Jedro

Pooblastilo senata, da dokaze izvaja tudi po uradni dolžnosti (oziroma, da lahko izvaja dokaze in ugotavlja določena dejstva celo proti volji strank), izhaja iz temeljnega načela iskanja materialne resnice.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni S. S. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Sodišče je obsojenemu izreklo enotno zaporno kazen enega leta in dva meseca zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izreklo enotno zaporno kazen tri leta in pet mesecev zapora. Pritožbe obtoženčevih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje so zagovorniki obsojenega vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovorniki Odvetniške družbe Č. uveljavljajo kršitev 11. točke 371. člena ZKP, ter navajajo, da so stališča višjega sodišča glede stikov oškodovanke in obsojenega v nasprotju z vsebino listin. Prav tako uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, saj je višje sodišče zavrnilo primerjavo uradnega zaznamka o zbranih obvestilih oškodovanke, prav tako je višje sodišče kršilo načelo enakosti orožij, saj ni zaslišalo E. C., samo pa je po uradni dolžnosti preverjalo in potrjevalo navedbe oškodovanke o tem, da naj bi obdolženec pred časom oškodovanko poškodoval. S tem, ko je sodišče pridobilo dokaze po uradni dolžnosti je prekršilo obdolženčevo pravico do nepristranskega sojenja. Okrožno sodišče je prav tako zgolj prebralo pisni odgovor dr. B. B., ter je ni zaslišalo na glavni obravnavi, s tem pa je prekršilo pravico obdolženca iz točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v novo odločanje. Zagovornika odvetnik M. G. in odvetnik M. R. uveljavljata kršitev materialnega prava, in sicer iz razloga napačne uporabe materialnega prava, saj je podan navidezni stek med posilstvom in neupravičenim slikovnim snemanjem. Prav tako uveljavljata absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, in sicer iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodišče namreč v obrazložitvi prvostopne sodbe ni pojasnilo, zakaj glede povzročitve poškodbe verjame oškodovanki in ne obdolžencu, prav tako natančno branje izpiskov SMS sporočil pokaže, da se je drugostopno sodišče glede vsebine teh sporočil zmotilo (jih napačno povzelo in razlagalo), kar pomeni, da so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin v spisu. Prav tako je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino DVD posnetkov, saj uporaba sile iz posnetkov ni razvidna, posnetki pa so glavni dokaz za obsojenčevo nedolžnost glede samega posilstva. Predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni obe izpodbijani sodbi tako, da se obsojenega oprosti za kaznivo dejanje posilstva in zavrne obtožbo glede neupravičenega slikovnega snemanja ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo pred spremenjen senat. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni. Navaja, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti v pretežnem delu nanašata na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Obe zahtevi poskušata posredno zgolj izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ko za posamezne okoliščine dejanj ponujata popolnoma drugačno luč dogajanja in tako nedovoljeni razlog utemeljila z zatrjevanjem absolutnih bistvenih kršitev, ki pa niso podane. Sodišče s tem, ko se je odločilo za izvedbo dokazov, ki jih nista predlagali stranki, ni kršilo določil ZKP, saj pri izvajanju dokazov ni vezano s formalnimi pravili in tudi ne z njimi omejeno (načelo proste presoje dokazov). Podana tudi ni kršitev določil ZKP, ki jo zagovornik vidi v tem, da oškodovanka izrecno ni podala predloga za pregon kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja. Oškodovanka je namreč ob podaji kazenske ovadbe podala opis ravnanj obsojenega, v katerih je zazreti elemente obeh v sodbi očitanih mu kaznivih dejanj. Iz zapisnika na listovni št. 7 pa tudi izhaja, da je ob podaji ovadbe podala zahtevo, da se zoper obsojenega ustrezno ukrepa oziroma uvede kazenski pregon.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen zagovornikom in obsojencu. Odvetniki odvetniške družbe Č. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navajajo, da je stališče Vrhovnega državnega tožilstva napačno in se v izogib ponavljanju sklicujejo na stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti Odvetniške družbe Č.:

5. Zagovorniki uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila stališča višjega sodišča v popolnem nasprotju z vsebino listin, ki poočitujejo SMS sporočila, oziroma z zapisnikom glavne obravnave z dne 6. 4. 2011. Iz listin, kot navajajo zagovorniki, naj bi namreč izhajalo, da je pogosto tudi oškodovanka iskala stike z obdolžencem in je tako trditev višjega sodišča, da je le obdolženec iskal stike z oškodovanko, povsem samovoljna in v nasprotju z vsebino listin v spisu. Prav tako naj bi višje sodišče zatrjevalo, da naj bi bilo oškodovankino zanikanje, da bi si po 3. 4. 2009 še izmenjavala kakšna SMS sporočila, posledica zbeganosti zaradi dolgotrajnega zaslišanja. Zagovorniki navajajo, da je slednja trditev v nasprotju z vsebino listin v spisu, saj ni mogoče govoriti o dolgotrajnem zasliševanju, ki naj bi oškodovanko zmedlo do te mere, da ni več vedela, kaj jo zagovornik sprašuje oz. na kakšno vprašanje odgovarja.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Višje sodišče je argumentirano odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornikov v zvezi z oškodovankinim zanikanjem komunikacij z obsojencem po 3. 4. 2009 ter jih prepričljivo obrazložilo. Zagovorniki z nestrinjanjem z zaključki sodišča ponujajo drugačno dokazno oceno ter s tem uveljavljajo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovorniki nadalje uveljavljajo kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave RS, ki jo utemeljujejo s tem, da je višje sodišče zavrnilo primerjavo oškodovankine izjave, ki jo je podala zaslišana kot priča z vsebino uradnega zaznamka o zbranih obvestilih iz katere izhaja njena izjava, ki jo je podala policiji, s čemer je obramba poskušala omajati oškodovankino verodostojnost, s tem pa je sodišče obrambi onemogočilo navedeno obrambno sredstvo.

Uveljavljana kršitev ni podana, višje sodišče se je v točki 12 in 13 opredelilo do sklicevanj zagovornikov na uradni zaznamek. Zagovorniki pa tudi tekom glavne obravnave niso predlagali predočitve, prav tako pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju navedene kršitve niso izkazali vpliva, ki bi ga imela relativna bistvena kršitev na zakonitost sodbe.

7.

Neutemeljena je tudi uveljavljana kršitev načela enakosti orožij iz 22. člena Ustave RS in pravica do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist po tretji alineji 29. člena Ustave RS ter s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje E. C., ter svojo odločitev obrazložilo v 38. točki izpodbijane sodbe. Tudi z nadaljnjimi navajanji zagovornikov, da je sodišče po uradni dolžnosti samo preverjalo in potrjevalo oškodovankine navedbe o tem, da naj bi bil obsojenec tisti, ki jo je že pred časom poškodoval ter da je vpogledalo materialni dokaz – strgano majico (čeprav ni dokazano, da je do strganja majice prišlo na dan obravnavanega dogodka) ni utemeljena zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Z zatrjevano kršitvijo določb kazenskega postopka želi obramba izpodbiti oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedi, katere ocenjevanje pa pomeni uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Vložniki uveljavljajo tudi kršitev kršitev pravice do nepristranskega sojenja v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS in pravico do domneve nedolžnosti v skladu s 27. členom Ustave RS, saj je sodišče izvedlo obremenilen dokaz po uradni dolžnosti, torej brez predloga tožilke.

Uveljavljana kršitev ni podana, v skladu s petim odstavkom 329. člena ZKP sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali jih je predlagatelj umaknil. Pooblastilo senata, da izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti oziroma, da lahko izvaja dokaze in ugotavlja določena dejstva celo proti volji strank, izhaja iz temeljnega načela, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP). Sodišče ima tako aktivno vlogo pri izvajanju dokazov s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe in so lahko v škodo kot tudi v korist obsojenca.

9. Zagovorniki prav tako uveljavljajo kršitev pravice do obrambe, ki jo utemeljujejo s tem, da je sodišče prve stopnje kot ključni kontrolni dokaz, ki naj bi potrjeval oškodovankine navedbe o tem, da ji je obsojenec poškodoval nos, pridobilo in prebralo izjavo oškodovankine osebne zdravnice z dne 12. 4. 2011, čeprav je obramba tekom glavne ni imela možnosti zaslišati. Kot je navedlo že višje sodišče v točki 10 je bil obsojenec seznanjen z izjavo tekom glavne obravnave in je imel tudi kvalificirano obrambo, ter bi tako lahko kadarkoli tekom postopka podal svoje mnenje glede te poškodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, obsojeni je bil seznanjen tako z izjavo oškodovanke kot tudi z dopisom zdravnice dr. B. B., ki mu tekom postopka ni oporekal, prav tako ni predlagal njenega zaslišanja.

K

zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov M. R. in M. G.:

10.

Zagovornika obsojenega uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujeta s tem, da se višje sodišče ni izreklo o navideznem realnem steku med kaznivim dejanjem posilstva ter kaznivim dejanjem neupravičenega slikovnega snemanja, kar sta izrecno uveljavljala v pritožbi ter omenjala na pritožbeni seji. Uveljavljana kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Zagovornika sta namreč v pritožbi sicer res navajala, naj se sodišče druge stopnje opredeli glede obstoja navideznega realnega steka med obema kaznivima dejanjema, nato pa sta v nadaljevanju sama navajala, da glede obsodbe za kaznivo dejanje slikovnega snemanja nimata nobenih pripomb ter jo torej s pritožbo ne izpodbijata oziroma, da vlagata pritožbo le glede obsodbe za drugo kaznivo dejanje, torej za kaznivo dejanje posilstva. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na vsebino njunih pritožbenih navedb neutemeljeno navajata, da sodba sodišča druge stopnje, naj bi ne imela razlogov o odločilnih dejstvih.

11. S strani zagovornikov uveljavljana kršitev 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni podan predlog za pregon kaznivega dejanja oškodovanca, ni podana. O škodovanka je ob podaji kazenske ovadbe podala opis ravnanj obsojenega, v katerih je zazreti elemente obeh v sodbi očitanih mu kaznivih dejanj. Iz zapisnika na listovni št. 7 izhaja, da je ob podaji ovadbe podala zahtevo, da se zoper obsojenega ustrezno ukrepa oziroma uvede kazenski pregon.

12. Zagovornika uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter navajata, da bi sodišče moralo okoliščini o poškodbi oškodovanke nameniti več pozornosti, tako da bi o tem izrecno izprašalo obsojenega, ter da obsojenemu ni bila dana možnost, da se izjavi o poškodbi po pridobitvi medicinske dokumentacije. Hkrati navajata možnost poškodovanja oškodovanke s strani druge osebe, ter navajata, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo zakaj glede povzročitve te poškodbe verjame oškodovanki in ne obsojenemu, kar pomeni, da prvostopna sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Uveljavljana kršitev ni podana, obsojeni je namreč imel možnost, da se izjasni o pridobljenih dokazih, prav tako je sodišče argumentirano obrazložilo zakaj verjame oškodovanki in ne obsojenemu, vsa nadaljnja navajanja o nastanku poškodbe in storilcih pa pomenijo zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Zagovornika v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti obširno razlagata pomen poslanih SMS sporočil, ter prikazujeta neskladje dokazne ocene višjega sodišča z izpiski SMS sporočil v spisu, s tem pa zgolj uveljavljata razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

14. Nadalje še zagovornika vidita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v nasprotju med razlogi sodbe in DVD posnetkom, ter podajata lastno dokazno oceno dogajanja posnetega na DVD-ju, ter s tem ponovno uveljavljata nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa sta zahtevi vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).