Jedro

Ni podana krivda delavca, ki se po koriščenju letnega dopusta ni mogel pravočasno vrniti na delo, ker so ga obmejni organi RS, na podlagi internega obvestila o prenehanju veljavnosti potnih listov, izdanih s strani organov nekdanje SFRJ na ozemlju BiH, ob vračanju v Slovenijo zavrnili in mu razveljavili potni list in delovni vizum, izdan s strani organov R Slovenije. Zato predpostavke disciplinske odgovornosti za delavčeve izostanke niso podane.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom razveljavilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 22.3.1994 in sklepa odbora za poslovno politiko z dne 30.4.1994, s katerima sta bila tožnikoma izrečena disciplinska ukrepa prenehanje delovnega razmerja, v posledici domnevno neupravičenih izostankov v času od 3.1. do 24.1.1994. Hkrati je sodišče toženi stranki naložilo, da oba tožnika pozove nazaj na delo in jima za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna pravice iz delovnega razmerja ter jima povrne 94.490,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da sta tožnika v spornem času izostala brez krivde na njuni strani, tako da ta subjektivni element disciplinske odgovornosti ni bil podan.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga njeno razveljavitev, oz. zavrnitev zahtevka. Pri tem opozarja, da tožnikoma tudi v telefonskem razgovoru, v času neopravičene odsotnosti, nadrejeni delavec pri toženki ni zagotavljal neomejenih opravičenih izostankov, ob vračanju v Slovenijo po 1.1.1994 so jima naši obmejni organi utemeljeno razveljavili potna lista, ki sta bila izdana s strani organov bivše SFRJ na ozemlju BiH, z odhodom v BiH med letnim dopustom koncem leta 1993 sta tožnika nase prevzela tveganje, da se zaradi vojnih razmer ne bosta mogla pravočasno vrniti na delo in zato sta po 3.1.1994, ko bi morala delo nastopiti, neopravičeno izostala.

Pritožbeni očitki glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niso utemeljeni. Prvostopno sodišče je izpodbijano sodbo le delno gradilo na dejstvih, ki jih pritožba izpostavlja. Za razsodbo v tej zadevi je bilo pomembno, da sta odšla tožnika na obisk v domači kraj v času odobrenega koriščenja letnega dopusta in sta se izkazano nameravala še pravočasno vrniti v Slovenijo, da bi lahko 3.1.1994 nastopila delo. Ni izkazano, da bi do 1.1.1994 sploh lahko bila obveščena, da bosta njuna, sicer veljavna potna lista, s tem dnem za naše obmejne organe prenehala veljati. Zato sta bila ob vračanju v Slovenijo opravičeno v dobri veri, da razpolagata z vsemi potrebnimi dokumenti za vrnitev, saj sta imela v potnih listih tudi veljavna delovna vizuma Republike Slovenije. Izkazano sta bila s strani naših obmejnih organov na mejnem prehodu ob vstopu v Slovenijo dne 1.1.1994 zavrnjena, ob istočasni razveljavitvi potnih listov. Hkrati pa je bilo pred prvostopnim sodiščem prepričljivo ugotovljeno, da sta takoj po zavrnitvi na meji dne 1.1.1994 poskušala storiti vse, kar je bilo v njuni moči, da si čimprej zagotovita legalno vrnitev v Slovenijo, pa sta to, kljub izkazanemu nenehnemu trudu, uspela storiti šele po 20.1.1994 in se naslednji delovni dan zglasila na delu pri toženi stranki.

Ob naštetih, za ta primer pravno relevantnih dejstvih, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za dokazane, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da se tožnikoma ne more očitati krivda za nepravočasno vrnitev na delo, potem ko sta konec leta 1993 koristila odobren letni dopust. Brez dokazane krivde za očitano disciplinsko kršitev pa delavcu disciplinski ukrep ne more biti zakonito izrečen, saj je krivda, v skladu s 1. odstavkom 54. člena ZTPDR, nujni pogoj disciplinske odgovornosti. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da tožnika nista neopravičeno izostala zaradi vojnih razmer v BiH, temveč zaradi ravnanja obmejnih organov naše države. Čeprav so jima obmejni organi, poleg potnih listov SFRJ, ob zavrnitvi istočasno razveljavili s strani naše države izdane veljavne dokumente (veljavna delovna vizuma), v tem primeru ne gre za vprašanje zakonitosti ravnanja naših obmejnih organov, temveč je bistveno, da zavrnitve na naši meji dne 1.1.1994 tožnika nista zakrivila, zaradi nezakrivljene situacije, v kakršni sta se tožnika znašla in ki jima je preprečila pravočasno vrnitev na delo, pa disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja ni mogel biti zakonito izrečen, oz. jima v posledici tega delovno razmerje, na podlagi izvedenega disciplinskega postopka, ni moglo zakonito prenehati.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji sodišče ni zagrešilo postopkovnih napak, na katere mora ob obravnavi pritožbe pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti in kot pravilno ter zakonito potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.