Jedro

Ker je imela tožena stranka podlago za zaključek, da je tožnik v spornem obdobju neupravičeno izostajal z dela, v odločbah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (o delni zmožnosti za delo), je za presojo vprašanja, kdaj se je seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pomembno le dejstvo, kdaj se je s temi odločbami seznanila. Rok za podajo odpovedi ni mogel začeti teči šele kasneje, na dan neuspelega zagovora, saj tega dne ni izvedela ničesar novega.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26.4.2006, na osnovi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Odločilo je tudi, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožnik, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, ter ugotovi, da mu je bila nezakonito izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se približno 7-8 let zdravi zaradi bolečin v ledveno - križnem predelu hrbtenice. Približno 2 leti pa ima težave z desno ramo in v kolikor ne bo prišlo do izboljšanja, bo po besedah specialista potrebna operacija. Zaradi navedenih težav je bil v zadnjih dveh do treh letih veliko v bolniškem staležu. Okoli novega leta 2006 pa so se mu pojavile še hude bolečine v vratni hrbtenici in glavi. Ker je s takšnimi bolečinami izredno težko opravljal svoje delo kontrolorja, je dne 10.1.2006 opravil pregled pri osebni zdravnici dr. M., kateri je povedal za vse težave ter jo zaprosil za napotnico k specialistu - ortopedu, vendar mu zdravnica tega pregleda ni odobrila. Rekla mu je, da mu specialist itak ne more nič pomagati, ker so to pač leta in s tem se je treba sprijazniti. Po tem razgovoru je odšel na delo, vendar je zaradi hudih bolečin bil zelo malo na delovnem mestu in se je večinoma časa zadrževal v garderobi. Zaradi stopnjevanja bolečin v vratu je 1.2.2006 ponovno opravil pregled pri osebni zdravnici, katera pa mu tudi tokrat ni odobrila napotnice za ortopeda. Nato je bil v staležu, vendar ko je zaprosil za podaljšanje staleža, mu je osebna zdravnica pojasnila, da o tem odloča imenovani zdravnik pri ZZZS, Območna enota Kranj. Glede na tako pojasnilo je bil prepričan, da bo imel od 1.2.2006 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja odobren polni stalež, vendar temu ni bilo tako. Z odločbama z dne 9.2.2006 in 20.2.2006, je imenovani zdravnik zavoda ugotovil, da je zmožen za svoje delo v skrajšanem delovnem času (4 ure) od 19.1.2006 do 15.3.2006. V omenjenih odločbah pa ni niti z eno besedo omenjeno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Prepričan je, da bi v danih okoliščinah bilo drugače ugotovljeno, v kolikor bi mu osebna zdravnica odobrila pregled pri specialistu ortopedu. Zato se ne strinja z razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj je mnenja, da je sodišče razsodilo povsem enostransko in v prid delodajalca. Ni se ukvarjalo z dejstvi, dokazi, ki jih je navedel in sicer, zakaj in kako je do take situacije sploh prišlo. Tudi se ne strinja s trditvijo tožene stranke, da se z njimi ni dalo dogovoriti za datum zagovora. Res mu je bila 12.4.2006 poslana po pošti pisna obdolžitev in poziv na zagovor za dne 20.4.2006. Tega zagovora pa se ni mogel udeležiti zaradi družinskega konflikta, zaradi česar se je istega dne pisno po faksu opravičil pri toženi stranki in povedal, da se zaradi psihičnega stanja ni sposoben udeležiti zagovora. Po telefonu se je nato skušal dogovorit za drugi datum, vendar to ni bilo možno. Sicer pa poudarja, da je odločbo o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnega razloga z dne 26.4.2006 prejel v času bolniškega staleža, (24.4.2006 do 12.5.2006) dne 7.5.2006. Zaradi tega ne razume, zakaj se je direktorju iz samo njemu poznanih vzrokov tako mudilo, da ni mogel počakati do izteka bolniškega staleža. Tako mu je delovno razmerje prenehalo v času bolniškega staleža in sicer z dnem 5.5.2006 in s tem dnem ima tudi zaključeno delovno knjižico.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določbe postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V obravnavani sporni zadevi je tožena stranka dne 26.4.2006 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 42/2002), ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj od 1.2.2006 dalje brez upravičenega razloga ni več prihajal na delo. Iz pisne obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da tožnik o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ni obvestil, da pa je iz odločb ZZZS z dne 9.2.2006 in 20.2.2006 razvidno, da je bil tožnik v obdobju od 19.1.2006 do 15.3.2006 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, vendar ga na delo brez opravičenega razloga ni bilo. Ker je tožnik neupravičeno izostajal tudi po 15.3.2006, je bila tožniku dana pisna obdolžitev in poziv na zagovor za dne 20.4.2006, ki pa se ga tožnik ni udeležil. Svoj izostanek je opravičil z navedbo, da je v hudem psihičnem stanju, vendar za ta zatrjevanja ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je nato tožniku izdala dne 26.4.2006 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je ugotovila, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti, saj je sam priznal, da na delo po 1.2.2006 ni prihajal. Tožnik je sicer zatrjeval, da na delo ni prihajal iz razloga, ker se mu je zdravstveno stanje poslabšalo zaradi težav z vratno hrbtenico, tako da ni bil zmožen opravljati svojega dela niti po 4 ure dnevno. Vendar, kot je povedala osebna zdravnica, je poznala delo, ki ga je opravljal tožnik in je zato prepričana, da tožnik v spornem obdobju ni imel takih težav, da ne bi bil zmožen opravljati svojega dela. Ob ugotoviti, da je tožnik s takim ravnanjem, ko od 1.2.2006 ni več prihajal na delo, naklepoma kršil delovno obveznost, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo.

Ne glede na navedene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstaja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa je potrebno pritožbi ugoditi iz razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Tako je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni presojalo okoliščin v zvezi z ugotavljanjem dejstev, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, podana pravočasno, kot tudi, ali je tožba tožnika bila vložena v zakonsko določenem roku.

Glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno opozoriti na 2. odstavek 110. člena ZDR, ki določa, da mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Za pravočasno izdajo izredne odpovedi je torej pomembno, da od seznanitve z razlogi za odpoved pogodbe, do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni preteklo več kot 15 dni, saj je v nasprotnem primeru zaradi zamude roka, ki je prekluzivne narave, taka izredna odpoved nezakonita. Ker je imela tožena stranka podlago za zaključek, da je tožnik v spornem obdobju neupravičeno izostajal z dela, v odločbah ZZZS z dne 9.2.2006 in 20.2.2006, je za presojo vprašanja, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi, pomembno le dejstvo, kdaj se je z navedenimi odločbami seznanila. Res je bil tožnik povabljen na zagovor šele 20.4.2006, vendar ta datum ni pomemben za presojo vprašanja, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved pogodbe, saj kljub temu, da se tožnik tega zagovora ni udeležil, mu je tožena stranka 26.4.2006 izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je že vedela za razlog odpovedi. Ker sodišče prve stopnje vseh teh okoliščin ni ugotavljalo, to pomeni, da ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z vprašanjem, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku bila podana v zakonitem 15 dnevnem roku od seznanitve z razlogi za odpoved, kot to določa 2. odstavek 110. člena ZDR, saj ni ugotovljeno, kdaj je bila tožena stranka seznanjena z odločbama ZZZS z dne 9.2.2006 in 20.2.2006. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker ni presojalo vprašanja, ali je v obravnavani sporni zadevi sploh bila podana procesna predpostavka za presojo tožbenega zahtevka po vsebini. ZDR v 3. odstavku 204. člena ZDR namreč določa, da delavec lahko zahteva nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Ker iz listinskih dokazov in zatrjevanj tožene stranke izhaja, da je tožniku bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 5.5.2006, tožba pa je bila poslana sodišču po pošti priporočeno dne 7.6.2005, je potrebno ugotoviti, da je v tem primeru tožnik tožbo vložil prepozno. Tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da je izredna odpoved pogodbe prejel dne 7.5.2006, vendar to dejstvo ne vpliva na pravočasnost vložene tožbe, saj je tudi v tem primeru rok za vložitev tožbe iztekel že dne 6.5.2006. Sodišče pa v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, kljub temu, da gre za presojo odločilnih dejstev, saj v primeru, če je bila tožba vložena prepozno, sodišče tožbenega zahtevka ne bi smelo presojati po vsebini, temveč bi moralo tožbo zavreči. Upoštevaje navedeno in ker sodišče ni presojalo odločilnih dejstev v zvezi z okoliščinami, ali je bila tožba zoper toženo stranko vložena v zakonitem roku, kot tudi ne okoliščin, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdana pravočasno, je potrebno ugotoviti, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnost mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje povsem nerazčiščeno glede odločilnih dejstev, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče. Le-to bo zato v ponovljenem sojenju moralo postopati v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča ter šele nato ponovno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma o zavrženju tožbe.