Jedro

V izreku inšpekcijske odločbe mora biti izrecno navedeno, kakšna nepoštena praksa se prepoveduje. Iz izreka izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kakšna nepoštena praksa se prepoveduje, temveč izhaja samo to, da se tožeči stranki prepoveduje uporaba nepoštene poslovne prakse (na splošno), kar pa je prepovedano že po samem zakonu (4. člen ZVPNPP – generalna klavzula o prepovedi nepoštenih poslovnih praks). Organ prve stopnje bi moral v izreku odločbe natančno navesti, na katero dejanje, ki pomeni nepošteno poslovno prakso, se izrek nanaša in prepovedati to konkretno ravnanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Nova Gorica, št. 0610-4062/2009-3-33005 z dne 21. 4. 2009, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP, Uradni list RS, št. 53/2007) z izrekom pod točko 1 tožeči stranki v prodajalni A., prepovedal „uporabo nepoštene poslovne prakse, kjer je bilo ugotovljeno; a. obutve – artikli; 1 716 447, 1 716 458, 1 715 571, 1 716 454, 1 715 506, 1 716 322, 1 714 581 in 1 716 475; nikoli ni prodajala po priporočeni ceni dobavitelja, glede na katero je družba predstavila ugodnost nakupa s tem, da je v oglasnem prodajnem katalogu oglaševala NAJ NAJ CENE, z novo nižjo ceno in prečrtano višjo priporočeno ceno dobavitelja, ki pa ni nikoli veljala v prodajalni, s čimer zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cenovne prednosti, ter bi s tem lahko povzročila oškodovanje potrošnikov; b. obutve – artikli; 1 417 504 in 1 416 504, ni bilo na zalogi, ki jo družba izvaja s tem, da v oglasnem prodajnem katalogu oglašuje ODLIČNO NIZKE CENE in vabi k nakupu obutve po 9,95 € za par, ne da bi zagotovila količino te obutve v konkretni prodajalni, s čimer bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov; c. da obutev označena s slogani NAJ NAJ CENE, ODLIČNO NIZKE CENE in ZELO UGODNO NIZKE CEN, nikjer ni pojasnjenega pomena teh cen in potrošniki ne vedo, ali navedeno obutev dejansko kupujejo ugodneje, ki jo družba izvaja s tem, da v oglasnem prodajnem katalogu navaja NAJ NAJ CENE, ODLIČNO NIZKE CENE in ZELO UGODNO NIZKE CEN, ne da bi kjerkoli pojasnila, kaj pomenijo te cene, s čimer zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cenovne prednosti ter bi s tem lahko povzročila oškodovanje potrošnikov.“ V obrazložitvi inšpekcijski organ navaja, da je bil dne 9. 4. 2009 opravljen inšpekcijski pregled v poslovnih prostorih tožeče stranke v Novi Gorici glede nadzora nad oglaševanjem in nepoštenimi poslovnimi praksami, po določbah ZVPNPP, pri oglaševanju obutve v oglasnem prodajnem katalogu tožeče stranke, z izidom APRIL 2009 in pričetkom prodaje od 1. 4. 2009 dalje. Tožeča stranka je oglaševala posebno akcijsko ponudbo različne moške, ženske in otroške obutve. Na zadnji strani kataloga je v drobnem tisku navedeno „s pridržkom napak pri zapisu in tisku ter prosimo za razumevanje če v naših prodajalnah nimamo na zalogi vseh v prospektu prikazanih izdelkov. Če nam naši dobavitelji prepozno ali sploh ne dobavijo blaga si pridržujemo, da vam ponudimo nadomestne izdelke.“ Iz kataloga je inšpektor naključno izbral 12 parov obutve v akciji s sloganom NAJ NAJ CENA, ODLIČNO NIZKE CENE in ZELO UGODNO NIZKE CEN, za katere je s pomočjo prevzemnih listov in kartic artiklov v prodajalni ugotovil nepravilnosti pri oglaševanju. Ugotovil je, da se popisana obutev od zaporedne številke 1. do vključno 8., s sloganom NAJ NAJ CENA, s prečrtano višjo ceno in novo nižjo ceno, pred uvedbo akcije v kontrolirani prodajalni ni nikoli prodajala po višji prečrtani priporočljivi ceni proizvajalca. Obutve pod zaporedno številko 11. in 12. s sloganom ODLIČNO NIZKE CENE, pa ni na voljo potrošnikom v kontrolirani prodajalni v času trajanja akcije, niti se ni predhodno prodajala v kontrolirani prodajalni. Družba tudi ni kjerkoli v prodajalni pojasnila, kaj pomenijo navedeni slogani in oglaševane cene. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 98/04, 126/2007) v 12.b členu določa, da je zavajajoče oglaševanje, ki je namenjeno potrošnikom, zavajajoča poslovna praksa v skladu z zakonom, ki jo ureja varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Z navedenim ravnanjem je tožeča stranka kršila določilo 5. člena ZVPNPP. Povprečen potrošnik, ki je znižanjem – akcijam zelo naklonjen, se ob pogledu na dve ceni, od katerih se nižja cena občutno razlikuje od višje cene, nehote odloči za nakup tega blaga ravno zaradi „prihranka“, medtem ko kakovost izdelka ter potreba po izdelku v tem trenutku zanj nista tako pomembni. Potrošnik kupi izdelek v prepričanju, da je zanj plačal manj, kot pred uvedbo znižanja – akcije. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da povprečni potrošnik nima vpogleda v listinsko dokumentacijo gospodarske družbe, iz katere bi razbral, ali gre dejansko za nižje cene. Potrošnik, ki izdelek kupuje na trgu za lastno uporabo, se obnaša racionalno, za svoj denar hoče dobiti največ. Izdelek, oglaševan z dvema cenama oziroma, naj naj ceno, zelo ugodno in odločno nizke cene, ga takoj napelje k razmišljanju, da bo izdelek lahko kupil ceneje kot do uvedbe znižanja – akcije. Vsekakor se za potrošnika, v okviru njegovih povprečnih zmožnosti, zahteva določena skrbnost in sicer skrbnost take stopnje, ki naj bi jo imela oseba, ki se pojavlja na trgu z namenom pridobivati in uporabljati blago in storitve, vendar za namene, ki niso povezani z njegovo poklicno ali pridobitno dejavnostjo, zato se od povprečnega potrošnika tudi ne pričakuje poznavanje poslovanja gospodarske družbe in njene politike cen, saj to ni podatek, ki bi bil na voljo javnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je inšpektor ugotovil, da ima lahko omenjena praksa za posledico oškodovanje potrošnikov, saj ZVPNPP kot nepošteno poslovno prakso in sicer zavajajočo poslovno prakso (zavajajoče dejanje) opredeljuje tako poslovno prakso, ki vsebuje napačne oziroma neresnične informacije, kot tudi poslovno prakso, ki kakorkoli, vključno s predstavitvijo zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede zakonsko naštetih elementov (četudi je informacija glede enega ali več naštetih elementov točna), ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Vsak potrošnik, ki se odloča o nakupu določenega izdelka, namreč zaradi oglaševane možnosti nakupa akcijskih izdelkov in cenovnih prednosti določenih izdelkov povsem upravičeno pričakuje, da bo akcijski izdelek lahko kupil (da bo na razpolago v času nakupa), zanj pa bo plačal manj kot bi plačal pred uvedbo akcije oziroma bo prihranil, če ga bo kupil v času akcije. Obravnavani prodajni katalog je namenjen vsem prodajalnam tožeče stranke po Sloveniji, ki so navedene na zadnji strani kataloga. Prav zaradi tega morajo vse prodajalne po Sloveniji, ob pričetku akcije imeti v prodaji akcijske izdelke. Vsak potrošnik namreč pričakuje, da si bo akcijske izdelke lahko ogledal in jih kupil v katerikoli prodajalni tožeče stranke. Odgovornosti zavajajoče poslovne prakse je ne more rešiti navedba v drobnem tisku na zadnji strani prodajnega kataloga. V 1. alinei 5. točke 1. odstavka 7. člena ZVPNPP določa, da je zavajajoča poslovna praksa, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, če podjetje vabi k nakupu izdelkov po določeni ceni, ne da bi razkrilo, da obstajajo utemeljeni razlogi, spričo katerih ne bo moglo zagotoviti dobave določenih izdelkov ali njim enakovrednih izdelkov po navedeni ceni, za ustrezno obdobje in v ustreznih količinah glede na izdelek, obseg oglaševanja in ponujeno ceno. Po pregledu oglasnega prodajnega kataloga z izidom APRIL 2009 je bilo tudi ugotovljeno, da družba oglašuje obutev s slogani NAJ NAJ CENE, ODLIČNO NIZKE CENE in ZELO UGODNO NIZKE CEN, ne da bi kjerkoli pojasnila, kaj pomenijo te cene, nikjer ni navedeno kakšna je redna cena oziroma koliko ugodnejše so oglaševane cene z navedenimi slogani od redne cene, s čimer zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika glede cenovne prednosti ter bi s tem lahko povzročila oškodovanje potrošnikov glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti kot to določa 4. točka 1. odstavka 5. člena ZVPNPP. Pri zavajajoči poslovni praksi ni pomembno, kakšen namen ima ponudnik, ki oglašuje cenovne prednosti izdelkov. Vedno je treba presojati vtis, ki ga ima informacija na potrošnika. Pri zavajajoči poslovni praksi zato ni nujno, da potrošnika tudi v resnici napelje k temu, da sprejme odločitev o poslu in kupi oglaševani izdelek. Zadošča namreč že možnost zavajanja oziroma možnost, da bi informacija, ki jo ponudnik ustvari v potrošniku, utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožeče stranke. Obenem ji je pojasnil, da Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v 214. členu določa, da obrazložitev odločbe obsega navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba. V skladu s citirano določbo se torej določb predpisov v izreku odločbe ne navaja. Obenem je ocenil, da je tožnica s tem, ko je ob sliki izdelkov objavila dve ceni, eno višjo, prečrtano (zapisano z manjšimi številkami) in drugo bistveno nižjo ceno (zapisano z večjimi številkami), ob višji ceni pa navedla, da gre za neobvezno priporočljivo ceno proizvajalca, povzročila pri potrošnikih enak učinek kot če bi šlo dejansko za znižanje cen. Pri potrošnikih je ustvarila vtis, da bodo opravili nakup pod bolj ugodnimi pogoji kot pred prejemom tožničinega kataloga. Potrošnik se ob pogledu na dve ceni, označeni v katalogu ob posameznih modelih odloči za nakup, ki ga sicer morda ne bi opravil, če bi bila drobnoprodajna cena oblikovana in označena na običajen način. Gre za pritisk na potrošnika, ki se zaradi nižje cene izdelka za njegov nakup ne odloča le na podlagi njegovega prepričanja o kakovosti izdelka, ampak predvsem zaradi nižje cene, ki ga spodbuja k nakupu. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da gre v obravnavanem primeru, ko je oglaševano znižanje cen le navidezno, za zavajajočo poslovno prakso, ki jo ZVPNPP izrecno prepoveduje. Pri ugotavljanju, ali je poslovna praksa podjetja zavajajoča, je v vsakem primeru posebej treba preučiti okoliščine primera in pri tem imeti v mislih potrošnika, ki mu je takšen oglas namenjen, da se lahko ugotovi, ali gre v določenem primeru za zavajajočo poslovno prakso ali ne. Hkrati je treba ugotoviti, ali takšna poslovna praksa lahko povzroči, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V konkretnem primeru so zavajajoče tožničine informacije v zvezi s cenovnimi prednostmi, ki jih bo deležen potrošnik, zanj pomembne in v veliki meri vplivajo na njegovo odločitev o nakupu. Taka tožničina praksa bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga bistvene kršitve določb upravnega postopka, kršitve materialnih predpisov ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede prve očitane kršitve tožeča stranka navaja, da ni v svojem oglasnem katalogu nikdar oglaševala nove nižje cene ali te cene primerjala s kakšno predhodno višjo ceno. V katalogu je zraven vsake od prečrtanih cen jasno in izrecno navedeno, da višja cena predstavlja neobvezno priporočljivo ceno proizvajalca in ne morebiti kakšno predhodno prodajno ceno tega izdelka v njenih prodajalnah. Povsem neutemeljena je ugotovitev tržnega inšpektorata in pritožbenega organa, da je njena informacija glede cene oziroma cenovne prednosti pri določenih izdelkih neresnična. Že v pritožbi je predložila listine, v katerih dobavitelji potrjujejo svoje priporočene cene za posamezne artikle, ki jih je navedla v oglasnem katalogu. Do teh listin se pritožbeni organ v svoji odločbi ni opredelil, kljub temu da predstavljajo ključen dokaz verodostojnosti njenih trditev. Primerjava priporočene cene dobavitelja in cene v njenih prodajalnah glede na navedeno ne vsebuje nobene neresnične informacije in povprečno skrbnega potrošnika ne bi mogla zavesti v prepričanje, da je oglaševane izdelke predhodno prodajala po navedeni višji ceni. Od povprečno skrbnega potrošnika je namreč mogoče pričakovati, da bo prebral in razumel navedbo „neobvezna priporočljiva cena proizvajalca“, zapisano zraven vsake prečrtane višje cene. Povprečno skrben potrošnik iz takšne navedbe nikakor ne bi mogel zaključiti, da prečrtana cena predstavlja predhodno prodajno ceno pri tožeči stranki. Zavajajoče in nepošteno bi bilo oglaševanje, kjer bi pri primerjavi cen uporabili besede kot „znižanje“, „popust“ ali podobne izraze, iz katerih bi potrošnik lahko upravičeno sklepal, da je pri prodajalcu prišlo do znižanja predhodno višjih cen, tožeča stranka pa pri svoji primerjavi cen ni uporabila nobenega takšnega ali podobnega izraza. Glede na navedeno ji ni mogoče očitati, da bi v svojem oglasnem katalogu kakorkoli zatrjevala ali nakazovala, da je prečrtana višja cena predhodno veljala v njenih prodajalnah in s tem potrošnikom dajala neresnične informacije. Pri povprečno skrbnem potrošniku opisan način podajanja cen nikakor ne more povzročiti enakega učinka kot navedba, da so se določeni artikli predhodno prodajali po določeni ceni, sedaj pa se je cena znižala. Informacija, ki jo oglasni katalog daje potrošniku, je zgolj informacija o ugodnosti nakupa v primerjavi z resnično priporočeno ceno proizvajalca, ki je izkazana tudi z listinami. V katalogu ni nikjer niti nakazana informacija o cenovni ugodnosti v primerjavi s kakšno predhodno ceno. Tožeči stranki ni mogoče v celoti prepovedati, da oglašuje ugodno ceno in z ugodno ceno potrošnike spodbuja k nakupu, saj je prav to osnovni namen oglasnih katalogov in ostalih oblik oglaševanja. V kolikor so pri tem podane le resnične informacije, kot na primer razlika med prodajno ceno in priporočeno ceno proizvajalca, je takšno oglaševanje nedvomno ustrezno. Meni, da ni kršila določbe 5. člena ZVPNPP, zato so ugotovitve tržnega inšpektorata pod točko a) izpodbijane odločbe nepravilne. Nepravilna je tudi ugotovitev tržnega inšpektorata pod točko b) izpodbijane odločbe, kjer se ji očita kršitev določbe 1. alineje 5. točke 1. odstavka 7. člena ZVPNPP. Kršitev naj bi storila s tem, ko je v oglasnem prodajnem katalogu oglaševala ODLIČNO NIZKE CENE in vabila k nakupu obutve po 9,95 € za par, pri tem pa dveh oglaševanih artiklov ni bilo na zalogi v konkretni prodajalni. Meni, da v kolikor podjetje pri oglaševanju izrecno opozori, da v primeru prepozne dobave ali morebitnega popolnega izpada dobave oglaševanih izdelkov določeni izdelki ne bodo na zalogi, ji kršitve določbe 1. alineje 5. točke 1. odstavka 7. člena ZVPNPP ni mogoče očitati. Upravna organa sta kot podlago svoje odločitve glede očitane kršitve pod točko b) navedla le, da naj bi bilo opozorilo na možnost, da določenih izdelkov v primeru izpada dobave ne bo na razpolago, v oglasnem katalogu nečitljivo oziroma preslabo čitljivo. Dejansko stanje glede očitane kršitve ostaja nepopolno ugotovljeno, saj upravna organa nista preverila, ali je tožnik potrošnikom namesto oglaševanih artiklov ponudil enakovredne nadomestne artikle po isti ceni. Kršitev te določbe ZVPNPP namreč tudi ni podana, v kolikor podjetje namesto oglaševanih artiklov, ki jih iz utemeljenih razlogov nima na zalogi, potrošnikom ponudi ustrezne nadomestne artikle. Manjkajoča artikla glede na ostale oglaševane artikle nista izstopala niti po izredni kvaliteti, niti po posebej nizki ceni, zato tožniku tudi po logičnem preudarku ni mogoče očitati, da je prav z oglaševanjem teh dveh manjkajočih artiklov potrošnike zvabil v svoje prodajalne z namenom pospešiti prodajo drugih artiklov. Bistvo prepovedi po 1. in 2. alineji 5. točke 1. odstavka 7. člena ZVPNPP je namreč prav preprečevanje „bait“ oglaševanja, ki pa glede na navedeno v tem primeru ni podano, manjkajoča artikla nista bila na zalogi zaradi popolnega izpada dobave s strani tožnikovega dobavitelja. Glede zadnje domnevne kršitve pod točko c) pa tožeča stranka navaja, da je v oglasnem katalogu zraven vsake navedbe NAJ NAJ CENA jasno označena in prečrtana višja priporočljiva cena proizvajalca in nižja cena, po kateri ponuja konkretni izdelek. V oglasnem katalogu je torej izrecno pojasnila, kaj predstavlja prečrtana višja cena, s tem pa je pojasnjeno tudi, kolikšno ugodnost predstavlja oglaševana NAJ NAJ CENA, namreč razliko med priporočljivo ceno proizvajalca in oglaševano ceno. Preostali domnevno sporni navedbi ODLIČNO NIZKE CENE in ZELO UGODNO NIZKE CENE za razliko od navedbe NAJ NAJ CENA sploh ne izražata ali napeljujeta na primerjavo oglaševanih cen tožnika s kakšnimi njegovimi predhodnimi cenami, cenami kakšnega drugega ponudnika ali cenami proizvajalca. Zgolj trditev, da je neka cena ugodna, zelo ugodna ali zelo nizka, kot oglaševalski slogan ne predstavlja kršitve določb 5. člena ZVPNPP, kar v obrazložitvi nepravilno ugotavljata upravna organa. Takšna navedba povprečno skrbnega potrošnika namreč ne more zavesti, da bi sprejel odločitev o nakupu, ki je brez takšne navedbe ne bi sprejel. Pri presoji ustreznosti takšnega oglaševanja je potrebno pravilno uporabiti pravni standard povprečno skrbnega potrošnika in na njegovi podlagi presoditi, ali določen način ravnanja trgovcev povprečnega potrošnika zavede, ali pa bo lahko potrošnik kljub oglaševanju sprejemal racionalne odločitve. Povprečen potrošnik, še posebej pa cenovno občutljiv potrošnik, bo pred nakupom nedvomno primerjal cene posameznih ponudnikov, ne pa se brezglavo odločal po pavšalnih reklamnih sloganih. Pri domnevno spornih navedbah zelo ugodna cena, nizka cena ali odlično nizka cena gre poleg tega za splošne in razširjene trditve, ki na potrošnika nimajo več nobenega posebnega vpliva in jih zato ni mogoče kvalificirati kot kršitev 5. člena ZVPNPP. Upoštevaje navedeno sodišču predlaga, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Nova Gorica, št. 0610-4062/2009-3-33005 z dne 21. 4. 2009 v celoti odpravi in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške predmetnega upravnega spora, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je sodišču v danem roku predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba tržnega inšpektorja, kot je predhodno povzeta in ki v dejanskem pogledu temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka konec marca 2009 gospodinjstvom na področju Nove Gorice dajala v hišne predalčnike sporne kataloge z izidom april 2009. Na katalogih ni bilo navedbe pričetka in časa trajanja akcije. Nikjer tudi ni bilo pojasnjeno kaj pomenijo označbe NAJ, NAJ CENE, ODLIČNO NIZKE CENE in ZELO UGODNO NIZKE CENE.

Po določbi 6. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji) mora biti izrek kratek in določen. Določen je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče prisilno izvršiti. Po oceni sodišča je izrek izpodbijane prvostopne odločbe nedoločen in nejasen in zato tudi neizvršljiv. V konkretnem primeru sicer izrek temelji na določbi 2. odstavka 12. člena ZVPNPP, ki določa, da če tržni inšpektor ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja. Navedeno pomeni, da mora biti v izreku inšpekcijske odločbe izrecno navedeno, kakšna nepoštena praksa se prepoveduje, saj ne zadošča le splošna navedba, da se prepoveduje nepoštena poslovna praksa. Iz izreka izpodbijane odločbe pa ni razvidno, kakšna nepoštena praksa se prepoveduje, temveč izhaja samo to, da se tožeči stranki prepoveduje uporaba nepoštene poslovne prakse (na splošno), kar pa je prepovedano že po samem zakonu (4. člen ZVPNPP – generalna klavzula o prepovedi nepoštenih poslovnih praks). Pri tem ne gre spregledati dejstvo, da pozna ZVPNPP več oblik nepoštene poslovne prakse. Četrti odstavek 4. člena ZVPNPP tako določa, da so nepoštene poslovne prakse zlasti tiste, ki so zavajajoče ali agresivne. Zavajajoče poslovne prakse so zavajajoča dejanja (5. člen), zavajajoče opustitve (6. člen) in zavajajoče poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene (7. člen). Organ prve stopnje bi zato moral v izreku odločbe natančno navesti, na katero dejanje, ki pomeni nepošteno poslovno prakso, se izrek nanaša in prepovedati to konkretno ravnanje, tega pa v izpodbijani odločbi ni storil. Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker navedene nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je po presoji sodišča tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določbe 1. odstavka 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe organa prve stopnje. V ponovljenem postopku bo torej moral upravni organ ugotovljeno nezakonitost odpraviti tako, da bo iz izreka določno razvidno, kaj se tožeči stranki prepoveduje.

Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi že iz predhodno navedenega razloga, se do drugih tožbenih razlogov ni posebej opredeljevalo, upoštevati pa jih bo moral organ prve stopnje, ko bo v zadevi ponovno odločal. V ponovljenem postopku bo moral upoštevati vse ugovore, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ki je predmet tega upravnega spora in vse dokaze celovito in natančno oceniti.

Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. členu ZUS-1).

K 2. točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV, kar znaša skupaj 420,00 EUR. Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.