Jedro

S prenehanjem delovnega razmerja ter prenehanjem opravljanja drugega ustreznega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ne glede na to, ali je zavarovanec to delo opravljal ali pa je bil ves čas v bolniškem staležu, tako da dela praktično niti ni nastopil, nastopijo zakonski razlogi za ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine (159. člen ZPIZ-1). Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do delne invalidske pokojnine. S prenehanjem delovnega razmerja in po zaključenem bolniškem staležu tožnica ni upravičena do izplačevanja že odmerjene invalidske pokojnine, ker za izplačevanje ni pravne podlage. Zato tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine tožnici odpravi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba zoper sodbo in prvi ter drugi odstavek sklepa se zavrne in potrdita sodba ter nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper stroškovni del sklepa se ugodi in se tretji odstavek izreka spremeni tako, da glasi: „Stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2011 in iste opr. št. z dne 23. 8. 2011, o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine ter posledično zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačevati navedeno denarno dajatev tudi od 30. 6. 2011 dalje. S sklepom je hkrati zavrnilo predlog o prekinitvi postopka v tem sodno socialnem sporu do zaključka spora pod opr. št. Ps 946/2011 (prvi odstavek izreka sklepa). Tožbo v delu na ugotovitev, da je tožnica upravičena do dejanske premestitve na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami pri delodajalcu oz. državni upravi, na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe ZPIZ z dne 27. 11. 2009, je zavrglo (drugi odstavek izreka sklepa) in hkrati izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo in sklep je tožnica po pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom za spremembo v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku in naložitev toženi stranki povračila stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je tožnica upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine tudi po 30. 6. 2011, saj je zoper delodajalca vložila tožbo, ki je po njenem mnenju utemeljena. Vztraja, da bi v obravnavani zadevi bilo potrebno prekiniti postopek do rešitve zadeve Ps 946/2011, ki da je predhodno vprašanje za konkretni spor. S tem, ko postopek ni bil prekinjen, je prišlo do absolutne bistvene kršitve pravil postopka, zaradi česar naj bi bilo potrebno sklep in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje.

Laično pritožbo je vložila tudi tožnica sama. Iz nepregledne množice navedb je mogoče povzeti da uveljavlja kršitev postopka, ker ji sodišče ni dalo možnosti zagovora, ker ni mogla predložiti pravnomočne izvršljive sodbe v delovnem sporu I Pd 1068/2011 niti iz socialnega spora V Ps 972/2011, ker ni mogla uveljaviti pravice do sodno izvedenskega mnenja, da ni bilo upoštevano mnenje invalidske komisije z dne 10. 10. 2012, da je bilo delovno mesto na katero je bila premeščena neustrezno glede na preostalo delovno zmožnost in številna druga. Meni, da bi rešitev delovnega spora pomembno vplivala na odločitev v predmetnem socialnem sporu. Povzema anekse k pogodbi o zaposlitvi in navaja, da je bila ves čas na istem delovnem mestu. V dopolnitvi pritožbe ponavlja svoje naziranje, da bi kot predhodno vprašanje moral biti najprej rešen delovni spor v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in da je v izpodbijanem delu sklepa zmotno izrečeno, da sama nosi stroške postopka. Izpostavlja tudi, da ob dejstvu, ko ni bila premeščena na ustrezno delovno mesto zaradi invalidnosti, niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine, ZPIZ pa je to dejansko izplačeval in s tem kršil določbe ZPIZ-1. Sklicuje se na pravnomočne izvršljive dokaze v zadevi V Ps 1023/2010, v katerem naj bi bilo odločeno, da ni pričela opravljati dela na drugem ustreznem delu s polovico polnega delovnega časa od 19. 12. 2009, zato ni upravičena do delne invalidske pokojnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu ter da v postopku ni prišlo do kršitev procesnega prava, na katere je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) potrebno paziti po uradni dolžnosti niti zatrjevanih kršitev v pritožbi. Ob ugotovljenem procesnem stanju v zvezi s sporom o glavni stvari, rešenim s sodbo ni prišlo niti do procesnih kršitev v prvem ali drugem odstavku izreka tega dela sodne odločbe, razen v delu stroškovnega izreka, kjer materialno pravo ni bilo uporabljeno pravilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

k pritožbi zoper sodbo: V zvezi z izpodbojno tožbo zoper odločbi št. ... z dne 29. 11. 2011 in iste opr. št. z dne 23. 8. 2011 gre v obravnavani zadevi za spor o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine zaradi prenehanja delovnega razmerja oz. pogodbe o zaposlitvi. Za pritožbeno rešitev zadeve je zato odločilno zgolj dejstvo, da je tožnici, sicer uživalki pravic na temelju preostale delovne zmožnosti vključno s pravico do delne invalidske pokojnine, 31. 5. 2011 prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu, Ministrstvu za promet Republike Slovenije. Zgolj ta okoliščina pa je pravno relevantna za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb o ustavitvi izplačevanja delne invalidske pokojnine s 30. 6. 2011, torej po izteku eno mesečnega bolniškega staleža po prenehanju delovnega razmerja, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je v skladu s 390. členom novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2) še potrebno uporabiti, namreč v petem delu posebej ureja pogoje za pridobitev, uživanje in izgubo pravic. Glede izplačevanja delne invalidske pokojnine je tako v prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1 določeno, da se ta izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Bistveno enako je tudi določilo drugega odstavka istega člena ZPIZ-1, po kateri se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 1. alinei 3. odstavka 93. člena zakona, prav tako izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. S prenehanjem delovnega razmerja ter torej prenehanjem opravljanja drugega ustreznega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ne glede na to, ali je zavarovanec to delo opravljal ali ne, ali je bil tako kot v obravnavanem primeru ves čas v bolniškem staležu, tako da dela praktično niti ni nastopil, pa nastopijo zakonski razlogi za ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine, odmerjene na temelju 2. odstavka 93. člena ZPIZ-1. Iz pravnomočne odločbe št. ... z dne 9. 8. 2010 namreč izhaja, da je bila tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznana pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 276,79 EUR na mesec od 21. 5. 2010 dalje. Z izpodbijano sodbo je ob pravilno ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih tako utemeljeno zavrnjena zahteva za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in še nadaljnje izplačevanje delne invalidske pokojnine po odmerni odločbi z dne 9.8. 2010, saj zato ni več zakonske podlage.

Že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnjuje, da predstavlja tožničina prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje od 1. 7. 2011 dalje možnost za uveljavljanje istovrstne denarne dajatve na tem pravnem temelju. Vendar pa se lahko postopek za ponovno priznanje delne invalidske pokojnine v skladu z 259. členom ZPIZ-1 pri nosilcu zavarovanja prične le na zahtevo zavarovanca, torej tožnice. Vse ostale obširne navedbe tožnice od tega, da ji pri delodajalcu sploh ni bilo zagotovljeno drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, da je bila od 11. 10. 1999 stalno na enakem delovnem mestu z istim nazivom svetovalke in istim opisom del in nalog, sklicevanje na anekse k pogodbi o zaposlitvi in druge, za rešitev predmetne zadeve sploh niso pravno relevantne. Celo nasprotno, zatrjevanje, da ji ni bilo zagotovljeno drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času v skladu s preostalo delovno zmožnostjo bi lahko pomenilo le, da ji pravica do delne invalidske pokojnine ne bi mogla biti niti priznana. Vendar pa ob dejstvu, da je bila navedena dajatev tožnici pravnomočno priznana, tovrstne pritožbene navedbe za rešitev predmetne zadeve ne morejo biti odločilne. Zmotno je nadalje tudi pritožbeno naziranje, da je vprašanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi predhodno vprašanje, in da bi moralo sodišče v tem sodno socialnem sporu postopek prekiniti do pravnomočne rešitve delovnega spora o domnevno nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za ustavitev izplačevanja delne invalidske pokojnine je odločilno le neopravljanje dela z delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti zaradi prenehanja delovnega razmerja, ne glede na to, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Ker je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

k pritožbi zoper sklep: V skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka tudi v primeru če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Za predhodno vprašanje pa v skladu s 13. členom ZPP gre, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojni organ. Za takšno dejansko procesno stanje pa v predmetni zadevi, ko tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem predlaga prekinitev tega sodno socialnega spora do rešitve zadeve Ps 946/2011, v katerem gre za spor v zvezi z uveljavljanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zagotovo ne gre. Zavrnilni 1. odstavek izreka sklepa je zato pravilen in zakonit, pritožba v tem delu pa neutemeljena.

Enako velja za pritožbo zoper drugi odstavek izreka sklepa o zavrženju tožbe zoper odločbo št. ... z dne 27. 9. 2009. Gre za posamični upravni akt o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti, in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju, vključno z odredbo, da ji je delodajalec, Ministrstvo za promet dolžan zagotoviti pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. Ker izvršitev obveznosti iz navedene pravnomočne odločbe ne more biti predmet tega sodno socialnega spora, hkrati pa je sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati v 30 dneh od vročitve drugostopenjskega, v upravnem postopku dokončnega posamičnega upravnega akta, je tožba v zvezi z navedeno odločbo v drugem odstavku izreka sklepa zakonito zavržena in pritožba v tem delu neutemeljena.

Utemeljena pa je tožničina pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovni izrek sodne odločbe v tretjem odstavku izpodbijanega sklepa, v katerem je izrečeno, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Glede na odločbo BPP 659/2011 z dne 27. 12. 2011 in iste opr. št. z dne 10. 7. 2012, s katero je tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč, odločitev o tem, da nosi sama svoje stroške postopka, ni zakonita. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je izrecno utemeljeno, da sodni stroški za zastopanje tožeče stranke bremenijo proračun Slovenije. Ker je v tem delu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, in sicer Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 96/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZBPP) je bilo potrebno v skladu s 358. členom ZPP stroškovni izrek prvostopenjske sodne odločbe spremeniti in odločiti, da stroški za zastopanje tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.