Jedro

Kadar je v upravnem sporu odločeno le o tožbi denacionalizacijskega zavezanca in ker je bila njegova tožba zavrnjena, tožnik kot prizadeta stranka s pritožbo zoper prvostopno sodbo ne izkazuje pravnega interesa, saj tudi ne napada razlogov prvostopne sodbe, na podlagi katerih je prvostopno sodišče presojalo ugovore tega zavezanca kot tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 29.5.1998, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote L. št. ... z dne 9.4.1998. S to odločbo je bilo odločeno, da mora tožeča stranka kot zavezanec v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe v korist pokojnih upravičencev F. in F.Š.,za vsakega do 1/2, izročiti začasnemu skrbniku I.Š., obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v višini 45.460,36 DEM kot odškodnino za podržavljene nepremičnine v k.o. Ž. in k.o. Zg.G. Tožeča stranka je, kot zavezanec za plačilo odškodnine, v tožbi zatrjevala nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Nepremičnine, ki so bile leta 1953 in 1954 podržavljene F. in F.Š., je leta 1965 in 1966 odkupil njun sin I.Š., ki je tudi edini dedič in zato bi morala tožena stranka oziroma upravni organ prve stopnje uporabiti določbo 6. odstavka 42. člena ZDen. V tem primeru se namreč odškodnina določi le z valorizacijo kupnine. Podržavljeno premoženje je pridobil nazaj dedič prvega dednega reda in je bila po mnenju tožeče stranke tako že na nek način izvršena odplačna denacionalizacija. Šesti odstavek 42. člena ZDen predstavlja izjemo od določanja upravičencev, zato je treba v teh primerih še posebej presojati upravičenost in višino odškodnine. Uporabiti bi bilo potrebno splošne odškodninske predpise, saj bi lahko prišlo do primerov, ko ima prejšnji lastnik in dedič, ki bi premoženje v vsakem primeru podedoval, če ne bi bilo podržavljeno, to že v svoji lasti. Za isto premoženje, bi dobil še odškodnino, določeno po 44. členu ZDen. To pa bi preseglo namen ZDen, ki govori o tem, da se popravijo krivice, ki so nastale s podržavljenjem.

Prvostopno sodišče je te ugovore zavrnilo in v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je šteti za upravičenca pokojnega F. in F.Š., katerima je bilo premoženje podržavljeno. V denacionalizacijskem postopku podržavljenih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, ker so po ugotovitvah upravnega organa v lasti fizične osebe oziroma je del javno dobro, kar po 3. odstavku 16. člena in v 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen predstavlja oviro za vrnitev v naravi. Stališče tožeče stranke, da je bila v primerih odkupa podržavljenega premoženja s strani pravnega naslednika denacionalizacijskih upravičencev na nek način že izvršena odplačna denacionalizacija in da pomeni 6. odstavek 42. člena izjemo glede določanja upravičencev, nima podlage v zakonskih določbah, niti v samem namenu ZDen. Podržavljeno premoženje se vrača prejšnjemu lastniku, to pa v obravnavnem primeru ni I.Š., ki je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo in je podržavljene nepremičnine odkupil. Ob tem odkupu je bilo podržavljeno premoženje preneseno iz lastništva prejšnjih lastnikov na drugo osebo. Pri tem ni pomembno, če je to pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca in se zato v takih primerih določa odškodnina, izračunana na način iz 44. člena ZDen. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno je prvostopno sodišče tožbo zavrnilo.

V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče tudi navedlo, da navedb I.Š., ki je vložil odgovor na tožbo kot prizadeta stranka, ni preizkušalo, saj je le - ta zoper izpodbijano odločbo vložil samostojno tožbo, odprava izpodbijane odločbe po tožbi tožeče stranke, pa bi mu bila v neposredno škodo. Vsi njegovi ugovori, ki jih je podal v odgovoru na tožbo, bodo upoštevani v upravnem sporu, ki teče na podlagi njegove tožbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje I.Š., kot prizadeta stranka v tem sporu. V obširni pritožbi opisuje neurejene premoženjske razmere, ki so nastale v zvezi s podržavljenjem premoženja F. in F.Š. ter opisuje krivice, ki mu jih povzroča M.K., ki nezakonito razpolaga z nekaterimi zemljišči. Pritožnik zahteva, da se vzpostavi pravni red, da se del nepremičnin vrne v naravi, s tem, da se jih odvzame M.K. ter da se mu del zemljišč, ki jih ni mogoče vrniti, vrne v obliki nadomestnih zemljišč, za del zemljišč pa zahteva pripadajočo odškodnino.

Tožeča stranka, tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni dovoljena, zato jo je moralo pritožbeno sodišče zavreči. Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), ki se v smislu 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, je pritožba nedovoljena, če tožnik za pritožbo nima pravnega interesa. Tako pritožbo v smislu 352.člena ZPP sodišče druge stopnje zavrže, če tega ni storilo že sodišče prve stopnje. Pritožnik s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je bilo odločeno o tožbi tožeče stranke (zavezanca) zoper odločbo tožene stranke, ki je uveljavljala drugačno vrednotenje podržavljenega premoženja in s tem posredno nižjo odškodnino, kot je bila določena s prvostopno upravno odločbo o denacionalizaciji. Tožba zavezanca je bila torej vložena v škodo upravičencev, z njeno zavrnitvijo pa je ta odločitev prvostopnega sodišča v njuno korist. Pritožnik v pritožbi uveljavlja povsem drugačne razloge kot tožena stranka, in meni, da je odločba tožene stranke nezakonita in sodba prve stopnje napačna, kot jih je uveljavljala tožeča stranka. Prvostopno sodišče navedb pritožnika v odgovoru na tožbo ni bilo dolžno preizkušati, saj je izpodbijano odločbo v tem sporu presojalo samo v okviru tožbenih navedb, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno presodilo, da bodo pritožnikove navedbe in trditve v odgovoru na tožbo lahko predmet presoje v upravnem sporu, ki ga je s svojo tožbo sprožil zoper isto odločbo tožene stranke ter mu je v tem postopku zagotovljeno varstvo pravic in njegovih pravnih koristi.

Pravni interes je možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Pravni interes, kot bistveno predpostavko za dovoljenost pravnega sredstva, bi imela v obravnavanem primeru samo tožeča stranka, saj bi z odpravo izpodbijane odločbe uveljavila svoje stališče, da gre upravičencem odškodnina na podlagi drugačnega načina vrednotenja podržavljenega premoženja in s tem v nižja odškodnina, kot jo je ugotovil prvostopni organ. To pa bi bilo v očitno škodo pritožnika, za kar pa prav gotovo nima pravnega interesa. Pritožnik ne more v pritožbi zoper sodbo, ki je bila izdana v upravnem sporu, ki jo je s tožbo sprožil zavezanec, uveljavljati zahtevka, s katerim ta v sporu ni uspel. V tem postopku je bilo odločeno samo o tožbi zavezanca in ker je bila tožba zavrnjena, tožnik s pritožbo ne izkazuje pravnega interesa, saj tudi ne napada razlogov prvostopne sodbe, na podlagi katerih je prvostopno sodišče presojalo ugovore tožeče stranke. Zato njegova pritožba presega dovoljen okvir, v katerem je pritožbeno sodišče dolžno preizkusiti prvostopno sodbo. Tožnik svoje trditve lahko uveljavlja v upravnem sporu, ki teče na podlagi njegove tožbe, in so mu zagotovljena ustrezna pravna sredstva. Ne more pa svojih zahtevkov postavljati v okviru pritožbe zoper sodbo, ki je ni mogoče preizkušati na podlagi njegovih pritožbenih trditev, saj, kot je sodišče poudarilo, prvostopno sodišče ni moglo preizkušati zakonitosti izpodbijane odločbe, izven okvira, ki ga je postavila tožeča stranka v tožbi.

Ker torej pritožba pritožnika ni dovoljena, jo je sodišče na podlagi prej navedenih določb ZPP, zavrglo.