Jedro

Ukrep komunalnega inšpektorja že po svoji naravi pomeni poseg v lastninsko pravico. Zato mora biti zanj podlaga v zakonu. Odločba komunalnega inšpektorja, izdana na podlagi treh občinskih odlokov, je zato nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnice, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.11.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo komunalnega inšpektorja Občine G. z dne 13.10.2000, s katero je bilo odločeno, da mora tožnica, ki ima stalno prebivališče na Taborski 12 a, v roku 7 dni oziroma najkasneje do 3.11.2000, odstraniti svoje lesene barake, ki jih je na zemljiščih postavila brez dovoljenja lastnikov, in se preseliti z vsemi osebami in predmeti iz parc. št. 2137/3, 1249, 1248/5, 1248/2, 1248/6, 1248/1, 1248/11, 1248/13, 1250/1, k.o. G. - naselje in iz parc. št. 926/2, 1008/4 k.o. S. vas, na parc. št. 870/3 in 873/5 k.o. S. vas (v "S.", 1. točka izreka). Če tožnica svojih barak, predmetov in oseb v določenem roku ne bo odstranila in se preselila z vsemi osebami ter očistila zemljišče vseh nanešenih predmetov in odpadkov, bo na njene stroške opravljena upravna izvršba, ki jo bo izvedla pooblaščena organizacija in sicer dne 10.11.2000, oziroma takoj po tem datumu (2. točka izreka), da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, zavezanka plačala na podlagi posebnega sklepa (3. točka izreka), in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da glede na perečo bivalno problematiko Romov v G., je na občini že vrsto let v teku projekt ureditve bivalnih razmer za Rome. V ta namen je odkupila ustrezna zemljišča, jih komunalno uredila in pridobila bivalnike, ki bi omogočali najosnovnejše bivalne pogoje vse številnejših romskih družin v G. Zato je komunalni inšpektor na podlagi pooblastil iz 12., 13. in 14. člena Odloka o javnem redu in miru, 30. člena Odloka o občinskih cestah ter 6. člena Odloka o urejanju javnih površin v Občini G., tožnici naložila predmetni inšpekcijski ukrep. Meni, da ima v 21. in 50. a členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) pooblastilo, da to področje natančneje uredi z odloki.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Ukrep komunalnega inšpektorja nima podlage v zakonu. Tožena stranka kot materialnopravno podlago za izrek predmetnega ukrepa navaja določila 12., 13. in 14. člena Odloka o javnem redu in miru, 30. člena Odloka o občinskih cestah, 6. člena Odloka o urejanju javnih površin v Občini G. ter še določili 21. in 50.a člena Zakona o lokalni samoupravi. Nobeden od navedenih predpisov pa ni zakonita podlaga za ukrep komunalnega inšpektorja, ki je bil izrečen v konkretnem primeru. Pri naštetih določilih podzakonskih predpisov gre zgolj za opredeljevanje obveznosti občanov oziroma prepovedanih ravnanj in režima na občinskih cestah. Odlok o javnem redu in miru ureja načine urejanja javnih in drugih površin na območju Občine G. Vendar je v poglavju VI nadzor nad izvajanjem tega odloka urejen tako, da ga opravljajo komunalni redar in policisti, ki odredijo odpravo nepravilnosti, in komunalni inšpektor pri tem nima nikakršnih pooblastil. Odlok o javnem redu in miru v Občini G., ki med drugim ureja varstvo zdravja, čistoče in zunanjega videza naselij kot obliko nadzora predvideva denarne kazni, ne pa ukrepe komunalnega inšpektorja. Odlok o občinskih cestah med drugim določa način vzdrževanja občinskih cest in v določilih 51. in 52. člena ureja inšpekcijsko nadzorstvo občinskih cest. Tudi v tem primeru med navedenimi možnimi ukrepi komunalnega inšpektorja ni ukrepa, ki je bil izrečen v konkretnem primeru. Tožena stranka se v zvezi s pravno podlago za izrečeni inšpekcijski ukrep sklicuje tudi na 21. in 50.a člen ZLS. Tudi v teh pravnih določilih ni podlage za predmetni inšpekcijski ukrep. Določilo 21. člena ZLS primeroma navaja, katere naloge opravlja občina za zadovoljevanje potreb prebivalcev in to določilo zaradi splošnosti ne more biti zakonita podlaga za izrek ukrepa komunalnega inšpektorja. Določilo 50.a člena ZLS določa, da občinska uprava opravlja nadzorstvo nad izvajanjem predpisov in drugih aktov, s katerimi občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti. V 2. odstavku tega določila je določeno, da se lahko za opravljanje nadzorstva iz 1. odstavka v okviru občinske uprave ustanovi občinska inšpekcija. Določilo 3. odstavka pa določa, da inšpekcijsko nadzorstvo neposredno opravljajo občinski inšpektorji, kot uradne osebe, s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, v skladu z zakonom, s katerim je urejen inšpekcijski nadzor. Iz Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 51/2002) izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da se določilo 3. odstavka 50.a člena uveljavi po uveljavitvi Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Zakon o inšpekcijskem nadzoru pa je začel veljati po izdaji prvostopne odločbe in ga ni mogoče uporabiti v konkretnem primeru, saj se po določilu 43. člena navedenega zakona inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo.

Sodišče prve stopnje je v presoji tudi upoštevalo, da obravnavani inšpekcijski ukrep očitno posega v razpolaganje z lastninsko pravico tožnice na določenih premičnih stvareh oziroma pravice do mirnega uživanja imovine po določilu 1. člena 1. Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Poseg v določeno človekovo pravico pa je dopusten samo na podlagi zakona. Navedeno pomeni, da bi inšpekcijski ukrep zaradi opisanih posledic tudi v primeru, da bi imel podlago v podzakonskem predpisu, moral imeti izrecno pravno podlago tudi v zakonu. Ker omenjene podlage v konkretni določbi zakona ni, je odločba tožene stranke nezakonita.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnica, kot tudi številni drugi Romi iz G. taborila oziroma divje kampirala na zemljišču, ki ni bilo v njeni lasti. Zemljišče ni bilo komunalno opremljeno, s čimer so z leti postajale higienske razmere nevzdržne. O nastalih razmerah je obvestila vse državne institucije, kakor tudi državne inšpekcijske službe, ki pa so se vse izrekle za nepristojne. V primeru reševanja bivalnih razmer v Republiki Sloveniji živečih pripadnikov Romske skupnosti gre za specifičen primer, katerega bi morala reševati država. Le ta pa na žalost še vedno ni sprejela ustreznega zakona iz 65. člena Ustave RS, ampak je celotno breme prenesla na občino. Za potrebe bivalnih razmer Romov je odkupila zemljišče in ga komunalno opremila, v kar je investirala več kot 100.000.000 SIT proračunskih sredstev. Tožnico in tudi ostale Rome je vseskozi opozarjala in večkrat pozvala, da zapustijo nelegalno uzurpiran prostor in se preselijo na komunalno urejeno zemljišče v lasti občine, vendar brezuspešno. Zato je občinski komunalni inšpektor na podlagi pooblastil iz ZLS in veljavnih občinskih odlokov izdal prvostopno odločbo. Ne soglaša s stališčem sodišča, da je šlo v danem primeru za poseg v lastninsko pravico tožnice na premičnih stvareh, saj je vse tožničine premične stvari, varno prenesla na novo lokacijo. Sodišče vrača zadevo v ponovni postopek, hkrati pa utemeljuje, da občinski inšpektor sploh nima materialne osnove za izdajo odločbe. Glede na dejansko stanje v naravi, kjer so zadeve sanirane že več kot dve leti, tudi ni znano kakšno odločbo oziroma ukrep naj v ponovnem postopku izda občina. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožnica v odgovoru na tožbo navaja, da so navedbe v pritožbi neresnične. V svoji baraki je na prvotni lokaciji prebivala 19 let, na podlagi izpodbijane odločbe pa je bila njena baraka brez pritožbe podrta in zažgana. Ni res, da stanuje v getu, kamor je občina prisilno priselila Rome. Stanuje v P. vasi, v novi baraki. Če je 19 let s svojo družino stanovala v svoji hiši, čeprav gre za leseno barako, je ob nespornem vedenju občine za to dejstvo, cinična trditev, "da je taborila in divje kampirala na zemljišču, ki ni bilo v njeni lasti". Podiranje človeških bivališč z buldožerjem in zažiganjem ne more postati pravno dovoljena praksa organov državne oblasti.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za izdajo odločbe komunalnega inšpektorja ni bilo zakonske podlage. Ukrep komunalnega inšpektorja, ki je predmet tega upravnega spora, dejansko že po svoji naravi, pomeni poseg v lastninsko pravico tožnice. Zato mora biti zanj podlaga v zakonu. V izpodbijani odločbi tožene stranke, kot tudi prvostopnega upravnega organa, pa zakonska podlaga ni izkazana. Glede obveznosti obstoja zakonske podlage v tovrstnih primerih, se zato prvostopno sodišče povsem pravilno sklicuje na dve sodbi vrhovnega sodišča RS (opr. št. U 105/94-7 z dne 14.2.1996 in opr. št. Up 788/2001 z dne 31.1.2002).

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi tudi obširno in pravilno obrazložilo, zakaj določila nobenega izmed treh citiranih občinskih odlokov niso zakonita pravna podlaga za izrek predmetnega inšpekcijskega ukrepa. Pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe komunalnega inšpektorja tudi ni v določbah 21. in 50a člena ZLS, kar je bilo v izpodbijani sodbi pravilno obrazloženo. Po določbi 4. odstavka 153. člena Ustave RS morajo posamični akti in dejanja upravnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonitem predpisu. Odločba komunalnega inšpektorja izdana na podlagi citiranih odlokov, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča nezakonita.

Ker sta odločbi upravnih organov obeh stopenj nezakoniti, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori tožene stranke glede specifike urejanja bivalnih razmer Romov v občini, kakor tudi ne okoliščina, da je bil predmetni inšpekcijski ukrep že izvršen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.