Jedro

Merilo protipravnosti je predvidljivost negativne posledice ravnanja. Protipravno je tako vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica (tudi če je manj verjetna) je možnost nastanka škode.

Običajne stvari niso razlog za objektivno odgovornost. Pretehtati je treba, ali gre, upoštevaje vse okoliščine primera, za povečano nevarnost, takšno, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 140.350,61 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka in se ni substancirano opredelilo, zakaj niso potrebni. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na zadnjem naroku za glavno obravnavo kot nepotrebne zavrnilo vse predlagane, pa neizvedene dokaze, nato pa v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj ocenjuje, da teh dokazov ni bilo potrebno izvesti, ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, ni pa bilo dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati.

5. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na obstoju neposlovne pa tudi objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno najprej presojalo, ali je podana protipravnost ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka je zatrjevala, da je vzrok požara v POS terminalu in napajalniku, saj iz izvedenskega mnenja, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi in je tako del njenega trditvenega gradiva, izhaja, da je žarišče požara nastalo prav na POS terminalu, čitalcu kartic in napajalniku.

7. Glede na to, da je tožeča stranka zatrjevala, da imata pravdni stranki sklenjeno Pogodbo o uporabi POS terminalov (Priloga A4), ki v 6. členu določa, da zagotavlja tožena stranka vzdrževanje POS terminalov, je sodišče prve stopnje presojalo, ali je podana protipravnost kot predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi njene opustitve vzdrževanja terminala (239. člen Obligacijskega zakonika). Ugotovilo je, da dokazni postopek tega ni potrdil. Iz soglasnih trditev obeh strank namreč izhaja, da je serviser B. dne 5.3.2008 po telefonu izvedel servis POS terminala zaradi napake (POS terminal je javljal napako „odstrani kartico“). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila napaka odpravljena z intervencijo po telefonu in posledičnim resetiranjem, saj je med strankama nesporno, da je POS terminal nato deloval še mesec in pol. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da navedenega ravnanja tožene stranke ob napaki ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Merilo protipravnosti je predvidljivost negativne posledice ravnanja. Protipravno je tako vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica (tudi če je manj verjetna) je možnost nastanka škode. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, ni mogoče govoriti o predvidljivosti nastanka škode (požara) oziroma o možnem drugačnem ravnanju serviserja, s katerim bi se nastanku škode v konkretnem primeru dalo izogniti. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izpovedbo serviserja B., da je napaka, ko POS terminal sporoča“odstrani kartico“ običajna (napaka programske opreme) in mnoge stranke same resetirajo POS terminal, da odpravijo to napako. Priča je tudi pojasnila, da serviserji obiščejo stranke le, če napake ni mogoče odpraviti po telefonu ali če ugotovijo napako POS terminala, vendar pa vsaka javljena napaka še ne pomeni okvare. Serviser bi obiskal stranko v primeru, če se bi napaka pojavljala tudi še po resetiranju. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da ne bi bilo razumno zaključiti, da dne 5.3.2008 javljena napaka POS terminala, za katero tožeča stranka ni dokazala, da ni bila odpravljena, predstavlja vzrok za požar, ki je nastal skoraj mesec in pol kasneje.

8. Višje sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti po prvem odstavku 131. členu Obligacijskega zakonika (subjektivna, krivdna odgovornost) glede na to, da je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati ne protipravnosti ravnanja tožeče stranke ne vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke.

9. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da POS terminal z opremo sam po sebi sicer ne more predstavljati nevarne stvari, vendar pa je zaradi napake postal nevarna stvar sama po sebi in sicer zaradi opustitve, ko tožena stranka ni poskrbela za ustrezno popravilo ali za zamenjavo terminala, potem ko je bila dne 5.3.2008 javljena napaka (POS terminal javlja „odstrani čip kartico“). Običajne stvari niso razlog za objektivno odgovornost. Pretehtati je treba, ali gre, upoštevaje vse okoliščine primera, za povečano nevarnost, takšno, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim obstojem objektivne odgovornosti ni uspela dokazati, da je POS terminal postal nevarna stvar zaradi opustitve popravila zatrjevane okvare, saj tožeča stranka sploh ni dokazala takšne okvare POS terminala oziroma napajalnika, ki bi lahko povzročila požar.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).