Jedro

Tla v trgovini sama po sebi niso nevarna stvar in so nevarna postala šele zaradi spolzkega madeža, ki je bil posledica bruhanja otroka. Dejstvo, da postane določena stvar nevarna, ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti, če je povzročitev nevarnih okoliščin pripisati ravnanju določenih oseb in taka povečana nevarnost ne izhaja iz stvari same.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.999,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 63,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno izključilo objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke v obravnavanem primeru. Po trgovini se namreč giblje več ljudi, pozornost kupcev je namenjena ogledu, izbiri in nakupu blaga in takšen nevaren, spolzek madež, zaradi katerega je tožnica padla, zagotovo predstavlja nevarno stvar, saj za kupca kljub potrebni običajni pozornosti predstavlja bistveno večjo možnost nastanka poškodb, še zlasti, ker je bil madež skoraj neopazen in zelo spolzek. Sklicevanje sodišča na novejšo sodno prakso, konkretno na sodbo VSL II Cp 1996/2014, je zmotno, ker gre v konkretnem primeru za povsem druge dejanske okoliščine škodnega dogodka. Sodišče v sodbi ni z ničemer ugotovilo, da bi bil možni vzrok tožničinega padca v njeni sferi, niti to ni v obrazložitvi navedlo. Podan ni niti splet nesrečnih okoliščin. Po prepričanju pritožbe je za škodni dogodek zavarovanka tožene stranke tudi krivdno odgovorna. Prodajalka bi namreč morala takoj s papirno brisačo, katero je očitno imela pri roki, odstraniti madež in ga šele potem pobrisati z vodo in krpo. Prav tako bi lahko poklicala sodelavko, da bi varovala madež. Tudi poslovodkinja bi lahko šla iz pisarne, ko je zvedela za bruhanje in madež na tleh. Nerazumno je odsotnost prodajalke trajala od pet do sedem minut, kot sama izpove in prodajalka je nelogično predvidela, da bo madež varovala mati otroka, ki je bruhal. Skratka, prodajalka bi najprej morala zavarovati kraj madeža in se šele potem odpraviti po čistila za njegovo odstranitev. Pritožba opozarja še na neskladje med izpovedbama prodajalk glede časa odsotnosti prodajalke s kraja škodnega dogodka in glede obvestila poslovodkinje v njeni pisarni o škodnem dogodku.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da se v tu obravnavanem primeru škodna odgovornost ne ugotavlja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), o čemer so podani materialnopravno pravilni razlogi v predzadnjem odstavku pete strani izpodbijane sodbe in na katere se pritožbeno sodišče, v odgovor pritožbi in v izogib ponavljanju, sklicuje. Tla v trgovini sama po sebi namreč niso nevarna stvar, nevarna so postala šele zaradi spolzkega madeža, ki je bil posledica bruhanja otroka. Dejstvo, da postane določena stvar nevarna, to ne vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti, če je povzročitev nevarnih okoliščin možno pripisati ravnanju določenih oseb in taka povečana nevarnost ne izhaja iz stvari same.

5. Torej je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo odškodninsko odgovornost zavarovanke tožene stranke po pravilih krivdne odgovornosti. Vendar pa pritožbeno sodišče, na doslej ugotovljeno in dejansko med strankama nesporno dejansko stanje, ne sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da je zavarovanka tožene stranke naredila vse, kar je v njeni moči in kar se je v danem trenutku lahko od nje pričakovalo, da bi preprečila obravnavani škodni dogodek, torej, da ji ni možno očitati krivde za škodni dogodek. Trgovka A. A. je sicer res takoj odhitela po čistila za odstranitev madeža (bruhanja), vendar je pri tem po prepričanju pritožbenega sodišča ravnala v nasprotju s pričakovanji, ker najprej ni poskrbela za primerno zaščito tega madeža. Upoštevati je namreč, da se je vse skupaj dogajalo v trgovini, ko je ta bila odprta in je torej bilo v vsakem trenutku upravičeno pričakovati prihod novih kupcev v trgovino in gibanje že prisotnih kupcev po trgovini, tudi na območju obravnavanega bruhanja na tleh. Sodišče prve stopnje sicer v prid zavarovanki tožene stranke upošteva, da se je ob odhodu trgovke A. A. po čistila ob madežu nahajala mati otroka, ki je bruhal, in da naj bi trgovka upravičeno pričakovala, da bo ob madežu ostala vse do njene vrnitve. Vendar takšno pričakovanje trgovke je bilo lahkomiselno ob dejstvu, da se poprej z materjo otroka, ki je bruhal, ni dogovorila, to vsaj ne izhaja iz dosedanjih dejanskih ugotovitev, da ta ostane ob madežu in nanj opozarja druge prisotne v trgovini. Torej, da bi lahko šteli, da je zavarovanka tožene stranke storila pričakovano in potrebno za preprečitev škodnega dogodka, bi bilo potrebno kraj spolzkega madeža, predno je ena od trgovk odšla po čistila za njegovo odstranitev, primerno zavarovati, kar bi lahko storila tako, da bi se poklicalo na kraj dogodka še eno zaposleno v trgovini, ali bi se prodajalka A. A. z materjo otroka, ki je bruhal, izrecno dogovorila, da ostane ob madežu in nanj opozarja druge, ali na kak drug primeren način.

6. Pritožbeno sodišče je v posledici zgoraj pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava in posledično temu nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ob ponovnem sojenju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in v nakazani smeri dopolni dejanske ugotovitve in o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odloči. 7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje o njih lahko odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.