Jedro

Čeprav tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (ki je bila podana zaradi zaostankov pri nakazilih plače, nezagotavljanju varnih pogojev dela ipd.) toženi stranki ni podal predhodnega pisnega opomina, njegove odpovedi ni mogoče šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (1. točka izreka sodbe); ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, dne 5. 12. 2009 (2. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 15. 11. 2009 do 5. 12. 2009 obračunati mesečno bruto plačo po vrednosti ure iz pogodbe o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. dne v mesecu za pretekli mesec v zneskih bruto 298,32 EUR za november 2009 ter 108.48,48 EUR za december 2009, od teh zneskov plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka, do plačila (3. točka izreka sodbe); zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in je trajalo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter da mu je tožena stranka dolžna obračunati mesečno plačo za čas od 6. 12. 2009 (do dneva izdaje sodbe), plačati davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (4. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 293,78 EUR v osmih dneh po prejemu sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved z dne 6. 12. 2009, podana tožniku s strani tožene stranke, nezakonita. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove odpovedi z dne 5. 12. 2009, je izredna odpoved lahko le prepozna ali nepotrebna, ni pa nezakonita. Toženi stranki ni znano, na kakšen način je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v zneskih, navedenih v 3. točki izreka sodbe, saj vrednost delovne sure v pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 8. 2009 ni določena, določena je le mesečna plača v znesku 597,43 EUR za 40 delovnih ur tedensko. V spornem času tožnik ni prihajal na delo kljub pisnim pozivom, zato mu tožena stranka ni dolžna plačati dosojenih zneskov za obdobje od 15. 11. 2009 do 5. 12. 2009 za neopravljeno delo. Zlasti zato ne, ker je tožnik, ko je zadnjič prišel v restavracijo tožene stranke, kradel in to tudi priznal, saj je izjavil, da odpeljane stvari lahko pripelje nazaj v 10 minutah. Toženec tožniku za neopravljeno delo ni dolžan plačati ničesar, tudi stroškov postopka ne, tožba v tej zadevi pa ni bila potrebna niti upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je po presoji sodišča prve stopnje izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 6. 12. 2009, nezakonita iz razloga, ker je bila podana potem, ko je tožniku še prenehala pogodba o zaposlitvi na podlagi njegove lastne odpovedi z dne 5. 12. 2009. Stališče sodišča prve stopnje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni mogoča v primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi že prej odpovedana s strani delavca, je pravilno in skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Takšna odpoved ni le preuranjena oz. nepotrebna, kot trdi pritožba, ampak nezakonita, saj ni nikakršne pravne podlage za odpoved že odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Tožnik je dne 28. 11. 2009 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in v odpovedi navedel, da pogodbo odpoveduje z datumom 5. 12. 2009. Iz odpovedi (obvestila – priloga A7) izhaja, da je tožnik s 5. 12. 2009 prekinil pogodbo o zaposlitvi, podpisano s toženo stranko dne 15. 8. 2009, iz krivdnih razlogov na strani delodajalca, to je zaradi zaostankov pri nakazilih plače, zaradi kršitev obveznosti delodajalca, ki tožniku ni zagotovil dela in zato, ker mu delodajalec, ni zagotovil pogojev za varno delo oz. delo po predpisih o varnosti in zdravju pri delu. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik pred odpovedjo ni podal delodajalcu predhodnega pisnega opomina, kot to določa 1. odstavek 112. člena ZDR, ki ureja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Zato je štelo, da gre za redno odpoved po 81. členu ZDR, ki določa, da lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Kljub pomanjkljivosti glede postopka pred podajo odpovedi ni nobenega dvoma, da gre v obravnavanem primeru za izredno odpoved s strani delavca iz razlogov na strani delodajalca, zato stališču sodišča prve stopnje, da gre za redno odpoved, ni mogoče pritrditi. Sicer pa po oceni pritožbenega sodišča niti ni bistveno, ali je šlo v tožnikovem primeru za izredno odpoved po 112. členu ZDR ali za redno odpoved brez upoštevanja predpisanega 30-dnevnega odpovednega roka, saj tožnik ni uveljavljal niti pravice do odpravnine niti plačila odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, do česar bi bil po 2. odstavku 112. člena ZDR upravičen le, če bi podal izredno odpoved v rokih in ob izpolnjenih pogojih za izredno odpoved po 1. odstavku 112. člena ZDR. Dejstvo je, da je tožniku dne 5. 12. 2009 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi na podlagi njegove odpovedi, s tem dnem pa mu je prenehalo tudi delovno razmerje pri toženi stranki, zato po tem datumu ni bilo nikakršne pravne podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Takšna odpoved je nezakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Isto velja za pritožbene navedbe tožene stranke, ki nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo plačilo neto plače oz. obračun bruto plače za obdobje od 15. 11. 2009 do 5. 12. 2009 v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe. Tožnik je bil v tem času v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vključno z obstojem delovnega razmerja, plačilom prispevkov in davkov ter neto plače. Iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi tožnik in toženec dne 23. 11. 2009 ugotovila, da njuno sodelovanje ni več možno, zato je toženec napisal osnutek sporazuma in dal tožniku delovno knjižico, vendar tožnik takšne sporazumne rešitve ni sprejel, ker je na Zavodu RS za zaposlovanje izvedel, da v takem primeru ne bo prejemal nadomestila. Toženec je torej očitno pristal na to, da tožnik v spornem obdobju na delo ni hodil, izredno odpoved, ki je bila podana tudi zaradi očitanih neopravičenih izostankov, pa je podal prepozno, potem ko je pogodba o zaposlitvi že prenehala veljati na podlagi tožnikove odpovedi. Zato je tožnik za čas do 5. 12. 2009 upravičen do plače, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ki je tudi o višini tožbenega zahtevka odločilo pravilno, ob upoštevanju izvedenih dokazov (zlasti podatkov o višini bruto plače v plačilnih listah ter v pogodbi o zaposlitvi). Tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).