Jedro

Vzrok nesklepčnosti tožbe je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer.

V konkretnem primeru je moral kupec (svojemu) nadaljnjemu kupcu vrniti kupnino, ker je bila (kupljena in nato prodana) stvar obremenjena z napako. Odgovornost prodajalca za takšno škodo zaradi zaupanja se ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženca zavezalo k plačilu zneska 18.046,52 EUR ter tožnikovih pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz tožbe je povzelo, da je toženec (skupaj z drugo osebo) tožniku leta 1992 prodal avtomobil, tožnik pa ga je po plačilu celotne kupnine (34.000,00 DEM) prodal M. I. Slednjemu je bilo vozilo nato odvzeto, ker naj bi bilo ukradeno. Tožnik mu je zato moral 26. 4. 2002 vrniti kupnino v višini zahtevanega zneska (18.046,52 EUR), za katerega je oškodovan. Sodišče je zahtevku ugodilo na podlagi določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa je naložilo plačilo toženčevih pritožbenih stroškov. Pritožbenim očitkom, med katerimi je bil izpostavljen tudi potek prekluzivnega roka, sodišče sicer ni sledilo, a je tožbo vendarle ocenilo kot nesklepčno na podlagi drugih okoliščin. Zaradi tožnikovih trditev, da je prodano mu vozilo takoj prodal dalje, sodišče tožbenega zahtevka ni presojalo po določbah (OZ oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) o pravnih napakah, pač pa ga je opredelilo kot zahtevek za povrnitev „škode zaradi zaupanja“ in se pri tem oprlo na spoznanja teorije.(1) Zaključilo je, da je pogoj za uveljavljanje te škode predhodno grajanje napake (468. člen in 488. člen OZ), trditev o tem pa tožba nima.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga „predlog za dopustitev revizije“, ki ga je glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008 – v nadaljevanju ZPP-D), treba šteti za revizijo (130. člen ZPP-D). Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša tudi stroške. Pritožbenemu sodišču očita, da je neutemeljeno in mimo pritožbenih navedb spremenilo pravno in dejansko podlago tožbenega zahtevka. Tožnik ni postavil zahtevka za varstvo pred evikcijo, temveč odškodninski zahtevek, ki ga je utemeljil z vsemi potrebnimi navedbami o elementih odškodninske obveznosti in za svoje navedbe tudi predlagal dokaze. Pritožbeno sodišče je zato zmotno štelo, da tožba ni sklepčna, s tem pa je delovalo pristransko in tožniku onemogočilo sodelovanje v postopku. V nadaljevanju izraža svoje prepričanje (ki ga opira na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 120/2003 z dne 4. 3. 2004), da drugostopenjsko sodišče pri presoji pritožbe zoper zamudno sodbo ne bi smelo presojati (ne)obstoja odločilnih dejstev. Meni, da je podlaga njegovega zahtevka v določbah 132. in 239. člena OZ in ne v določbah 468. in 488. člena istega zakona. Škoda ni nastala na kupljeni stvari, temveč na tožnikovem premoženju, torej na drugih njegovih dobrinah; oškodovanje izvira iz drugega historičnega in pravnega dogodka, ki ju povezuje le nepravilna izpolnitev toženca. Nadalje opozarja, da se določba 468. člena OZ nanaša le na stvarne napake, določba 488. člena OZ pa odškodninskih zahtevkov kupca ne pogojuje z notifikacijo oziroma grajanjem napak. Pri tem se sklicuje na sodno prakso revizijskega sodišča (sklep II Ips 188/2002 z dne 18. 12. 2002, sodba II Ips 689/2003 z dne 12. 1. 2005, sodba II Ips 237/94 z dne 16. 11. 1995 in sodba II Ips 632/99 z dne 8. 6. 2000). Ne glede na to poudarja, da je predlagal svoje zaslišanje, na podlagi katerega bi se lahko grajanje ugotovilo. Ker je takšen dokazni predlog pritožbeno sodišče spregledalo, je kršilo tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS), pravico do sodnega varstva (23. člen URS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen URS). Med vsebino določbe 488. člena OZ, na katero se izpodbijana sodba opira, in njenimi razlogi vidi nerazumljivo nasprotje (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 do 73/2007 – v nadaljevanju ZPP), nerazumna obrazložitev sodbe pa kaže tudi na arbitrarnost odločitve. V medsebojnem nasprotju so končno razlogi, ki izpodbijano sodbo utemeljujejo na določbah o pravnih napakah, saj je sodišče ravno zanje predhodno pojasnilo, da jih v konkretni zadevi ni mogoče upoštevati. Tudi v primeru, če bi bila tožnikova tožba nesklepčna, pritožbeno sodišče zamudne sodbe ne bi smelo spremeniti v zavrnilno, ampak bi jo moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 5/2002 z dne 14. 2. 2002), ki bi nato tožniku določilo rok za odpravo nesklepčnosti (tretji odstavek 318. člena ZPP). Zatrjuje še kršitev določbe drugega odstavka 351. člena ZPP, ki pritožbeno sodišče zavezuje, da stranki opozori na možnost uporabe nove pravne podlage in jima omogoči, da se o njej izjavita.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Prvi del revizijskih navedb temelji na zmotnem izhodišču, da je sodišče vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke. Skladno z razpravnim načelom je namreč sodišče pri odločanju omejeno le na zatrjevano dejansko podlago, na pravno kvalifikacijo pa ne (iura novit curia, tretji odstavek 180. člena ZPP). Navedba pravne podlage tudi ni nujna sestavina tožbe, saj je sodišče dolžno presoditi, ali je v tožbi navedeno dejansko stanje primer katerekoli pravne norme, ki lahko pride v poštev za konkretni primer. V položaju zamudne sodbe, ki temelji na fikciji priznanja dejanskih trditev v tožbi, ni nič drugače. Toženčeva dispozicija se nanaša le na spodnjo premiso sojenja (neodgovor na tožbo kot posredna materialna dispozicija), pravna kvalifikacija pa ne more biti predmet priznanja.(2) Neutemeljeni so torej očitki, da je pritožbeno sodišče z uporabo drugačne materialnopravne norme poseglo v dejansko podlago tožbe. Z enako izhodiščno napako je obremenjeno toženčevo prepričanje (ki ga, mimogrede, zmotno črpa iz sodbe revizijskega sodišča II Ips 120/2003 z dne 4. 3. 2004), da pritožbeno sodišče ne bi smelo presojati (ne)obstoja odločilnih dejstev. Sodišče se v položaju zamudne sodbe ne sme spuščati zgolj v resničnost tožbenih trditev, mora pa preveriti njihovo sklepčnost z vidika ustrezne pravne norme. Zaključek, da navedb o določenem odločilnem dejstvu tožba ne vsebuje, tako ni dejanske, pač pa pravne narave. Vzrok nesklepčnosti je namreč lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer.

8. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na stališčih: (1) da je zatrjevana škoda „škoda zaradi zaupanja“, (2) da je pogoj za uveljavljanje te škode predhodno grajanje napake, in končno, (3) da tožba nima trditev o grajanju. Izpodbijano sodbo je torej mogoče preizkusiti, kar potrjujejo tudi nekateri revizijski očitki, ki napadajo pravilnost navedenih stališč pritožbenega sodišča. 9. Škodo, ki nastane zaradi (stvarnih ali pravnih) napak stvari, literatura razvršča na neposredno škodo (zmanjšana vrednost kupljene stvari), škodo zaradi zaupanja (škoda, ki je posledica kupčevih premoženjskih razpolaganj, opravljenih na podlagi zaupanja, da izročena stvar nima napak) in refleksno škodo (škoda na drugih kupčevih dobrinah).(3) V sodni praksi se je utrdilo spoznanje, da se za povrnitev neposredne škode uporabljajo določbe o posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za napake, za povrnitev refleksne škode pa splošna pravila o (poslovni) odškodninski odgovornosti.(4)

10. V sodbah nižjih sodišč izpostavljeno dejstvo, da je bilo vozilo končnemu kupcu odvzeto kot ukradeno, utemeljuje zaključek, da je to vozilo obremenjeno s pravno napako (508. člen ZOR oziroma 488. člen OZ). Revident ima zato prav, da kupčevo grajanje ni predpostavka konkretnega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zatrjevano škodo sicer pravilno uvrstilo med „škodo zaradi zaupanja“, kamor sodijo vsi zahtevki, ki jih v razmerju do kupca uveljavljajo njegovi sopogodbeniki iz pravnih razmerij, ki jih je kupec sklenil v zaupanju, da bo prodajalec pravilno izpolnil svojo obveznost, torej tudi zahtevki, ki jih zaradi napak stvari do kupca uveljavljajo nadaljnji kupci.(5) Pri tem pa je spregledalo, da je takšno škodo (vračilo kupnine) povzročila pravna in ne stvarna napaka vozila. Drugače kot pri stvarnih napakah namreč kupčevo grajanje ni predpostavka prodajalčeve (jamčevalne ali odškodninske) odgovornosti za pravne napake (508. in 511. člen ZOR oziroma 488. in 491. člen OZ).(6) Vendar je izpodbijana sodba, kot bo pojasnjeno, kljub temu pravilna.

11. Zmotni so očitki, s katerimi skuša revident svoj tožbeni zahtevek utemeljiti s splošnimi določbami o odškodninski obveznosti. Zatrjevana škoda ni refleksna, saj ni nastala na drugih tožnikovih dobrinah. Drži, da se je kupčevo premoženje z vračilom kupnine nadaljnjemu kupcu, ki ima svoj temelj v (pravni) napaki prodane stvari, zmanjšalo. Vendar premoženje ni druga dobrina, na kateri bi lahko nastala refleksna škoda; nasprotno, zmanjšanje premoženja je nujni element navadne škode (155. čl. ZOR oziroma 132. člen OZ). Kupljena stvar in premoženje, ki v primeru razpolage stopi na njeno mesto (kupnina ob nadaljnji prodaji), sta torej izvzeta iz pojma drugih kupčevih dobrin, s tem pa zunaj dometa refleksne škode, ki se realizira izven kupčevih premoženjskih interesov za nakup in ki varuje njegov negativni pogodbeni interes.(7) Drugače je z neposredno škodo, kateri je konkretno zatrjevana škoda (zaradi zaupanja) vsebinsko še najbolj podobna. Stične točke obeh vrst škod so predvsem tesna vzročna povezanost z napako na stvari, gibanje znotraj kupčevih premoženjskih interesov, ki so ga motivirali k nakupu, ter varstvo kupca pred posegom v njegov interes na pravilni izpolnitvi (pozitivni pogodbeni interes).(8)

12. Škoda zaradi zaupanja, ki jo kupec v obravnavani zadevi uveljavlja od prodajalca, je tako močneje povezana s kupljeno stvarjo oziroma pravno napako, ki jo bremeni. In prav to je razlog, da se odgovornost za tovrstno škodo ne presoja po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pač pa po posebnih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake.(9) Ena izmed teh je tudi sodna uveljavitev zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 515. člena ZOR oziroma prvi odstavek 495. člena OZ). Na izgubo pravic iz pravne napake po citirani določbi sodišče pazi po uradni dolžnosti.(10) Da je tožnikova pravica ugasnila že pred njeno sodno uveljavitvijo, potrjujeta že v zamudni sodbi povzeta datuma vložitve tožbe (21. 4. 2005) ter vrnitve kupnine (26. 4. 2002), ko je tožniku nastala škoda. Pritožbeno sodišče je torej kljub napačnim razlogom sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Ker gre v konkretnem primeru za neodpravljivo nesklepčnost, izpodbijana sprememba prave zamudne sodbe v zavrnilno ni problematična. Sicer pa so revidentovi očitki v zvezi z vračanjem tožbe zaradi odprave nesklepčnosti neuspešni že zato, ker za konkretni spor veljavni ZPP te možnosti ne pozna.(11) Enako je mogoče reči za očitano kršitev (šele z novelo ZPP-D uvedene) določbe drugega odstavka 351. člena ZPP, ki je iz istih razlogov v tej pravdi ni mogoče uporabiti (130. člen ZPP-D). Končno tožnik ne pojasni, čemu ob dolžni skrbnosti ne bi mogel predvideti ustrezne pravne podlage spora. Na uporabljene določbe materialnega prava je bil nenazadnje opozorjen s toženčevo pritožbo, a nanjo ni odgovoril. 14. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP.

15. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 174. Op. št. (2): Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 91. Primerjaj tudi Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 134 in 135. Op. št. (3): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 162, 163 in 262. Op. št. (4): Načelno stališče 28. zvezne skupne seje, 6.-7. 11. 1985, Bilten Zveznega sodišča 23/85, str. 1-2 in 24/86, str. 6. Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 828/2005 z dne 7. 4. 2008. Op. št. (5): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 174 in 262. Op. št. (6): K zmedi je očitno pripomoglo oštevilčenje določb ZOR in OZ. Določba ZOR, ki ureja pravice kupca v primeru stvarnih napak (in vsebuje tudi zahtevo po grajanju), je namreč označena z enako številko člena (488), kot določba OZ, ki zadeva odgovornost za pravne napake. Tako je tudi v literaturi zaslediti napako v povzemanju starejše sodne prakse: pogoj grajanja, ki se nanaša na določbo 488. člena ZOR, je zmotno pripisana določbi 488. člena OZ (primerjaj Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 549 in 550).

Op. št. (7): Primerjaj Klarić, Odštetno pravo, Narodne novine, Zagreb 2003, str. 194. Op. št. (8): Primerjaj Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 545 in 546. Op. št. (9): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 545 in 546; ista v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 828/2005 z dne 7. 4. 2008. Op. št. (10): Sodba Vrhovnega sodišče Republike Slovenije II Ips 509/2007 z dne 18. 2. 2010. Op. št. (11): Sklep Vrhovnega sodišče Republike Slovenije III Ips 5/2002 z dne 14. 2. 2002, na katerega opozarja revident, temelji na starejši (do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 96/2002 veljavni) procesni ureditvi, ki sodišču v položaju zamudne sodbe ni omogočala takojšnje zavrnitve nesklepčne tožbe.