Jedro

Tožnik in tožena stranka sta sklenila pisni dogovor o višini odpravnine. ZDR določa, da lahko pisni sporazum o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine skleneta delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklenitev pisnega dogovora. Sporazum (dogovor o znižanem plačilu odpravnine), sklenjen med tožnikom in toženo stranko, je v nasprotju s prisilnim zakonskim predpisom. Tožnik je zato ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti glede na leta zaposlitve pri toženi stranki (34 let) upravičen do zakonskega maksimuma odpravnine, tj. do odpravnine v višini 10-kratnika osnove (109. člen ZDR).

Tožnik ni član organa vodenja ali nadzora pri toženi stranki, zato se njegova odškodninska odgovornost presoja po 182. členu ZDR. Predpostavka odškodninske odgovornosti tožnika je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika (da ni poskrbel, da merilci ne bi napačno izmerili dimenzij oken, da podrejeni delavci niso pravočasno izdelali ponudb in jih posredovali kupcem ter da ni poskrbel za izobraževanje delavcev) ter škodo, ki je nastala delodajalcu (padec prometa za 5 %), pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo delodajalec. Ker med ravnanjem tožnika in škodo, ki jo vtožuje tožena stranka, ni zatrjevane vzročne zveze, ni bistveno, ali so podani ostali elementi odškodninskega delikta, to je škoda delodajalca, povzročena z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom in krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova njegove odškodninske odgovornosti, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 24.021,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2012 dalje. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 24.499,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2012 dalje ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 24.021,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2012 do plačila v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku (zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 9. 10. 2012 do 10. 10. 2012) ter (odvod morebitnih davkov in prispevkov), pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.846,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper ugodilni del ter odločitev o pobotnem ugovoru v navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo na odločbo Ustavnega sodišča RS ter Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 193/2008, vendar je spregledalo, da je Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII Ips 193/2008, v zadnjem delu obrazložitve, obravnavalo tudi vprašanje pobotanja odpravnine s terjatvami do delavca. Prav tako odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 53/2006 z dne 30. 1. 2007 jasno navaja, da se je lahko pobota odpravnina, ki pripada delavcu ob prenehanju delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za škodo, ki jo delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom. ZDR pa tudi v 136. členu določa, da delodajalec lahko pobota terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila, ob predpostavki pisnega soglasja delavca. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka, in je toženi stranki onemogočilo dokazovanja dejanske pogodbene volje strank, zato dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Določba 82. člena OZ, na katero se sklicuje sodišče pomeni tudi, da se pri razlagi pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati namen - voljo strank in pogodbo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče bi po mnenju tožene stranke moralo preveriti kaj pomenijo izjave tožene stranke, da bo tožeča stranka odpoved iz nesposobnosti dala zaradi ugodnosti na Zavodu RS za zaposlovanje ter izjave tožeče stranke, da je v sporazumu s toženo stranko soglašala z odpovedjo. Sodišče bi se torej moralo vprašati, ali ima odpoved iz nesposobnosti iz zgoraj omenjenih razlogov, ki jih je tožena stranka navajala že v pripravljalni vlogi, pravzaprav naravo sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka poudarja, da je potrebno za razumevanje krivdnega ravnanja tožeče stranke razumeti predvsem, kaj pomeni vodenje nekega področja, ker navedeno očitno sodišču ni jasno. Sodišče na eni strani citira obveznosti tožeče stranke po pogodbi o zaposlitvi, torej vodenje prodajnega področja, uresničevanje plana prodaje, pridobivanje novih kupcev, spremljanje dela podrejenih, po drugi strani pa meni, da naloge kot je organiziranje dela prodaje, nadzor nad podrejeni, spremljanje njihovega dela, dajanje jasnih navodil ne sodi v delovni okvir tožeče stranke, zato mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. Zelo naivno je stališče, da vodenje prodajnega področja in spremljanje dela podrejenih ter dajanje jasnih navodil niso natančno zapisane v pogodbi, če pa je povsem jasno in naravno logično, da mora vodja določenega področja voditi tudi svoje zaposlene, kar pomeni skrbeti za ustrezno organizacijo dela. Zato je sodišče prve stopnje napačno in nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede vzročne zveze med opustitvami tožeče stranke in škodo, ki je nastala toženi stranki, s katero se sodišče v obrazložitvi obširno ukvarja, pa tožena stranka izpostavlja napačno ugotovitev sodišča, da so škodo povzročili podrejeni delavci tožeče stranke. Takšno stališče sodišča je posledica hitenja, ne pa natančne preučitve dokazov, na katere se v 3. točki sklicuje sodišče. Tožena stranka je nazadnje na naroku dne 6. 10. 2014 pojasnila, da je tožeča stranka s svojim neposrednim protipravnim ravnanjem povzročila toženi stranki škodo v primeru kupca A.A. in B. d.o.o., ko je sama posredovala napačne podatke za pripravo ponudbe, pri tem pa ravnala skrajno površno oziroma malomarno. Sodišče se do ravnanja tožeče stranke v primeru omenjenih dveh kupcev sploh ni opredelilo. Tudi siceršnje pomanjkanje vzročne zveze, kot je to zaključilo sodišče je posledica nerazumevanja funkcije vodje in odgovornosti, ki jih z vodenjem nekega področja delavec prevzame. Tožena stranka je tako v odgovoru na tožbo kot pripravljalni vlogi pojasnila, da je treba pri obravnavi vseh 25 reklamacij upoštevati vzorec krivdnega ravnanja tožeče stranke, ki se je izkazoval pri vsakodnevnem delu in upoštevati tudi vso drugo dokumentacijo (pisno korespondenco s tožečo stranko), ki izkazuje, kako je tožeča stranka napačno izvajala in opuščala naloge vodje in pri tem ravnala hudo malomarno. Napačne izmere stavbnega pohištva, napačno definiranje odpiranja oken, napake pri definiranju barve so napake, na katere je tožeča stranka imela absoluten vpliv in bi jih morala preprečiti, če bi skrbno opravljala naloge vodje slovenskega trga. V kolikor tožeča stranka ni uspela s strokovnostjo, organizacijo dela, nadziranjem, šolanjem itd. preprečiti, da do takih osnovnih napak podrejenih ne bi prihajalo, je vsekakor podana vzročna zveza med njenimi opustitvami kot vodje in nastalo škodo. Tožeča stranka kljub opozorilom nadrejenih ni izvajala tedenskih in mesečnih kolegijev, ni vodila evidenco o napakah podrejenih, torej sploh se ni ukvarjala z nadziranjem podrejenih do te mere, da do napak ne bi prišlo. Bistvo vodenja je prav v tem, da vodja s svojimi podrejenimi izpolnjuje cilje oziroma zastavljene plane, ne pa da povzroča škodo s tem, ko svojim podrejenim dovoljuje, da delo opravljajo površno, malomarno in premalo zavzeto. Tožena stranka je jasno navajala in v ta namen predlagala tudi priče, ki bi potrdile, da je tožeča stranka odgovorna za vodenje prodaje na slovenskem trgu in če bi tožeča stranka ustrezno organizirala delo in nadzirala podrejene, toženi stranki ne bi nastala škoda. Če bi sodišče z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka natančno analizirala reklamacijske zadeve, bi ugotovilo, da je toženi stranki nastala škoda zaradi opustitev tožnika. Tožena stranka se zaveda, da je vzrok za padec prodaje na slovenskem trgu tudi gospodarska kriza, vendar pa je tožnik vsekakor kriv za 5 % celotne vrednosti padca prometa. Dejstvo je, da je tožnik kot vodja bil zadolžen za doseganje planov, česar pa zaradi svojega protipravnega ravnanja, ki ga je tožena stranka opisala, ni dosegel. Na padec prodaje je vplival tudi obseg reklamacijskih zadev, saj vsaka opravičena reklamacija, ki jo je navedla tožena stranka in za katero je odgovoren tožnik, pomeni v osnovi nezadovoljnega kupca, ki svojo nezadovoljstvo širi tudi med druge potencialne kupce. Kot je tožena stranka izkazala je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo že pred letom 2009, nadaljeval pa je tudi vse do prenehanja delovnega razmerja 2012, kljub navodilom in opozorilom nadrejenih. Sodišče pa dejanskega stanja tudi v tem delu ni popolno ugotovilo in tudi ni zaslišalo ključnih prič. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko ni združilo v obravnavo nasprotno tožbo, ki jo je vložila tožena stranka dne 2. 10. 2012, kršilo načela ekonomičnosti postopka in s tem 300. člen ZPP. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov celotnega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da po 83. členu OZ velja, da je potrebno v primeru nejasnih pogodbenih določil, ki jih je izključno sestavil delodajalec le te razlagati v prid delavca. Pobotanje medsebojnih terjatev med delavcem in delodajalcem mora biti predvsem jasno razvidno iz samega dogovora, pa to v konkretnem primeru ni bilo, zato se strinja z naslovnim sodiščem, da je zaslišanje prič v zvezi s pravim namenom in vsebino dogovora povsem nepotrebno. Če bi bil pobot dejansko izveden, kot to trdi tožena stranka, potem tožena stranka ne bi postavila nov pobotni ugovor, poleg tega pa tožena stranka ni navedla, kakšen znesek naj bi stranki ob podpisu dogovora pobotali. Tožena stranka ni izkazala, da bi tožnik sploh povzročil škodo v zvezi z delom niti ni izkazala, kakšna škoda bi naj sploh nastala. Tožnik je hudo zbolel, zato se je tudi strinjal z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker mu je delo zaradi bolezni postalo preveč naporno. Nikakor pa ni soglašal s tem, da se odpravnina pobota s škodo, saj tožnik škode toženi stranki ni povzročil. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot delavec in ne poslovodni organ, zato ne more biti odgovoren za slabše poslovanje tožene stranke. Tožena stranka sploh ni utemeljila, kako je prišla do ugotovitve, da tožnik nosi odgovornost do višine 5 % izgube prihodka. Sicer pa tožnik še pripominja, da v kolikor bi tako hudo malomarno opravljal svoje delo, kot mu sedaj očita tožena stranka, najbrž ne bi pri toženi stranki delal več kot 34 let. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, in sicer da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju 34 let in mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dne 8. 6. 2012 ter da tožniku po drugem odstavku 109. člena ZDR pripada odpravnina v višini 28.870,90 EUR, tožena stranka pa mu je izplačala znesek 4.849,42 EUR iz naslova odpravnine na podlagi sklenjenega dogovora z dne 9. 10. 2012. 7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo razliko odpravnine v znesku 24.021,48 EUR in se pri tem pravilno sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-63/2003-19 z dne 27. 1. 2005, v kateri je Ustavno sodišče RS izrecno zapisalo, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je potrebno citirano odločbo Ustavnega sodišča RS interpretirati v korist delavca, kar pomeni, da se delavec odpravnini kot pravici in tudi njenemu izplačilu ne more odpovedati, saj mu odpravnina zagotavlja socialno varnost v času brezposelnosti (tako je zapisalo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010). Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu, ki je bil zaposlen pri delodajalcu nad 15 let (tožnik 34 let), pripada 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, pri čemer se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Glede na leta zaposlitve je tožnik upravičen do zakonskega maksimuma odpravnine, tj. do odpravnine v višini 10-kratnika osnove, torej do zneska 28.870,90 EUR (tožnikova plača za zadnje tri mesece pred odpovedjo je znašala v povprečju 2.887,09 EUR, kot je razvidno iz povzetka obračuna dohodkov).

8. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče zaradi zavrnitve dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka v zvezi z razlago pogodbenih določil (sklenjenega dogovora), ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožena stranka je dogovor o izplačilu odpravnine ponudila tožniku v podpis, ker je tožnik predhodno večkrat izrazil željo, da bi mu prenehalo delovno razmerje, ker se ne čuti sposobnega delati in da bi do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino prejemal nadomestilo na zavodu. Zato mu je tožena stranka tudi odpovedala pogodbo na način, da je tožnik prejemal nadomestilo na zavodu, hkrati pa se je s tožnikom dogovorila za pobotanje medsebojnih terjatev. Sodišče bi po mnenju tožene stranke moralo preveriti, kaj pomeni z vidika pravne narave odpovedi izjava tožnika, da mu naj tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ZDR določa, da lahko pisni sporazum o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine skleneta delavec in delodajalec le v postopku prisilne poravnave. Ker se prisilna poravnava v postopku niti ne navaja niti ne dokazuje, ni bilo zakonskih pogojev za sklenitev pisnega dogovora. Sporazum (dogovor), kakršen je bil sklenjen, je bil zato v nasprotju s prisilnim zakonskim predpisom. Kot je razvidno iz njegove vsebine, je bil izrecno določen dogovor o višini odpravnine. V 2. členu je izrecno določal, da se stranki dogovorita, da se tožniku izplača nižja odpravnina, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine, kot si ga je zamislila tožena stranka, ne predvideva in zato sodišče tudi ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov tožene stranke, s katerimi je dokazovala namen strank za sklenitev dogovora.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da za vtoževano odškodnino v višini 28.618,09 EUR s pripadki tožena stranka ni dokazala vzročne zveze med zatrjevanim hudo malomarnim ravnanjem tožnika in škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela. Pravilno je sodišče zapisalo, da tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo in bi morala zatrjevati ter tudi dokazati, da je bilo prav nedopustno ravnanje tožnika tista ključna okoliščina, ki je v dani situaciji pripeljala do nastanka škode in jo je mogoče tudi šteti za pravno upošteven vzrok. Tožena stranka je sama trdila, da ji je škoda nastala zaradi ravnanj tožniku podrejenih delavcev (napak merilca ali komercialista), da pa je tožnik odgovoren, ker delavcev ni poučil o pravilnem delu. Tožnik je bil na delovnem mestu „vodja prodajnega trga Slovenije“ in dejansko ne more biti objektivno odgovoren za delo posameznih delavcev. Tožena stranka pa zoper tožnika uveljavlja škodo v višini 75.000,00 EUR, kar predstavlja 5 % padca prometa pri toženi stranki v letih 2010 - 2011 in ta padec prometa tožena stranka pripisuje hudo malomarnemu ravnanju tožnika. Tožena stranka je tožniku predvsem očitala, da ni poskrbel, da bi njegovi podrejeni delavci pravočasno izdelali ponudbe, da kupcu niso posredovali informacije o tem, kdaj bo ponudba izdelana in da je tožniku podrejeni komercialist prodal izdelek, ki ga tožena stranka ne izdeluje, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da škoda v obliki padca prometa (češ, da so se kupci nato odločili in izdelke naročili pri konkurenčni družbi) ni v pravnorelevantni vzročni zvezi s tožnikovim ravnanjem, ampak je tožnikovo ravnanje lahko le eden od morebitnih vzrokov oziroma pogojev, da je do škode prišlo.

11. Tožena stranka se je tekom postopka sklicevala, da je tožnik delal hudo malomarno vse od 9. 10. 2009 dalje in je s svojim krivdnim ravnanjem nadaljeval vse do prenehanja delovnega razmerja. Sklicevala se je na 23 primerov strank (C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. s.p., H.H. itd.), pri katerih so za napake naročil in potrditve naročil ter napačne izmere dimenzij oken odgovorni posamezni komercialisti ter merilci, zaposleni pri toženi stranki, katerim pa je bil nadrejen tožnik. Tožena stranka pri tem ni pojasnila, ali je od posameznih delavcev, ki so zagrešili napake, tudi uveljavljala povrnitev škode. Sklicevanje tožene stranke, da so podrejeni delavci tožnika znova ponavljali iste napake, ker tožnik ni znal organizirati dela in ga nadzirati ter spremljati dela zaposlenih, še ne pomeni, da je tožnik objektivno odgovoren za povzročeno škodo, zaradi napak delavcev tožene stranke, četudi jim je bil organizacijsko nadrejeni delavec. Navsezadnje je tudi tožnik imel nadrejene delavce, ki bi v konkretnem primeru prav tako bili objektivno odgovorni za nastalo škodo, ker je niso preprečili in so dopuščali, da je tožnik kar tri leta z očitanim malomarnim ravnanjem (potrditvah pritožb) pripomogel k nastanku škode, ki jo tožena stranka ocenjuje v višini 5 % izpada prometa (75.000,00 EUR). Pritožba pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne razume logike poslovanja oziroma zakonitosti prodaje na določenem trgu. Treba je upoštevati, da so določbe o odgovornosti delavcev in članov organov vodenja različne. ZDR določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo dolžan povrniti (prvi odstavek 182. člena ZDR), ZGD-1 pa določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1) ter da so člani organa vodenja in nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1 v zvezi s 515. členom ZGD-1). Primerjava prvega odstavka 182. člena ZDR s prvim in drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 pokaže, da je ZGD-1 v tem delu lex specialis. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je drugačna in strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po 182. členu ZDR, kar je razumljivo glede na položaj, ki ga zasedajo. Tudi sodna praksa se je že izrekla o tem, da je v primeru odškodninskega spora gospodarske družbe proti direktorju za povrnitev škode, ki naj bi jo ta povzročil z nekorektnim vodenjem in kršenjem dolžnosti oziroma kršitvijo dolžnosti ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, treba odškodninski zahtevek presojati po določbah ZGD-1. V sporni zadevi tožnik ni član organa vodenja ali nadzora, zato se njegova odškodninska odgovornost presoja po 182. členu ZDR. Zato je predpostavka odškodninske odgovornosti tožnika vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožnika (da ni poskrbel, da merilci ne bi napačno izmerili dimenzij oken, da podrejeni delavci niso pravočasno izdelali ponudb in jih posredovali kupcem ter da ni poskrbel za izobraževanje delavcev) ter škodo, ki je nastala delodajalcu, pri čemer nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo delodajalec. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, je kot pravno upošteven vzrok treba šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. V smislu naravne vzročnosti je v dani situaciji škodo povzročilo več vzrokov, zato bi morala tožena stranka, ki nosi trditveno in dokazno breme za vzročno zvezo, zatrjevati in tudi dokazati ne le nedopustnosti tožnikovih opustitev nadzora podrejenih delavcev, temveč tudi, da je bila prav nedopustna opustitev tožnika tista ključna okoliščina, ki je v dani situaciji privedla do nastanka škode in jo je mogoče šteti za pravno upošteven vzrok.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zato, ker med ravnanjem tožnika in škodo, ki jo vtožuje tožena stranka (padec prometa za 5 %), ni zatrjevane vzročne zveze, ni bistveno, ali so podani ostali elementi odškodninskega delikta, to je škoda delodajalca, povzročena z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom in krivda delavca (namen ali huda malomarnost). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič I.I., J.J. in K.K. ter za postavitev sodnega izvedenca ekonomske oziroma druge ustrezne stroke, ki bi ugotovil višino škode, ki je toženki nastala.

13. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve.