Jedro

Osrednje vprašanje te pravde je ravno navedeno vprašanje, in sicer ali je bolj v korist otroka, da obdrži pravnega očeta (nasprotnega udeleženca) ali da izve za svoj izvor. Prvostopno sodišče pa ni opravilo prave presoje, kaj je bolj v korist otroka - da obdrži domnevnega pravnega očeta in s tem ohrani obstoječe razmerje z očetom ali da izve za svoj izvor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo zahtevek predlagateljice E. J., roj. D. M. 2004, da nasprotni udeleženec J. J. ni biološki oče predlagateljice (točka I izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, nagrada in stroški skrbnice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev sodišča (točka II izreka).

2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija nasprotni udeleženec (domnevni oče otroka) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Prvostopnemu sodišču očita zmotno presojo v smeri, da predlagateljica (otrok) tožbe za izpodbijanje očetovstva ni vložila po lastni volji, temveč zaradi postopanja predlagatelja. Pri tem je prvostopno sodišče tudi zmotno presodilo, da predlagateljica ne želi obravnavanega postopka, ker želi ohraniti družinsko življenje z nasprotnim udeležencem. Pravo (resnično) voljo v tej smeri bi prvostopno sodišče moralo presojati s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, ki ga je v dokazne namene predlagal nasprotni udeleženec. Zgolj razgovor sodišča z otrokom v navedeni smeri ter izjava njene matere ne zadostujeta za presojo glede prave volje predlagateljice glede izvedbe postopka ugotovitve biološkega očetovstva nasprotnega udeleženca. Predlagateljica po pritožbi vse izjave podaja v skladu z voljo in željo njene matere, ne pa po lastni volji, kar se kaže že iz njenega samega izražanja in dejstva, da z nasprotnim udeležencem ne želi več nobenih stikov, ker se stiki med predlagateljico in nasprotnim udeležencem dejansko ne izvajajo že okrog 5 let. Predlagateljica stike blokira tudi preko družbenih omrežij.

Dejstvo je, da nasprotni udeleženec ni oče predlagateljice, kar je izkazano z DNK testom, kar je predlagateljici tudi znano. Predlagateljica kljub njenim nasprotnim izjavam nasprotnega udeleženca ne šteje več za svojo družino. V korist otroka pa ni le pravica do ohranitve družinskega življenja (po pritožbi tudi to dejansko več ne obstaja) temveč tudi pravica do poznavanja lastnega izvora oziroma do poznavanja identitete lastnih staršev. Tehtanja ali je v korist otroka, da obdrži nasprotnega udeleženca kot očeta, za katerega je na podlagi DNK analize znano, da ni biološki oče ali da izve svoj pravi izvor, pa prvostopno sodišče ni opravilo. V tej smeri bi prvostopno sodišče moralo razčistiti, kdo je in kdo ni biološki oče predlagateljice, pri čemer je v predmetni zadevi tudi izkazano (sms sporočilo matere otroka), kdo je biološki oče predlagateljice.

Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da predlogu predlagateljice v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. V odgovoru na pritožbo se nasprotna udeleženka (mati otroka) zavzema za potrditev prvostopnega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljica je dne 1. 6. 2016 po skrbniku za posebni primer vložila zoper starša tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva z zahtevkom, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče. V tožbi je trdila in dokazovala, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče (v dokazne namene je priložena DNK analiza opravljena pri Gospodarski družbi D. d.o.o.), da z njo ne živi, zanjo ne skrbi in z njo nima nobenih stikov. Tekom postopka (dne 16. 11. 2019, list. št. 137 spisa) je predlagateljica po skrbnici za poseben primer podala umik tožbe, s katerim nasprotni udeleženec ni soglašal. V nadaljevanju postopka (ta se je zaradi razveljavitve prvostopnega sklepa IV P 229/2017 z dne 4. 2. 2019 s sklepom pritožbenega sodišča III Cp 523/2019 z dne 3. 9. 2019 nadaljeval po pravilih v času razveljavitve že veljavnega Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ in Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom meritorno odločilo z zavrnitvijo predloga predlagateljice na ugotovitev, da nasprotni udeleženec ni njen biološki oče. 6. Po določbi 114. člena DZ za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi ali v času 300 dni po prenehanju zakonske zveze s smrtjo moža otrokove matere, velja moški, ki prizna očetovstvo, ali katerega očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Otrok lahko izpodbija očetovstvo tistega, ki velja za njegovega očeta po tem zakoniku, v petih letih od dneva, ko je izvedel za okoliščine, ki zbujajo dvom v očetovstvo (prvi odstavek 130. člena DZ). Na podlagi 7. člena Konvencije o otrokovih pravicah in 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ima otrok pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj, v kolikor je to mogoče. Določba 35. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja nedotakljivost telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. V tem okviru varuje tudi osebnostno pravico posameznika do poznavanja lastnega izvora oziroma do poznavanja identitete lastnih staršev, ki je del širše pravice do osebne identitete, kakor tudi pravica otroka, da z ustrezno tožbo ustvari vez, to je pravno priznano starševsko razmerje med seboj in naravnimi starši, katerih identiteto pozna, če tako pravno razmerje še ne obstaja, oziroma da prekine obstoječo vez med seboj in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti1. Pravica posameznika do poznavanja svojega izvora pomeni enega od elementov, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi, pa tudi o njegovem mestu v družbi. Poznavanje lastnega izvora pomembno vpliva tudi na družinske in sorodstvene vezi. Nemožnost ugotovitve lastnega izvora lahko za posameznika pomeni hudo breme in negotovost. Med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, je prvi in najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini. Tretji razlog so materialni interesi posameznika npr. interes dedovati po naravnih starših2. V modernih pravnih ureditvah je sicer mogoče opaziti vse močnejše prizadevanje za biološko-genetično resnico (zlasti ob podpori biomedicinske znanosti), vendar v razmerju med biološkimi in pravnimi starši ni mogoče vnaprej postaviti vrstnega reda. Na drugi strani tehtnice sta namreč ustavno dopustna cilja trajnosti starševskih razmerij in varstva interesa otroka, da po svoji volji ohrani pravno vez z domnevnim očetom. V vsakem konkretnem primeru je zato treba poiskati ustrezno ravnotežje med pravicami otroka, pravicami bioloških in pravicami pravnih staršev. Odgovor na vprašanje ali je bolj v korist otroka, da obdrži pravne starše ali da izve za svoj izvor, je torej vselej zamejeno z okoliščinami konkretnega primera3. 7. Osrednje vprašanje te pravde je ravno navedeno vprašanje, in sicer ali je bolj v korist otroka, da obdrži pravnega očeta (nasprotnega udeleženca) ali da izve za svoj izvor. Prvostopno sodišče je, izhajajoč iz določbe 35. člena Ustave RS, presojalo med pravico otroka do ohranitve družinskih razmerij in pravico nasprotnega udeleženca do seznanitve o njegovem naravnem (biološkem) očetovstvu, v okviru katere ima le-ta pravico, da v sodnem postopku doseže ugotovitev, da njegovo pravno formalno priznano očetovstvo ni v skladu z dejanskim biološkim izvorom otroka, s čimer nato preneha obstajati pravno razmerje med domnevnim očetom in otrokom in katerega vsebina so iz očetovskega statusa izhajajoče pravice in dolžnosti očeta (starša) do otroka. Pri taki presoji je prvostopno sodišče pravilno dalo prednost izraženi izjavi otroka po ohranitvi nespremenljivosti družinskih razmerij pred pravico nasprotnega udeleženca do seznanitve o njegovem biološkem očetovstvu, ker izjave o priznanju očetovstva (najverjetneje zaradi poteka enoletnega subjektivnega roka) ni izpodbijal, tožbo na ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva pa je dne 18. 1. 2017 (to je tekom te pravde) umaknil. 8. Prvostopno sodišče pa ni opravilo prave presoje, kaj je bolj v korist otroka - da obdrži domnevnega pravnega očeta in s tem ohrani obstoječe razmerje z očetom ali da izve za svoj izvor. Res je, da je tožba otroka na izpodbijanje očetovstva otrokova pravica4, ne pa pravno sredstvo otrokovega očeta, da se razbremeni očetovstva. Takšna tožba v primeru uspeha za otroka pomeni, da preneha pravna vez z domnevnim očetom, naravnega (biološkega) očeta pa ne dobi. S takšno uspešno tožbo se prekine vez med otrokom in domnevnim očetom, ki je v nasprotju s koristmi otroka, hkrati pa se ustvari pravna podlaga za morebitno tožbo otroka na ugotovitev očetovstva5. Izjava otroka, ki sicer povsem razume potek, naravo in posledico postopka, da ne želi nadaljevanja postopka in želi ohranitev obstoječega razmerja z očetom, je sicer lahko odločilna okoliščina predvsem za presojo glede ohranitve obstoječega družinskega življenja, kar je prvostopno sodišče s sprejemom izjave otroka tudi storilo. Pri tem pa ni opravilo presoje ali je bolj v korist otroka ohranitev obstoječega razmerja z očetom (ohranitev družinskega življenja) ali ugotovitev njegovega biološkega izvora. Navedene koristi otroka pa se v primeru, da nasprotni udeleženec ni biološki oče predlagateljice, izključujeta. Odločitev, da je v otrokovo večjo korist ohranitev družinskega življenja narekuje zavrnitev zahtevka, odločitev, da pa je v otrokovo večjo korist ugotovitev njegovega biološkega izvora pa narekuje ugoditev zahtevku. Za tako presojo pa ne zadostuje le izjava otroka podana pri neformalnem razgovoru s sodnico (ta je bila podana meseca februarja 2018) in procesno postopanje predlagateljice tekom postopka (umik tožbe z dne 16. 11. 2018, s katerim nasprotni udeleženec ni soglašal). V postopek bo praviloma (v kolikor zaradi izvedenih dokazov - DNK analize, izpovedbe udeležencev, poročila CSD itd. izvedba dokaza z izvedencem psihološke stroke ne bi bila potrebna) zaradi presoje (tehtanja) prevladujoče koristi otroka (ali je bolje za otroka, da ohrani obstoječe razmerje z nasprotnim udeležencem ali pa z njim prekine pravno vez in pridobi možnost uveljavljati naravno očetovstvo zoper sicer znano osebo) potrebno pritegniti izvedenca klinične psihologije, kar je tekom postopka predlagal nasprotni udeleženec in za kar se zavzema pritožba. Prvotno pa bo potrebno izvesti dokaz z DNK analizo, da se izve ali je nasprotni udeleženec biološki oče predlagateljice. Pri tehtanju navedenih koristi otroka pa bo potrebno ponovno v dokazni postopek pritegniti sedaj že 16-letno predlagateljico ter pri navedenem tehtanju koristi otroka upoštevati, da se je razmerje med otrokom in očetom očitno skrčilo le na plačevanje preživnine (stiki med očetom in otrokom se dejansko ne izvajajo že pet let, otrok sicer v izjavi navaja, da si stike z očetom želi, oče zatrjuje nasprotno, da je otrok stike zavračal, med drugim ga je otrok tudi izključil iz družbenih omrežij). Upoštevati bo potrebno tudi samo starost otroka ter dejstvo, da je tekom tega postopka s priimkom in imenom naveden znan moški kot biološki oče predlagateljice.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (42. člen ZNP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče razveljavilo in vrnilo sodišču zadevo v nadaljnje odločanje, ker je pred sodiščem prve stopnje v dokazne namene potrebno izvesti najmanj dokaz z DNK analizo ter glede na potek dokaznega postopka po potrebi še dokaz z izvedencem psihološke stroke. Izvedba navedenih dokazov pa glede na naravo stvari presega dopolnitev dokaznega postopka po pritožbenem sodišču. 10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Tako odločba Ustavnega sodišča RS U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011, točka 5 obrazložitve. 2 Sodba VSRS II Ips 127/2019 z dne 5. 6. 2020, točka 21 obrazložitve. 3 Sodba VSRS II Ips 127/2019 z dne 5. 6. 2020, točka 22 obrazložitve. 4 Tako prvi odstavek 8. člena Konvencije o otrokovih pravicah, 35. člen Ustave RS in 130. člen Družinskega zakonika. 5 Glej 122. člen DZ.