Jedro

Iz izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je izvršilna sodnica odločala po vrstnem redu glede na čas vložitve predloga za izvršbo, da zadeva ni veljala za prednostno, a se je zaradi nenehnih urgenc in ugovorov dejansko obravnavala kot taka, ter da sta dolžnica in njen pooblaščenec izkoristila vse procesne možnosti, ki so jima bile na voljo, kar je odločanje o zadevi podaljševalo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodnici ni mogoče očitati kršitve procesnih pravil in pomanjkanja profesionalne skrbnosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval plačilo premoženjske škode, ki naj bi nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na obstoj poravnave, sklenjene med njim in toženko, kjer je toženka priznala, da je do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku prišlo tudi v izvršilni zadevi In 29/2008, kateri sta bili pridruženi zadevi In 57/2010 in In 58/2010. Meni, da se toženka zato ne more sklicevati na neobstoj protipravnosti. Vztraja na stališču, da je postopanje sodnice P., ki je določena izvršilna dejanja opravljala, čeprav je bila izločena, protipravno. Ker je bil zaradi pritožbe celoten spis odstopljen na pritožbeno sodišče, so sodničina protipravna ravnanja v zadevi In 57/2010 vplivala tudi na zadevo In 58/2010. Sodišču očita, da dejanskega stanja v tem obsegu ni ocenilo, zato je to ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Poudarja, da je postopek izločitve sodnice trajal nerazumno dolgo (zadeva je bila dodeljena drugemu sodniku skoraj leto in pol po izločitvi), kar je povzročilo, da je bila tožniku celotna nepremičnina izročena šele po požaru. Ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, je tudi višina škode ostala neugotovljena. Meni, še, da je toženka odgovorna tudi po splošnih načelih odškodninskega prava ter da je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tako Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) kot tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO).

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Tožnik v konkretnem primeru zahteva plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Trdi, da je sojenje v izvršilni zadevi In 58/2010 pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu trajalo predolgo, saj je bil sklep o domiku zarubljene nepremičnine izdan že 24. 1. 2012, nepremičnina pa mu je bila s sklepom sodišča izročena šele 16. 1. 2014, kar je povzročilo nastanek premoženjske škode. Hiša na zarubljeni nepremičnini je namreč v vmesnem času pogorela, zavarovalnica pa mu zaradi neizkazanega lastništva škode ni želela povrniti. Protipravnost ravnanja (nepotrebno odlašanje) izvršilnega sodišča oziroma konkretne izvršilne sodnice K. P. ter predsednice Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah v zadevi In 58/2010 utemeljuje na trditvah, da je izvršilna sodnica v postopku postopala, čeprav je bila predhodno izločena, predsednica sodišča pa ni sprejela potrebnih ukrepov, ki bi omogočili pravočasno obravnavanje zadeve pred drugim sodnikom.

6. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnikov zahtevek temelji na krivdni odgovornosti toženke za delo njenega organa (sodišča) po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno izhajalo iz 26. člena Ustave RS, ki daje vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakršne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč je ravnanje protipravno šele takrat, ko odstopa od običajne metode dela ali službene dolžnosti ali potrebne skrbnosti.(1) Da se je izvršilna zadeva In 58/2010 tekoče obravnavala, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije (zlasti popisa kronološkega poteka zadeve, priloga B47 in naslednje), zaslišanja sodnice K. P. in izpovedbe tožnika, ki je potrdil, da se je zadeva obravnavala tekoče, vendar dolgotrajno. Iz izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja nadalje izhaja, da je izvršilna sodnica odločala po vrstnem redu glede na čas vložitve predloga za izvršbo, da zadeva po določbah Zakona o sodnem redu ni veljala za prednostno, a se je zaradi nenehnih urgenc in ugovorov dejansko obravnavala kot taka ter da sta dolžnica I. P. in njen pooblaščenec izkoristila vse procesne možnosti, ki so jima bile na voljo, kar je odločanje o zadevi podaljševalo. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodnici K. P. glede postopanja v zadevi In 58/2010 ni mogoče očitati kršitve procesnih pravil in pomanjkanja profesionalne skrbnosti. V očitani zadevi je tako sodnica po izločitvi prenehala z opravljanjem procesnih dejanj, očitana ravnanja pa se nanašajo na drugi dve izvršilni zadevi (In 57/2010 in In 29/2008), kjer izločitev sodnice ni bila predlagana. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe pod točko 34 in 35), ker jih ni treba ponavaljati.

7. Ker je tožnik izvršilnemu sodišču očital tudi dolgotrajnost postopka, je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost države pravilno presojalo tudi po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) oziroma pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS). V tem okviru je pravilna ugotovitev sodišča, da je država lahko odgovorna le za tiste zamude pri sodnem odločanju, ki jih je mogoče prepisati njenemu ravnanju. Ob nespornem dejstvu, da je dolžnica I. P. po svojem pooblaščencu v celoti in dosledno uporabila vse procesne in pravne možnosti, kar je podaljšalo sojenje v očitani izvršilni zadevi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Prav dolžnica je bila tako tista, ki je predlagala izločitev tako sodnice K. P. kot tudi (z vložitvijo kazenske ovadbe) povzročila, da je svojo izločitev predlagala tudi sodnica M. K. W., ki je izvršilno zadevo prevzela pozneje. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je na Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah po izločitvi obeh sodnic obstajala možnost, da bi zadevo predodelili drugemu sodniku. Postopanje predsednice sodišča je bilo tako pravilno, pritožbene navedbe, ki trdijo nasprotno pa so zato neutemeljene. Ker posledično ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

8. Odločitve sodišča ne spremeni niti dejstvo, da je toženka dne 4. 9. 2014 s tožnikom sklenila poravnavo (priloga A4), s katero se je tožniku zavezala plačati odškodnino iz naslova kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dogovorjena odškodnina se je namreč izrecno nanašala zgolj na pokritje nepremoženjske škode in stroškov postopka v pravdnem postopku pred Okrožnim postopkom v Celju (P 61/2012) in Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah (In 29/2008), njegov zahtevek za plačilo premoženjske škode pa je bil zavrnjen, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (primerjaj obrazložitev pod točko 16). Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede postavitve sodnega izvedenca. Slednji je bil namreč predlagan v dokazovanje višine vtoževane terjatve. Ker je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi neobstoja temelja, sodišču o višini vtoževane terjatve ni bilo treba odločati. Odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke je zato pravilna.

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016.