Jedro

Odločitev o tem, ali se tožniku odmeri davek za podedovana kmetijska in gozdna zemljišča, je odvisna od poprejšnje ugotovitve, ali šteje za kmeta po ZKZ/79. Torej gre za odločitev, ki je samostojna pravna celota in ne sodi v pristojnost davčnega organa, zato se v postopku odmere davka na dediščine in darila obravnava po pravilih ZUP/86 za reševanje predhodnega vprašanja (144. člen - 148. člen ZUP/86. Ker pri tem ne gre za predhodno vprašanje iz 1. odstavka 145. člena ZUP/86, je imel organ prve stopnje možnost rešiti to (predhodno) vprašanje sam (146. člen ZUP/86) ali pa postopek prekiniti (147. člen ZUP/86), dokler ga ne reši pristojni organ. Če organ, ki vodi postopek, predhodno vprašanje rešuje sam, ga mora obravnavati na podlagi materialnih predpisov, po katerih bi predhodno vprašanje rešil pristojni organ. To je v obravnavani zadevi v času nastanka davčne obveznosti veljavni ZKZ/79, ki je določal tako pogoje za to, kdo se šteje za kmeta, opredelil pa je tudi pojem kmetijskega zemljišča in določil merila za opredelitev glavne in dopolnilne kmetijske dejavnosti.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 10.08.2000 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 27. 12. 1999, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku odmeril davek na dediščine in darila za premoženje - nepremičnine v k.o. ..., ki ga je tožnik podedoval na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani št. "D" I D 717/94. Davek mu je bil odmerjen po stopnjah, ki veljajo za drugi dedni red. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da se davek na dediščine in darila odmerja po Zakonu o davkih občanov (ZDO, Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90, 8/91 in 7/93), ki določa, da davčna obveznost nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna. Osnova za davek je v skladu s 146. členom zakona prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob nastanku davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje od katerega se plačuje davek. Po 1. odstavku 149. člena ZDO pa davka ne plača dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih šteje za kmeta, če podeduje oz. dobi v dar kmetijsko zemljišče. V zvezi s priznavanjem davčne oprostitve se gozdna zemljišča istovetijo s kmetijskimi zemljišči. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku davek odmerjen v skladu z veljavnimi predpisi od pravilne davčne osnove in po pravilni stopnji in je kot neutemeljen zavrnila (pri)tožnikov ugovor, da se od leta 1992 ukvarja s kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo in bi se moral šteti za kmeta ter glede na to oproščen plačila davka na dediščine in darila za podedovane nepremičnine. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da tožnik šteje za kmeta od dne 9. 3. 1999 in da v času pravnomočnosti sklepa o dedovanju 4. 1. 1995 ni izpolnjeval pogojev za priznanje tega statusa, zato mu oprostitve plačila davka na dediščine in darila za podedovana kmetijska in gozdna zemljišča po 1. odstavku 149. člena ZDO ni bilo mogoče priznati. Ob navedenem tudi dejstvo, da je bil (pri)tožnik v denacionalizacijskem postopku postavljen kot skrbnik za poseben primer za začasno upravljanje premoženja, ki ga je kasneje podedoval, v postopku odmere davka na dediščine in darila ne more predstavljati dokazila o času pridobitve statusa kmeta, ker je odločitev o tem, da se pritožnik šteje za kmeta in od kdaj dalje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZKZ/96) v pristojnosti upravne enote v kateri leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi nepravilne uporabe prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oz. iz ugotovljenih dejstev napravljenega nepravilnega sklepa o dejanskem stanju. Navaja, da je status tožeče stranke namreč potrebno presojati po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86-prečiščeno besedilo). Navaja tudi, da je odločba, o pridobitvi statusa kmeta zgolj ugotovitvena odločba, s katero organ, ki jo izdaja ugotavlja, da oseba v trenutku izdaje odločbe izpolnjuje določene z zakonom predpisane pogoje. Tako stari kot tudi novi zakon o kmetijskih zemljiščih namreč postavljata domnevo, da je oseba kmet, če izpolnjuje v posameznem zakonu določene pogoje (npr. če obdeluje kmetijsko zemljišče in je za obdelavo kmetijskih zemljišč usposobljena ter mu kmetijska dejavnost pomeni glavno dejavnost). Če v zvezi s tem nastane dvom ga razreši pristojni organ z izdajo ustrezne odločbe. Upravna enota je nedvomno ugotovila, da je tožeča stranka kmet. To pa pomeni, da oseba ne postane kmet šele takrat, ko je izdana odločba temveč je to že prej, z odločbo pa se odpravi morebiten dvom. Tožena stranka oz. njen prvostopni organ bi morala ugotoviti tudi ali se je tožeča stranka dne 4. 1. 1995, ko je postal pravnomočen sklep o dedovanju štela za kmeta ali ne. To dejstvo je na nek način predhodno vprašanje, saj brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari. To vprašanje pa je tudi samostojna pravna celota, ki sicer spada v pristojnost drugega organa, lahko pa bi ga rešila prvostopni organ ali tožena stranka sama. Meni, da bi torej v skladu z ZDO tožena stranka morala ugotoviti ali se je tožeča stranka na dan nastanka davčne obveznosti štela za kmeta ali ne v skladu s takrat veljavno zakonodajo, česar pa ni obravnavala oz. je ob nepravilni uporabi zakona prišla do nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je namreč dejansko opravljal kmetijsko dejavnost in še vedno je usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča ter je pridobival in še vedno pridobiva iz kmetijske dejavnosti pomemben del dohodka. Vse to pa so dejstva, zaradi katerih se tožeča stranka šteje za kmeta in se je za kmeta štela tudi že ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Že pred pravnomočnostjo omenjenega sklepa je bila namreč s sklepom postavljena za skrbnika za poseben primer in od izdaje tega sklepa dalje je opravljala kmetijsko dejavnost. Glede na vse navedeno torej predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožeči stranki že plačani davek z zamudnimi obrestmi od datuma plačila dalje, prav tako je dolžna povrniti tožeči stranki tudi stroške postopka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih razvidnih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje ali se je tožnik v času nastanka davčne obveznosti štel za kmeta po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih in bil upravičen do davčne oprostitve pri odmeri davka na dediščine in darila za podedovana kmetijska in gozdna zemljišča (1. odstavek 149. člena ZDO). Kdo šteje za kmeta po Zakonu o kmetijskih zemljiščih je določal v času nastanka davčne obveznosti (4. 1. 1995) veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ/79, Uradni list SRS, 1/79 in nasl. ter Uradni list RS, št. 9/90 in nasl.). Ta je med drugim v 1. odstavku 4. člena določal, da se za kmeta po tem zakonu šteje občan, ki z osebnim delom obdeluje kmetijsko zemljišče, na katerem ima kdo lastninsko pravico, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen, ter mu kmetijska dejavnost pomeni glavno oziroma dopolnilno dejavnost. Če nastane dvom, ali je občan kmet, odloča o tem, po določbi 8. odstavka citiranega člena, v upravnem postopku občinski upravni organ pristojen za kmetijstvo tiste občine, v kateri je pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma ga bo obdeloval. Iz povedanega torej izhaja, da je odločitev o tem ali se tožniku odmeri davek za podedovana kmetijska in gozdna zemljišča odvisna od poprejšnje ugotovitve ali šteje za kmeta po ZKZ/79. Torej gre za odločitev, ki je samostojna pravna celota in ne sodi v pristojnost davčnega organa, zato se v postopku odmere davka na dediščine in darila obravnava po pravilih ZUP/86 za reševanje predhodnega vprašanja (144. člen - 148. člen ZUP/86. Ker pri tem ne gre za predhodno vprašanje iz 1. odstavka 145. člena ZUP/86, je imel organ prve stopnje možnost rešiti to (predhodno) vprašanje sam (146. člen ZUP/86) ali pa postopek prekiniti (147. člen ZUP/86), dokler ga ne reši pristojni organ. Davčni organ je izbral prvo možnost, vendar vprašanja tožnikovega statusa o ZKZ/79 ni obravnaval sam, tako kot to določa 146. člen ZUP/86, pač pa je odločitev o tem, da se tožniku odmeri davek na prejeto zapuščino, oprl na ugotovitev Upravne enote Novo mesto, ki v dopisu z dne 13. 5. 1999 navaja, da tožnik na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju dne 4. 1. 1995 ni izpolnjeval pogojev za status kmeta. Takšna odločitev davčnega organa pa je po presoji sodišča nezakonita. Če organ, ki vodi postopek, predhodno vprašanje rešuje sam, ga mora obravnavati na podlagi materialnih predpisov, po katerih bi predhodno vprašanje rešil pristojni organ. To je v obravnavani zadevi v času nastanka davčne obveznosti veljavni ZKZ/79, ki je določal tako pogoje za to, kdo se šteje za kmeta, opredelil pa je tudi pojem kmetijskega zemljišča in določil merila za opredelitev glavne in dopolnilne kmetijske dejavnosti. Upoštevaje navedeno bi zato davčni organ v postopku odmere davka moral ugotoviti ali je bil tožnik lastnik, zakupnik oz. kako drugače uporabnik kmetijskih zemljišč, ali je ta zemljišča uporabljal sam ali s pomočjo drugih in ali je bil za to obdelovanje ustrezno usposobljen in ali mu je kmetijska dejavnost pomenila glavno oziroma dopolnilno dejavnost. Ker prvostopni davčni organ teh okoliščin v odmernem postopku sploh ni ugotavljal, pač pa je svojo odločitev oprl zgolj na mnenje upravne enote, je njegova odločitev sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je lahko prišlo tudi do kršitve materialnih predpisov. Ker navedene nezakonitosti ni odpravila niti tožena stranka, je nepravilna in nezakonita tudi njena odločba, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v smislu določb 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS. Ker je sodišče v tem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, je zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS.