Jedro

Ugovor neizpolnjene pogodbe ne pripada stranki dvostranske pogodbe le v primeru, ko sta izpolnitvi sočasni, ampak tudi v primeru, ko druga stranka ne izpolni prej zapadle pogodbene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.166,67 EUR in 4.369,61 EUR, oba z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev.

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da so bile obveznosti strank iz sodne poravnave vzajemne. Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta v sporih zaradi izpraznitve nepremičnin na podlagi sodne poravnave z identičnim besedilom večkrat odločili, da tožnikova obveznost ni vzajemna z obveznostjo tožencev, da izprazni nepremičnine. Glede na to niti v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da obveznost izpraznitve ni zapadla, ker tožnik ni izpolnil svoje obveznosti. Nadalje trdi, da iz besedila sodne poravnave ne izhaja, da bi moral tožnik pred izpraznitvijo nepremičnin tožencem plačati nadomestilo, niti da bi jim moral zagotoviti nadomestno stanovanje. Edini pogoj za izpraznitev nepremičnine je pisni poziv k izpraznitvi in izročitvi, ki ne sme biti dan pred 1. 3. 2009. Napačna je ugotovitev, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti po sodni poravnavi. Takoj ko je bilo mogoče, je izposloval možnost nakupa stanovanja v C. in denarni znesek deponiral pri notarju, vse v skladu s sporazumom in z dogovorom s toženci. Dejstvo, da je bil dodatek k pogodbi sklenjen 2. 9. 2009, ne pomeni, da tožnik ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Že samo logično sklepanje, da je bil navedenega dne sklenjen dodatek, pomeni, da je bila glavna pogodba sklenjena pred tem. V sodni poravnavi ni bil dogovorjen rok za dejansko sklenitev kupoprodajne pogodbe. Bistveno je, da tožnik ni bil stranka prodajne pogodbe in zato na njeno vsebino ni mogel vplivati. V tem delu so ugotovitve izpodbijane sodbe v nasprotju z dokazi. Sam toženec je namreč v spis vložil ponudbo oziroma dopis Javnega stanovanjskega sklada MOL z dne 19. 12. 2008, iz katere izhaja ponudba za nakup stanovanja, ki so jo toženci celo pisno sprejeli. To je bila edina obveznost tožnika po sodni poravnavi, ki jo je tudi izpolnil, dokaz za to pa so predložili sami toženci. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženci v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, (1) da so 19. 11. 2008 sklenile sodno poravnavo, h kateri je kot sopodpisnik in sozavezanec pristopil tudi Javni stanovanjski sklad MOL (v nadaljevanju JSS MOL) in v kateri so se med drugim dogovorile, da so toženci dolžni izprazniti nepremičnini do 1. 3. 2009, ter (2) da so toženci uporabljali nepremičnini na naslovu ... do 22. 9. 2009, ko so ju izpraznili in izročili tožniku. Sporno je bilo, ali je podana podlaga za verzijski zahtevek zaradi uporabe nepremičnin brez podlage v obdobju od 1. 3. 2009 do 22. 9. 2009. Tožnik se je skliceval na izpraznitveni rok, dogovorjen v sodni poravnavi, toženci pa so temelju zahtevka ugovarjali (med drugim) s trditvijo, da niso bili dolžni izprazniti nepremičnin, ker tudi tožnik ni pravočasno in pravilno izpolnil svoje obveznosti iz drugega odstavka 7. točke sodne poravnave.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da se je tožnik s sodno poravnavo zavezal skupaj z J. M. pri prodajalcu V. A., d.o.o., izposlovati prodajno ponudbo za dve stanovanji (drugi odstavek 7. točke), (2) da je ta njegova obveznost zapadla pred obveznostjo tožencev, da izpraznijo nepremičnini, (3) da tožnik niti v dogovorjenem roku niti do 1. 3. 2009 ni zagotovil prodajnih ponudb, skladnih z dogovorom, in (4) da tožnik ni izpolnil niti nadomestne obveznosti, dogovorjene za primer, da obveznosti iz drugega odstavka 7. točke ne bi mogel izpolniti. Ker tožnik niti pravočasno niti do zapadlosti obveznosti tožencev ni izpolnil svoje prej zapadle obveznosti iz dvostranske pogodbe, izpodbijana sodba zavzema stališče, da so toženci upravičeno zadržali izpolnitev svoje obveznosti. Glede na to ni dokazana trditev, da so toženci sporni nepremičnini uporabljali brez pravne podlage.

7. Navedeno stališče izpodbijane sodbe je materialnopravno pravilno. Ugovor neizpolnjene pogodbe na podlagi 101. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (1) ne pripada stranki dvostranske pogodbe le v primeru, ko sta izpolnitvi sočasni, ampak tudi v primeru, ko druga stranka ne izpolni prej zapadle pogodbene obveznosti.(2)

8. Ključni ugotovitvi sodbe, da sta bili ob upoštevanju dogovorjenih pravic in obveznosti obe pravdni stranki upnik in dolžnik hkrati in da je zato šlo za dvostransko pogodbo, pritožba ne nasprotuje. Pritožbene navedbe tudi ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitve, da tožnik ni (pravilno) izpolnil svoje obveznosti po sodni poravnavi, zapadle pred trenutkom zapadlosti obveznosti tožencev. Kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, tej trditvi, s katerimi so toženci utemeljevali svoj ugovor, tožnik v postopku na prvi stopnji ni (obrazloženo) nasprotoval in jo je zato sodišče štelo kot priznano dejstvo. Tožnik v pritožbi ne oporeka pravilnosti tega zaključka. S sklicevanjem pritožbe na listino, ki so jo toženci predložili v dokaz svojih navedb, da tožnik ni pravilno izpolnil svoje obveznosti, ne more nadomestiti izostalega obrazloženega nasprotovanja trditvam tožencev. Poleg tega pritožbena navedba, da je svojo obveznost izpolnil "takoj, ko je bilo mogoče", očitno ne more izpodbiti ugotovitve, da obveznost ni bila izpolnjena v datumsko dogovorjenem roku. Neutemeljen je očitek, da iz sodne poravnave ne izhaja, da bi moral tožnik pred izpraznitvijo nepremičnin plačati nadomestilo ali jim zagotoviti nadomestno stanovanje. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je bil toženec (skupaj z J. M.) dolžan zagotoviti prodajno ponudbo in se ne izreka o obveznosti plačila nadomestila in zagotovitvi nadomestnega stanovanja. Tudi na trditev, da tožnik ni bil stranka prodajne pogodbe in da na njeno sklenitev ni mogel vplivati, je bilo pravilno odgovorjeno v izpodbijani sodbi in zato ponavljanje v pritožbeni odločbi ni potrebno. Do drugačne odločitve v zadevi ne more privesti niti pritožbeno sklicevanje na drugačna stališča sodišč prve in druge stopnje v podobnih zadevah, ki so tekle v zvezi z izpraznitvijo nepremičnin. Stališča, na katera se sklicuje pritožnik, med katerimi je le ena odločba pritožbenega sodišča, ne morejo pomeniti ustaljene sodne prakse. Poleg tega iz edine predložene pritožbene odločbe niti ne izhaja, da bi bilo zavzeto stališče o spornem vprašanju, niti da bi bila vsebina dogovora enaka.

9. Po presoji, da niti uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožencev pa ni pomembno pripomogel, sama krijeta vsak svoje stroške, nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Določba se glasi: (1) V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. (2) Če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

(2) Prim. tudi Juhart, v Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 553.