Jedro

Daljnovod je objekt gospodarske javne infrastrukture. Daljnovod je objekt celota stebrov in električnih vodov. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Ker bi bilo treba šteti, da gre za nov objekt, bi organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, po določbi prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi z drugim odstavkom 92. člena tega zakona), kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) ter da javne koristi ni bilo mogoče ugotavljati oziroma izkazovati na drug način.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Krško št. 478-17/2012/25 z dne 4. 4. 2013 se odpravi v 1., 2., 4. in 5. točki izreka, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35021-5/2012/9/00641111 z dne 22. 10. 2013 pa se odpravi v 3. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Krško v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo: (1) ugotovila, da je javna korist za omejitev lastninske pravice na parc. št. 345/5 k.o. ..., pri kateri je vknjižena lastninska pravica za tožnico, izkazana, (2) odločila, da se v korist družbe A. d.o.o. uvede postopek omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist za potrebe daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica – Hudo, v širini 15 metrov levo in 15 metrov desno od osi daljnovoda na nepremičnini parc. št. 345/5 v površini 152 m2 za koridor in 99 metrov za dostopno pot širine 4 metre – celotna površina parcele 2.047 m2, (3) odločila, da služnost obsega tam navedeno vsebino, (4) odločila, da je predmetna odločba podlaga za vpis začetka postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist v zemljiško knjigo s tam navedenimi zaznamki, (5) odločila, da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami, kot tam navedeno, (6) odločila, da se zahteva za povrnitev stroškov postopka tožnice zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je družba A. d.o.o. (v nadaljevanju služnostni upravičenec) dne 9. 7. 2012 vložila zahtevo za omejitev lastninske pravice na zemljišču s parc. št. 345/5 k.o. ..., ki je v lasti tožnice, z dokazili, ki jih predpisuje 110. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Dne 14. 8. 2012 je bila opravljena ustna obravnava, na kateri je tožnica ugovarjala, da s strani služnostnega upravičenca predloženi dokumenti, za katere navaja, da so prostorski akti za izkazovanje javne koristi, to niso, pač pa gre za strateške dokumente. V postopku izdano odločbo organa prve stopnje z dne 21. 9. 2012, s katero je ta odločil o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice, je nato v pritožbenem postopku drugostopenjski organ odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V tem postopku je služnostni upravičenec na poziv prvostopenjskega organa, poslan v skladu z napotki v pritožbeni odločbi, vlogo za omejitev lastninske pravice dopolnil z dopisoma z dne 30. 1. 2013 in 18. 3. 2013 s prilogami, med drugim grafičnimi izseki. Dopolnitve zahteve je prvostopenjski organ poslal v opredelitev tožnici kot služnostni zavezanki, ki pa je vztrajala pri nasprotovanju uvedbi postopka. Po končanem ugotovitvenem postopku je prvostopenjski organ zaključil o obstoju javne koristi za omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na parceli 345/5, zaključek pa je oprl na prvi in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 v povezavi s 109. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), na 59. člen (tedaj veljavnega) Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) ter na ugotovitve, da gre v obravnavanem primeru za obstoječ starejši daljnovod, ki ga služnostni upravičenec posodablja, in za katerega umestitev v prostor je tedaj za to pristojna Posebna samoupravna interesna skupnost za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije sprejela Dolgoročni plan za obdobje 1986 do 2000, dopolnjen 1989 (v tem planu je naveden tudi daljnovod 110 kV Brestanica – Novo mesto (Bršljin) – po tedanjem poimenovanju, ki še ni bil povezan z razdelilno postajo ...) ter so na podlagi tega plana občine obvezno vsebino vključile v svoje akte. Upravni organ je dalje presodil, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji 92. člena ZUreP-1. Navaja pa še, da je bil sam objekt skladno z Uredbo o energetski infrastrukturi vpisan in vrisan v kataster gospodarske javne infrastrukture, predloženi pa so bili tudi ustrezni grafični izseki, iz katerih je razvidno, da gre za lokacijo na parceli, ki je predmet omejitve lastninske pravice.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 22. 10. 2013 odločbo prvostopenjskega organa v 3. in 6. točki izreka odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (v 1. točki izreka), zavrnilo pritožbo tožnice zoper 1., 2., 4. in 5. točko izreka prvostopenjske odločbe (v 2. točki izreka) ter zavrnilo zahtevo tožnice za povračilo stroškov zaradi vložene pritožbe (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ odločbo organa prve stopnje v 3. točki izreka odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovni postopek iz razloga, ker je presodil, da je s to točko izreka, s katero je že odločeno o zahtevani služnosti v javno korist (kar je sicer po upravno sodni praksi predmet odločbe, ki se izda v drugi fazi), odločeno na podlagi nepopolno izvedenega ugotovitvenega postopka ter je odločba v tem delu nedorečena. Drugostopenjski organ je odpravil tudi 6. točko izreka prvostopenjske odločbe, in sicer ker prvostopenjski organ svoje odločitve o zavrnitvi zahtevka za povrnitev stroškov postopka tožnici ni obrazložil ter take odločitve ni bilo mogoče preizkusiti. V preostalem pa se je drugostopenjski organ z odločitvijo organa prve stopnje strinjal, glede na pritožbene navedbe tožnice je le še dopolnil razloge za odločitev.

Tožnica vlaga tožbo zoper 1., 2., 4. in 5. točko izreka odločbe prvostopenjskega organa ter 3. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa. V tožbi navaja, da izpodbijana prvostopenjska odločba nima razlogov v zvezi z ugotovljeno javno koristjo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je določena v 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je tudi zmotno ugotovil, da naj bi služnostni upravičenec predložil potrebne grafične izseke iz prostorskega akta, ki naj bi dokazovali javno korist v zvezi s celotno predlagano omejitvijo lastninske pravice, kar glede dostopne poti ni res. Naknadno s strani razlastitvenega upravičenca ročno vrisana dostopna pot na grafični izsek nima nobene dokazne vrednosti v postopku omejitve lastninske pravice. Tudi ni odločilno, da je predmetni daljnovod predviden z Dolgoročnim planom za obdobje 1986 – 2000, saj bi morala biti s prostorskim aktom izkazana konkretna javna korist glede konkretne nepremičnine, torej na konkretni nepremičnini bi morala biti predvidena kot potrebna izvedba predmetnega daljnovoda. Prvostopenjski organ pa tudi ni ugotovil, da bi javno korist izkazoval katerikoli drug prostorski akt, poleg tega pa je služnostni upravičenec v vlogi z dne 15. 3. 2013 priznal, da prostorski akti javne koristi (vsaj glede dostopne poti) ne izkazujejo. Ker se razlastitveni upravičenec med postopkom na to niti ni skliceval, pa prvostopenjski organ tudi ni imel podlage, da bi postopek vodil tako, da bi ugotavljal javno korist z izvajanjem drugih dokazov. Tudi drugostopenjski organ, ki je dopolnjeval razloge v zvezi z javno koristjo, ni z ničemer obrazložil, ali se grafični izsek iz kartografskega dela prostorskih aktov nanaša na daljnovod 1 x 110 kV ali 2 x 110 kV; glede na potek trase daljnovoda, kot je razviden iz grafičnega izseka, pa bi na grafičnem izseku lahko kvečjemu šlo za daljnovod 1 x 110 kV ter ne za daljnovod, glede katerega se predlaga omejitev lastninske pravice. Tudi Odlok o ureditvenem načrtu območja Termoelektrarne Brestanica in Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Krško se nanašata le na daljnovod z nazivno napetostjo 1 x 110 kV, kar ni odločilno. Prav tako lokacijska informacija izkazuje v zvezi s predmetno nepremičnino zgolj daljnovod napetosti 1 x 110 kV. Tudi kolikor bi bila javna korist glede koridorja ob predmetnem daljnovodu izkazana z grafičnim izsekom, pa to za dostopno pot prek nepremičnine ne drži. Sklicevanje drugostopenjskega organa na delno gradbeno dovoljenje v zvezi z dostopno potjo ni odločilno, saj gradbeno dovoljenje nima take narave, da bi se z njim lahko izkazala javna korist. Drugostopenjski organ v svoji odločbi tudi ni upošteval, da od leta 1959 dalje predmetne nepremičnine ne obremenjuje isti steber daljnovoda, pač pa je služnostni upravičenec prejšnji steber porušil in na drugo lokacijo v letu 2008 postavil nov steber novega daljnovoda, oznako stebra pa ohranil. Zmotna je zato tudi ugotovitev, da gre zgolj za rekonstrukcijo in posodobitev daljnovoda. Drži zgolj, da je del trase daljnovodov enak. Tožnica dalje ugovarja, da tudi nadaljnja pogoja za omejitev lastninske pravice s služnostjo, to je nujna potreba ter podano sorazmerje s posegom v zasebno lastnino v postopku nista bila pravilno ugotovljena. Tožnica pa tudi meni, da ji drugostopenjski organ nepravilno ni priznal povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in upravna akta prve in druge stopnje v izpodbijanih delih odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka upravnega spora. Priglaša stroške po zahtevku, oblikovanem na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, v znesku 1.553,50 EUR z 22 % DDV, ker je pooblaščenec zavezanec za DDV. Sodišču predlaga, če bi menilo, da je tožnica upravičena le do stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, da naj zahteva ustavno presojo tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali uporabi glede podzakonskega predpisa exceptio illegalis.

Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Služnostni upravičenec kot stranka z interesom pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, zanje podaja argumente ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je akt iz prvega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdati o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po ustaljeni upravnosodni praksi se določba uporablja tudi v primerih ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti v javno korist (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg (na področju energetike) pomeni uresničitev gradbenega namena iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena EZ gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, je v javno korist; zato se v tem primeru lahko uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Sporno pa je, kaj predvideni gradbeni namen je. Iz predloga za omejitev lastninske pravice na strani 1 izhaja, da služnostni upravičenec vlaga predlog zaradi posodobitve DV 2 x110 kV Brestanica – Hudo, enako izhaja iz navedb na strani 5 predloga, na strani 6 pa navaja, da bo obstoječe daljnovodne stebre ojačal, saj jih bo zamenjal z novejšimi (odstranitev obstoječih stebrov, postavitev novih oziroma možen manjši premik vzdolž osi daljnovoda), nato pa bo nanje obesil še en trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Citirane navedbe iz točke V predloga (stran 6) pa dopuščajo zaključek, da služnostni upravičenec na daljnovodu ne bo izvedel vzdrževalnih del (v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju ZGO-1, je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba), pač pa da gre za gradnjo novega daljnovoda. Pojem vzdrževalnih del v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 se nanaša na vzdrževanje že obstoječega objekta (kar velja tako za točko 10.1., ki opredeljuje redno vzdrževanje, kot tudi za točko 10.2., ki opredeljuje vzdrževalna dela v javno korist), iz predloga za omejitev lastninske pravice pa izhaja, da bodo obstoječi daljnovodni stebri z močjo daljnovoda 110 kV odstranjeni in nadomeščeni z novimi (moč daljnovoda pa bo 2 x 110 kV). Daljnovod pa je v smislu točke 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture (objekt gospodarske javne infrastrukture je po navedeni točki tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist). Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov; enako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Na drugačno stališče sodišča ne more vplivati sklicevanje služnostnega upravičenca v postopku na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike (v nadaljevanju Uredba). To ne glede na določbo prvega odstavka 6. člena Uredbe, po kateri se za vzdrževalna dela v javno korist štejejo tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti na nepremičninah, na katerih so zgrajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja, ki so potrebna (med drugim) za prenos in distribucijo električne energije in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih. Gre namreč za Uredbo, izdano na podlagi (tedaj) tretjega odstavka 61. člena EZ, ki se je glasil: Z namenom zagotavljanja gospodarskih javnih služb na področju energetike vlada z uredbo določi vrste vzdrževalnih del v javno korist na objektih, napravah in omrežjih, ki so potrebna za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov. Nedvomno je bila torej izdana za potrebe postopkov, v katerih stranke pridobivajo upravna dovoljenja za izvedbo gradbenih del, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato tudi določba prvega odstavka 6. člena te Uredbe v delu, ki kot vzdrževalna dela v javno korist (med drugim) kvalificira taka dela, s katerimi se „ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih“, ne predstavlja podlage za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v postopkih odločanja o uvedbi postopka ustanovitve služnosti v javno korist, to je glede vprašanja, ali je za to izkazana javna korist. Tudi če bi naj bila sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje izkazana (v smislu citiranih določb Uredbe), po mnenju sodišča to samo po sebi še ne bi moglo pomeniti, da naj bi se v okviru gradbenega posega, v zvezi s katerim je služnostni upravičenec vložil predlog za ustanovitev služnosti v javno korist, izvrševala zgolj vzdrževalna dela na obstoječem objektu (in ne gradil nov objekt).

Ker bi bilo po navedenem treba šteti, da gre za nov objekt, bi po mnenju sodišča tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, po določbi prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi z drugim odstavkom 92. člena tega zakona), kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) ter da javne koristi ni bilo mogoče ugotavljati oziroma izkazovati na drug način.

Sodišče ugotavlja, da organ ni ravnal tako, kot je navedlo v prejšnji točki obrazložitve, da bi moral. Iz izpodbijane odločbe (namreč) izhaja, da prvostopenjski organ ugotovitev obstoja javne koristi za ustanovitev služnosti opira kot na relevantno na dejstvo, da gre za posodobitev obstoječega starejšega daljnovoda ter da zaključuje, da so pogoji iz prvega ter tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v povezavi s prvim odstavkom 59. člena (tedaj veljavnega) EZ izpolnjeni, ker je daljnovod 110 kV Brestanica – Novo mesto naveden v Dolgoročnem planu za obdobje 1986 – 2000, dopolnjenem leta 1989, ki ga je sprejela Posebna samoupravna interesna skupnost za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije ter so ga občine morale vključiti v svoje akte, in izkazan tudi s predloženimi grafičnimi izseki. Kot je sodišče že navedlo, pa bi javna korist za ustanovitev služnosti za nov daljnovod 2 x 110 kV Brestanica – Hudo mogla biti izkazana le z ustreznim državnim ali občinskim prostorskim aktom v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), v katerem bi bila predmetna nepremičnina (v lasti tožnice) predvidena (prav) za uresničitev prej navedenega gradbenega namena (nov daljnovod 2 x 110 kV Brestanica – Hudo). Takih zaključkov pa ne vsebuje niti odločba drugostopenjskega organa, ki je sicer razloge prvostopenjske odločbe dopolnjevala. Tudi kolikor bi organ in služnostni upravičenec glede na sklicevanje na posodobitev že obstoječega daljnovoda, glede katerega se trasa ne spreminja ter vplivi na okolje ne povečujejo itd. zastopala stališče, da je služnostni upravičenec (že) imetnik stvarne pravice v okviru postavljenega daljnovoda, sodišče sodi, da gre za nerelevantno stališče. ZUreP-1 namreč ni podlaga (najprej) za ugotovitev, da služnostna pravica za že zgrajene objekte obstaja (konkretno za DV 110 kV) ter nato za ugotavljanje, ali je izkazana javna korist za služnost za bodoče gradbene posege (konkretno za DV 2 x 110 kV).

Ker je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je odločba prvostopenjskega organa nezakonita. Sodišče jo je zato v izpodbijanih 1., 2., 4. in 5. točki izreka na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Glede na tako odločitev (uspeh tožnice s tožbo zoper prvostopenjsko odločbo) je sodišče moralo odpraviti tudi izpodbijano 3. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o tožničinih pritožbenih stroških. O teh stroških bo namreč moral odločiti prvostopenjski organ v ponovnem postopku kot o nadaljnjih stroških postopka.

Sodišče dodaja, da je po izdaji sodbe I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013 spremenilo pravna stališča, kot jih je v zvezi z izkazovanjem javne koristi za razlastitvene namene po prvem odstavku 93. člena ZUreP-1 zastopalo v navedeni sodbi ter da razlogi za odstop izhajajo iz argumentacije v tej ter ostalih kasneje izdanih sodbah.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške v skladu s tretjim odstavkom 25. členom ZUS-1 ter v višini zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), povečane za uveljavljani 22 %-ni DDV, ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV. Sodišče ne meni, da bi bil tretji odstavek 25. člena ZUS-1 (ki določa, da sodišče tožniku, ki je s tožbo uspel tako, da je bil izpodbijani upravni akt odpravljen ali pa glede njega ugotovljena nezakonitost, prisodi pavšalen znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom) protiustaven. Zato ni vložilo zahteve za presojo ustavnosti navedene zakonske določbe, niti se ni odločilo glede Pravilnika uporabiti instituta exceptio illegalis. Sicer pa tožnica niti ni navedla, zakaj meni, da naj bi bil tretji odstavek 25. člena ZUS-1 protiustaven; če se je s pooblaščenim odvetnikom zgolj dogovorila za nagrado v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi ter mu bo na tej podlagi izračunano nagrado tudi plačala, pa to še ne pomeni, da je zakonska ureditev, ki tožniku priznava pavšalen znesek povračila stroškov, določen v Pravilniku, protiustavna.