Jedro

Pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP mora sodišče ugotoviti obstoj najmanj ene objektivne okoliščine, ki se nanaša na kaznivo(a) dejanje(a) in najmanj eno subjektivne narave, ki zadeva storilca, ki v medsebojni povezavi kažeta na realno nevarnost, da bo obdolženec v kateri od naštetih oblik znova storil kaznivo dejanje.

Napačno je stališče, da obstaja pri sodnici izključitveni razlog po 5. točki 39. člena ZKP, ker je sodelovala kot sodnica poročevalka, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbah zoper sodbo prvostopenjskega sodišča in ko je sodbo deloma razveljavilo, po 7. odstavku 392. člena ZKP zoper obtoženca podaljšalo pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je zoper obtoženega M.S. s sklepom z dne 14.03.2003 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbi obtoženega M.S. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženčev zagovornik dne 27.03.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče v postopku odločanja o podaljšanju pripora bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in obtoženčevo ustavno pravico, da se v tem kazenskem postopku zagovarja s prostosti. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po mnenju vložnika ni podan, podaljšanje pripora pa tudi ni neogibno potrebno za varnost ljudi, saj je enak smoter mogoče doseči z odreditvijo ukrepa prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP. V odločanju je v senatu sodišča druge stopnje sodelovala tudi višja sodnica Z.K., pri kateri je po stališču vložnika podan izključitveni razlog po 5. točki 39. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter sklep pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika v celoti ugodi ter pripor zoper obtoženega M.S. takoj odpravi in odredi njegovo izpustitev na prostost, podrejeno pa, da napadeni sklep spremeni tako, da obtožencu izreče ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP, pripor pa odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da se obtoženčev zagovornik namesto na kršitve zakona sklicuje na to, da obtoženec ne bo ponavljal kaznivih dejanj, da ponovitvena nevarnost ni dokazana, da oškodovanki želita, da se izpusti iz pripora in da je teža dejanj vprašljiva. Zato v resnici izvaja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca za izločitev višje sodnice Z.K. ni podlage v 5. točki 39. člena ZKP, saj ni sodelovala pri izdaji odločbe nižjega sodišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoji za pripor so: a) obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 201. člena ZKP in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek postopka.

Da bi utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor ne bil podan, vložnik v zahtevi niti ne zatrjuje. Izpodbija pa obstoj nadaljnjih dveh pogojev, brez katerih pripora ni mogoče niti odrediti niti podaljšati.

Priporni razlog ponovitvene nevarnosti je po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Da bi bil sklep, kolikor se nanaša na ugotovitev danosti tega pripornega razloga, zakonit, mora sodišče ugotoviti obstoj najmanj ene objektivne okoliščine, ki se nanaša na kaznivo(a) dejanje(a) in najmanj eno subjektivne narave, ki zadeva storilca, ki v medsebojni povezavi kažeta na realno nevarnost, da bo obdolženec v kateri od naštetih oblik znova storil kaznivo dejanje.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni odločbi sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo na dejstvo, da je bil obtoženec z (materialno) pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 08.10.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.01.2003 spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ-94, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 183. člena KZ, pri čemer pa v zvezi z razveljavljenim delom sodbe zoper obtoženca teče kazenski postopek za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 3. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77 in kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 182. člena KZ.

Sodišče druge stopnje tudi navaja, da na obtoženčevo ponovitveno nevarnost kažejo izredna vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, pri čemer sta oškodovanki, njegova hči in pastorka ter obtoženčeve osebnostne značilnosti razvidne iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatrične stroke. V pravnomočnem sklepu je tudi ugotovljeno, da je s storitvijo tovrstnih kaznivih dejanj varnost oškodovank močno ogrožena in da je zato podana sorazmernost med posegom v obtoženčevo osebno svobodo in sorazmernostjo ugotavljanja normalnega osebnostnega razvoja S.M., ki bi bil v primeru obtoženčeve izpustitve na prostost ogrožen.

Iz mnenja sodnega izvedenca psihiatra mag. M.V., dr. med. (l. št. 110 spisa), na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, je razvidno, da gre pri obtožencu v osnovi za nezrelo, nekonsistentno in neadekvatno razvito osebnost, ki ni zmožna razmišljanja o sebi na celovit in kompleksen način. Iz tega mnenja tudi izhaja, da se difuznost identitete kaže pri obtožencu v slabo integrirani, negotovi samopodobi in dojemanju drugih (partnerke, sorodnikov, otrok), v nasprotujočih si in spreminjajočih si doživetjih sebe, površnem doživljanju drugih in posledični slabši sposobnosti interakcije z drugimi, pri čemer, da je obtoženčevo čustvovanje neprilagojeno, odmaknjeno, egocentrično in intelektualno slabo obvladano.

Glede na navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložilo, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je podana realna nevarnost, da bo obtoženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje in tudi zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi. Zaključkom, ki jih je sprejelo, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Sodišče prve stopnje je na tretji strani sklepa zapisalo, da je podana nevarnost glede ponovitve kaznivega dejanja na škodo S.M., ki je, kakor utemeljeno opozarja zagovornik, stara več kot 20 let. Vendar pa je treba ugotoviti, da je Višje sodišče v Mariboru potem, ko je deloma razveljavilo prvostopenjsko sodbo in po 7. odstavku 392. člena ZKP zoper obtoženega M.S. podaljšalo pripor, kot oškodovanko, glede katere je podana stvarna nevarnost, da bo zoper njo obtoženec ponovil kaznivo dejanje, navedlo obtoženčevo hčerko A.S., rojeno 26.05.1988. Sicer pa je tudi v prvostopenjskem sklepu navedeno, da je podan utemeljen sum, da je obtoženi M.S. posegel v spolno integriteto A.S. in S.M., kar da kaže na veliko verjetnost, da bo zaradi svojih spolnih nagnjenj do oseb, mlajših od 15 let, s takšnim ravnanjem nadaljeval. Glede na to, da je od obeh oškodovank mlajša od 15 let ravno A.S., je očitno, da je sodišče, ko je govorilo o ponovitveni nevarnosti, mislilo nanjo, nato pa v delu obrazložitve, kjer je govorilo o neogibnosti pripora, očitno zaradi premajhne pozornosti, navedlo drugo oškodovanko. Obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa je potrebno ocenjevati tudi v povezavi z okoliščinami, navedenimi v prejšnjih sklepih o priporu, iz teh pa dovolj določno izhaja, da se sklep o ponovitveni nevarnosti nanaša na oškodovano še ne 15-letno A.S. Z navedbami, da je obtoženec že deset mesecev v priporu, kar da je gotovo pomembna okoliščina, ki da kaže, da pri obtožencu ponovitvena nevarnost ni več podana, in jo je sodišče v pravnomočnem sklepu napačno ocenilo, da obtoženca od ponavljanja kaznivih dejanj odvračajo tudi kazni, ki so mu določene v pravnomočni sodbi ter da je obtoženec izrecno izjavil, da nima nobenega namena in potrebe ponavljati kazniva dejanja ter da jih na prostosti tudi ne bi ponovil, zagovornik obtoženega M.S. ponuja lastno dokazno presojo glede teh odločilnih dejstev. Na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja tudi za nadaljnje vložnikove navedbe, da podaljšanje pripora zoper obtoženca ni neogibno potrebno za varnost ljudi, saj da bi obtoženec v primeru izpustitve iz pripora prebival v vikendu v H., ne pa skupaj z družino v M., tako da bi bilo to nevarnost mogoče preprečiti že z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP. Na ta način obtoženčev zagovornik na podlagi lastne presoje, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ponuja drugačno oceno glede neogibnosti podaljšanja pripora zoper obtoženca in s tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Prav tako ni mogoče vložniku pritrditi, ko uveljavlja kršitev po 5. točki 39. člena ZKP, ker da je pri odločanju o pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora sodelovala sodnica Z.K. Po stališču vložnika je pri njej podan navedeni izključitveni razlog, ker je sodelovala kot sodnica poročevalka, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbah zoper sodbo prvostopenjskega sodišča in, ko je sodbo deloma razveljavilo, po 7. odstavku 392. člena ZKP zoper obtoženca podaljšalo pripor. V tej procesni situaciji je po mnenju vložnika drugostopenjsko sodišče o podaljšanju pripora odločalo v bistvu na prvi stopnji. Takšno stališče je že v izhodišču napačno. Navedena višja sodnica je obakrat v isti zadevi sodelovala pri izdaji odločbe višjega sodišča. Po 5. točki 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Za nobeno od procesnih situacij, ki jih našteva zakon, v primeru navedene sodnice ne gre, zatrjevana kršitev pa je posledica napačnega vložnikovega izhodišča, da je sodnica sodelovala pri izdaji odločbe nižje stopnje. Zato tudi ni podlage, da bi se sodnica morala izločiti ter da pri odločanju o pritožbi zoper prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora ne bi smela sodelovati in je pravnomočni sklep tudi s tega vidika zakonit. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obtoženega M.S. v svoji zahtevi, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.