Jedro

Toženka je v skupno premoženje prispevala vrednost zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše, pri čemer je bila ta vrednost zemljišča obremenjena s stroški (izplačilo dednih deležev sodedinjama toženke), kar je potrebno odšteti od ocenjene vrednosti zemljišča.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba potrdi.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je za sojenje pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je nepremičnina, parcela 972/3 v naravi dvorišče v izmeri 532 m2, stanovanjska stavba 50 m2, gospodarsko poslopje 25 m2, vknjižena v vl. št. 343 k.o. T., skupno, tekom trajanja zakonske (pravilno zunajzakonske) zveze pravdnih strank pridobljeno premoženje z deležem tožnika do 4,2/10 in toženke do 5,8/10, kar je toženka dolžna priznati in tožniku v roku 15 dni izdati za zemljiško vknjižbo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri njej do celote lastni nepremičnini, parcela 972/3, vknjižena v vl. št. 343 k.o. T., vknjižila lastninska pravica v korist tožnika do 4,2/10 celote, ker bo sicer po preteku tega roka takšno listino nadomestila ta sodba, ko bo postala pravnomočna ter da je tožnik tudi sam upravičen predlagati vsa zemljiškoknjižna dejanja na podlagi te sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške v skupnem znesku 119,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo. V presežku za še zahtevanih 1,8/10 vpisa priznanega deleža do celote, pa je sodišče zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka in navaja, da je sodišče zmotno ocenilo dokaze, ko je odločilo, da sta obe pravdni stranki enako vlagali. Priče so potrdile, da je tožnik delal na hiši, da je pomagal vzdrževati družino, da je bil kvaliteten glasbenik, ki je veliko igral, tudi v tujini. Tožnik je predložil listine, koliko je zaslužil, njegovi zaslužki presegajo zaslužke tožene stranke. Tožena stranka je sama potrdila, da je tožnik vložil denar od vrnjenega stanovanja v skupno gradnjo. Toženka je bila čistilka in tudi če je opravljala nadure, ni mogla zaslužiti več kot glasbenik. Tožena stranka ni dokazala, da bi otroka finančno prispevala k gradnji hiše. Ker sta bila otroka že odrasla, ko se je gradilo, toženka niti na ta način ni nadomestila svoje manjše dohodke, zato že iz tega razloga ne more biti delež pravdnih strank enak. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe, s katerim je bilo tožniku priznanih 4,2/10 deleža solastnega nepremičnega premoženja. Navaja, da je razlaga sodišča, na kakšen način je oblikovalo delež, ki je njena izključna last, nerazumljiva oziroma v nasprotju z dokumentacijo. Vrednost nepremičnine, zemlje oziroma fundusa gradnje, je bistveno višja kot pa predstavljena v prvostopenjski sodbi. Ostaja nejasno, kam je sodišče naložilo znesek 9.776,00 EUR, ki je bil plačan sorodnikom toženke, nerazumljivo pa se zdi tudi stališče o odbitku vrednosti rušenja 2.000,00 EUR. Ni dvoma, da sta otroka toženke v nepremičnino vlagala. Ali sta vložila tožbo za uveljavitev solastniškega deleža ali ne, je nepomembno. Sodišče tudi ni ustrezno ocenilo vložkov pravdnih strank v nastanek nepremičnega premoženja. Toženka je brez dvoma zaslužila več kot tožnik, v času gradnje se je izjemno trudila in ob rednem delu opravljala tudi tisto, ki ga je opisati kot izredno. Tožniku pa se ni zdelo poskrbeti niti za lastno osebnost, saj se mu ni zdelo primerno, da bi se redno zaposlil in na takšen način oblikoval in gradil svoj materialni status. Toženka je potrdila, da je tožnik nekaj denarja vložil v objekt, vendar opredelitev obsega le-tega in preračun vložka v nobenem primeru ne potrdi odločitve izpodbijane sodbe, po kateri je tožnikov delež 4,2/10 deleža celote.

Pritožbi nista utemeljeni.

Toženka se v pritožbi sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, opredeljeno v 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), češ da je sodišče nerazumljivo in v nasprotju z listinami v spisu ovrednotilo premoženje, ki ga je pridobila iz zapuščine, zgolj v obsegu 15,6 % celote. Očitek o takšni kršitvi določb pravdnega postopka ni utemeljen, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Razlogi sodbe v tem delu so popolnoma jasni in niso med seboj v nasprotju, niti ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in listinami v spisu. Toženka je v skupno premoženje namreč prispevala vrednost zemljišča za gradnjo stanovanjske hiše, pri čemer je bila ta vrednost zemljišča obremenjena s stroški (izplačilo dednih deležev sodedinjama toženke v znesku 9.776,00 EUR ter strošek rušenja 2.000,00 EUR), kar je seveda potrebno odšteti od ocenjene vrednosti zemljišča. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da naj bi bil izračun sodišča nerazumljiv in nejasen.

Obseg skupnega premoženja pravdnih strank, pridobljenega tekom trajanja njune zunajzakonske skupnosti, med njima ni sporen. Gre za nepremičnino parc. št. 972/3, vpisano v vl. št. 343 k.o. T. (stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče). Med pravdnima strankama pa je sporen delež na navedenem skupnem premoženju, katerega zemljiškoknjižna lastnica je toženka. Pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na navedeni nepremičnini je sodišče prve stopnje izhajalo iz ocene vrednosti nepremičnine pred začetkom skupnega vlaganja pravdnih strank vanjo oziroma iz ocene vrednosti posebnega premoženja toženke, ki ga je podedovala po svojem očetu (51. člen v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), nadalje pa iz zakonske domneve, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če zakonca ne dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (59. člen v zvezi z 12. členom ZZZDR). Pri tem je kot dejansko podlago odločitve sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče okoliščine: večji delež tožnice glede na podedovano nepremičnino znaša 15,6 % glede na celotno vrednost nepremičnine, ki jo je ocenila izvedenka gradbene stroke v višini 58.000,00 EUR; tako tožnik kot toženka sta enako prispevala k skupnemu gospodinjstvu in k pridobitvi skupnega premoženja; dohodek toženke iz rednega delovnega razmerja ni presegel dohodka tožnika, ki ni bil redno zaposlen, vendar je delal po pogodbah o delu kot glasbenik; tožnikov prispevek v skupno gradnjo je denar od vrnjenega stanovanja, porabljen za nakup oken. Pri tem tožnik graja dejanske ugotovitve sodišča, češ da je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji od toženkinega zaradi višjih zaslužkov, po mnenju toženke pa je bilo ravno obratno in je ona zaslužila več kot tožnik, ki se ni nikoli redno zaposlil in je ignoriral družino tudi v materialnem smislu.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj povzetih ugotovitev, ki predstavljajo dejansko stanje v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno. Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih namreč ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbenimi navedbami dokazne ocene ne moreta spremeniti. Toženka je v skupno premoženje pomembno prispevala, s tem, ko je podedovala zemljišče in je njen delež (po upoštevanju omenjenih stroškov) nedvomno zaradi tega večji. Tudi tožnik je v skupno premoženje prispeval nekaj denarja, pridobljenega ob vrnitvi stanovanja, kar mu toženka priznava, vendar po ugotovitvi sodišča prve stopnje ne gre za upoštevanja vredno premoženje (denar je bil vložen v nakup oken). Dokazni postopek je pokazal, da sta pravdni stranki k nastanku skupnega premoženja v delu in z dohodki iz rednega delovnega razmerja ter po pogodbah o delu, prispevali približno enako. Niti tožnik niti toženka nista uspela dokazati, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Četudi tožnik ni bil redno zaposlen, je zaslužil honorarno kot glasbenik, kar dokazuje s pogodbami, in četudi toženka ni prejemala visokih dohodkov, ji je sodišče verjelo, da je delala veliko še poleg rednega delovnega razmerja ter da je skrbela za otroke in gospodinjstvo. Tudi dejstvo, da sta otroka nekaj finančno in v delu prispevala k gradnji hiše, ne vpliva na drugačno razmerje deleža med pravdnima strankama, kot sodba pravilno ugotavlja. Zato pritožbeno sodišče le še povzema, da je odločitev sodišča prve stopnje o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju (tožnikov delež 4,2/10 oziroma pravilno 42/100 in toženkin delež 5,8/10 oziroma 58/100) pravilna. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).