je tožnik na podlagi nične posojilne pogodbe tožencu plačal več kot 8.000 EUR.

18.Pravilna, s pravno podlago v drugem odstavku 154. člena ZPP, je tudi stroškovna odločitev. Tožnik je v pravdi uspel z ugotovitvenim, ne pa tudi z dajatvenim zahtevkom. Njegovi stroški so bili po višini primerljivi s toženčevimi.

19.Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, da je odločitev materialnopravno pravilna in da zatrjevanih procesnih kršitev, pa tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbi je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli, toženčev odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k odločitvi o tožnikovi pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

3Zakon o notariatu, Ur. l. RS, št. 13/94, s spremembami in dopolnitvami.

4S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena OZ).

5Tožnik je bil z družbo C. d. o. o. tudi upravljavsko povezan. Po javno dostopnih podatkih AJPES je bil direktor družbe C. d. o. o. do 23. 5. 2014, ko je direktor postal (in do 18. 5. 2017 ostal) njegov sin F. F. Tožnik je bil do 25. 3. 2016 tudi direktor in do 10. 3 2016 družbenik družbe C.-D. d. o. o., ki je po pogodbi SV 154/2015 zastavitelj.

6Tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženec pa istočasno izpolnitev lastne obveznosti, zato je bilo dokazno breme na njem. Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 68/2021 z dne 1. 6. 2022 n II Ips 6/2024 z dne 22. 5. 2024.

7Pogodba SV 154/2015 je bila pred notarjem sklenjena ob 13. uri, pogodba SV 154a/2015 pa ob 14. uri.

8Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je družba C. d. o. o. posojilo 80.000 EUR prejela že na podlagi pogodbe z dne 23. 12. 2014, zato izpovedi ni mogoče razumeti dobesedno (da je toženec izročitev posojila 80.000 EUR pogojeval s plačilom dodatnih obresti, prikazanih kot novo posojilo).

9Iz izpovedi priče še izhaja, da je bilo 400 EUR mesečnih obveznosti za 80.000 EUR in 2.000 EUR obresti od 12.000 EUR.

10V razveljavitvenem sklepu (glej 10. in 12. točko obrazložitve) je pritožbeno sodišče predvidelo možnost, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju po dopolnitvi dokaznega postopka posameznim dokazom pripisalo drugačno težo kot v prvem sojenju.

11Taka situacija bi bila lahko podana, če bi sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, s katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, in bi zato izgubila pravico navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.

12Toženec je na primer v pritožbi očital, da tožnik ni vedel (oziroma se ni spomnil), - ali gre zaupati poslovnim poročilom družbe C. d. o. o., - kdo je bil direktor družbe C. d. o. o., - kdaj je njen direktor postal njegov sin, - ali je tožencu pred sklenitvijo sporne pogodbe pokazal listine o blokadah transakcijskih računov in bonitetne ocene podjetij, - kako je družba C.-D. d. o. o. lahko poslovala, čeprav je imela blokirane bančne račune. Glede na tožnikovo izpoved, da je utrpel možgansko kap, ni mogoče izključiti, da so spominske vrzeli posledica bolezni.

13Če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, je takšna pogodba nična (prvi odstavek 119. člena OZ).

14Iz 1. člena pogodbe SV 154/2015 izhaja, da dolžnik C. d. o. o. dolguje upniku G. G. od 30. 3. 2015 dalje znesek glavnice 80.000 EUR, z zapadlostjo do 30. 9. 2015, z 0,5 % mesečnimi obrestmi, v primeru zamude tudi z zamudnimi obrestmi, in da 30. 4. 2015 in potem vsakega 30. dne v tekočem mesecu zapade vsakokrat po 400 EUR nateklih obresti, ki se vračajo z nakazilom na upnikov TRR.

15Vir: https://www.bsi.si/statistika/obrestne-mere/temeljna-in-zamudna-obrestna-mera.

16Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50% višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti (prvi odstavek 377. člena OZ).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 50, 50/2, 87, 87/1, 119, 119/1, 377, 377/1, 569, 569/1, 1019, 1019/3 Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 3, 4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 154, 154/2, 155, 155/1, 214, 224 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.