Jedro

Sodišče se pridružuje ugotovitvam tožene stranke, da je sam azilni postopek na Hrvaškem primerljiv s postopkom v Sloveniji, prosilcem pa so zagotovljene podobne pravice, kot prosilcem v Sloveniji.

Ne šteje se vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“ in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška (v nadaljevanju Hrvaška).

2. Tožnik je 27. 3. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po tem, ko je tožena stranka podatke tožnika vnesla v Centralno bazo EURODAC, je ugotovila, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem 1. 7. 2019. Toženo stranko je že policija v predhodnem postopku, v katerem je obravnavala tožnika kot tujca zaradi nezakonitega bivanja na območju Republike Slovenije, zaprosila, da preveri, ali je tožnik že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v kateri drugi državi članici EU. Zato je tožena stranka Hrvaški 12. 3. 2020 v skladu z Uredbo EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika, 25. 3. 2020 pa prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. V okviru osebnega razgovora opravljenega na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, je tožnik 17. 7. 2020 predložil zapis dr. A.A., iz katerega izhaja, da mu je tožnik zaupal, da je istospolno usmerjen in se boji, da bo v primeru predaje Hrvaški ločen od prijatelja. Poleg zdravstvene terapije je spec. psihiatrije navedel še, da bi bilo smiselno poiskati društvo, ki bi tožniku pomagalo pri reševanju težav v zvezi z istospolno usmerjenostjo. Povedal je tudi, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj mu je hrvaška policija, ko je predzadnjič skušal prečkati bosansko hrvaško mejo, vzela dokumente in osebne predmete. Poleg tega so bili do njega fizično nasilni in mu zlomili roko, nato so ga pripeljali do meje in ga napotili v Bosno. V zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, je povedal, da ga je slovenska policija ujela v bližini Maribora ter ga vrnila na Hrvaško. Za azil je večkrat neuspešno zaprosil pri slovenski policiji, a ga niso želeli slišati in so ga kljub temu predali Hrvaški. Ker je bil v slabem zdravstvenem stanju, je nato na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, sicer ne bi. Povedal je še, da na Hrvaškem begunce sovražijo in diskriminirajo. Tam ne čutiš, da si človek. V zvezi z njegovo izjavo ob vložitvi prošnje, da mu je bilo tam všeč, je pojasnil, da je to rekel zato, ker tam lahko enako kot v Sloveniji, zapustiš azilni dom za tri dni in se nato ponovno vrneš. Sicer pa je bil ob vložitvi prošnje v slabem psihičnem stanju, zato je to izjavil. Soočen je bil tudi s svojo izjavo, da je ob vložitvi prošnje dejal, da je potni list pustil v Turčiji, sedaj pa, da so mu ga vzeli hrvaški policisti. Ob tem je povedal, da ko je prišel iz Francije, ni jemal zdravil, sedaj pa ve, da so mu ga vzeli hrvaški policisti. Prav tako je na izrecno vprašanje povedal, da je bil deležen zdravstvene oskrbe že v Centru za tujce, kjer je bil nastanjen mesec dni, preden je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil premeščen v Azilni dom.

4. V zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem je še povedal, da po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni bil več maltretiran. Nameščen je bil v azilnem domu v Zagrebu, kjer je bival v sobi s še tremi drugimi prosilci. V majhni sobi sta bili dve postelji, pograd in tuš. Tam ga nihče ni ogrožal, vendar ni bil sproščen. Tudi tam je bil deležen zdravstvene oskrbe, prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil v prisotnosti uradne osebe iz ministrstva in tolmača. Ob tem je prejel informacije o azilnem postopku. V postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem o svoji istospolni usmerjenosti ni govoril, saj tam ni nameraval ostati.

5. Med upravnim postopkom, je tožnik predložil informacije o stanju na Hrvaškem. Tožena stranka ugotavlja, da te informacije za predmetno zadevo niso relevantne. Predloženi članki se namreč nanašajo na ravnanje z ilegalnimi migranti in ne opisujejo stanja zvezi s prosilci za azil oziroma osebami, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih in ne kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Prav tako iz izjav tožnika ne izhajajo takšne okoliščine, ki bi kazale, da bi Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. Nasprotno, iz njegovih izjav izhaja, da je imel tolmača in zdravstveno oskrbo, kar vse kaže, da je bil deležen primernega ravnanja in oskrbe. Glede njegove navedbe, da mu je hrvaška policija pri predzadnjem prečkanju meje, vzela osebne dokumente in predmete ter bila fizično nasilna, pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik tega ni izkazal. Fotografije, na katerih ima povito glavo, koleni, desno roko pa v mavcu, ne izkazujejo, kako je do poškodb prišlo, niti, kdaj in kje so bile posnete. Pri tem je še tožnik sam povedal, da ga po tem, ko je vložil prošnjo, niso več maltretirali. V zvezi z zapisom dr. A.A. pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da na Hrvaškem ne bi bil deležen ustrezne oskrbe. Pri tem opozarja na 31. in 32. člen Uredbe Dublin III, po katerih odgovorna država članica poskrbi, da se posebne potrebe osebe, ki se predaja, ustrezno obravnava. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da ima Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, kar velja tudi za zdravstveno oskrbo, zato vrnitev v državo članico EU ne more biti sporna. Ugotavlja, da noben evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

6. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo in predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Prilaga sklep Okrajnega sodišča v B. Pr 42/2020 in navaja, da se je tožnik zdravil v psihiatrični bolnišnici v B. na zaprtem oddelku ter je hud psihični bolnik. Zato se z njim težko sporazumeva. Razume le, da ne želi biti predan Hrvaški. Predlaga postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ocenil, ali je tožnik sposoben razumeti pomen svojih dejanj in posledic sodnega postopka. Sklicuje se na informacije o stanju na Hrvaškem, iz katerih izhaja, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivostih kar je tudi skladno z navedbami tožnika o vračanju v BiH in povzročitvi njegovih poškodb. Ugotovitev tožene stranke, da hrvaški policisti slabo ravnajo zgolj z ilegalnimi migranti in ne tudi prosilci, niso utemeljene. Tožena stranka bi morala pred predajo tožnika Hrvaški prejeti ustrezna zagotovila, da bo spoštovala pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Tožnik zaradi svojega psihičnega stanja spada v ogroženo skupino. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C 578/2016 z dne 16. 2. 2017. 7. Hkrati s tožbo tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteva izdajo začasne odredbe. Predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe in pojasnjuje, da bo sicer predan Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala težko popravljiva škoda.

8. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in ponavlja tam navedene ugotovitve. V zvezi s predlagano začasno odredbo pa navaja, da bo s predajo odgovorni državi članici počakala do zaključka postopka.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Hrvaške 25. 3. 2020 odgovoril, da je Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

11. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

12. Med strankama ni sporno, da je Hrvaška na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika na Hrvaško.

13. Tožnik je na osebnem razgovoru, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku na Hrvaško in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU, povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj so mu ob predzadnjem prečkanju meje med Hrvaško in Bosno hrvaški policisti odvzeli osebne dokumente in predmete, mu zlomili roko ter ga ponovno vrnili v Bosno. Prošnjo za azil je na Hrvaškem nazadnje vložil, ker je bil takrat v slabem fizičnem stanju. Vendar pa sodišče ugotavlja, da iz njegovih nadaljnjih odgovorov na izrecna vprašanja tožene stranke v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem ne izhaja, da bi bil tam podvržen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Kot je namreč povedal, so ga po tem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, namestili v azilni dom v Zagrebu, kjer je bival v manjši sobi s še tremi prosilci. Tožnik slabih ravnanj za to obdobje ni navedel. Povedal je, da je prejel informacije v zvezi z azilnim postopkom, da je imel tolmača in da je pri vložitvi prošnje sodelovala uradna oseba pristojnega hrvaškega organa. Ves čas je bil glede na svoje izjave deležen tudi zdravstvene oskrbe. Izrecno je navedel, da ga nihče ni ogrožal, le da ni bil tako sproščen kot v Sloveniji.

14. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Zatrjeval je sicer, da kot begunec na Hrvaškem ne čutiš, da si človek, kar je gotovo neprijetno, vendar pa tega ni mogoče šteti za pomanjkljivost hrvaškega azilnega sistema.

15. V zvezi z njegovo navedbo, da ga je hrvaška policija pri predzadnjem prečkanju meje poškodovala in mu vzela osebne dokumente in predmete, pa tudi po presoji sodišča ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške. V zvezi s poškodbami, ki jih zatrjuje tožnik in ki naj bi bile razvidne iz predloženih fotografij, ni mogoče ugotoviti, kdaj in kje so poškodbe nastale. Vsekakor pa je tožnik sam izjavil, da je bil celoten potek azilnega postopka, ko se je nahajal na Hrvaškem, deležen zdravstvene oskrbe, ni se čutil ogroženega in niso ga maltretirali. Ugotoviti je, da je tožnik v dveh razgovorih različno izpovedal glede potne listine, in sicer je ob vložitvi prošnje v Sloveniji povedal, da je potni list pustil v Turčiji, na osebnem razgovoru v zvezi z določitvijo odgovorne države članice pa, da so mu ga odvzeli hrvaški policisti. To gotovo meče senco dvoma na njegovo izpovedbo, ne glede na to, da je razhajanja pojasnil tako, da ko je prišel iz Francije, zdravil ni jemal, sedaj ko jih, pa ve, da so mu dokumente vzeli hrvaški policisti. Sodišče ugotavlja, da tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da je na Hrvaškem podana sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom.

16. Sodišče se zato pridružuje ugotovitvam tožene stranke, da je sam azilni postopek na Hrvaškem primerljiv s postopkom v Sloveniji, prosilcem pa so zagotovljene podobne pravice, kot prosilcem v Sloveniji.

17. Tožnik v tožbi predlaga še postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki naj poda mnenje o tem, ali je tožnik sposoben razumeti pomen svojih dejanj, in navaja, da je hud psihičen bolnik. Procesna sposobnost je sposobnost stranke samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja. Sodišče (oz. upravni organ) mora med postopkom na procesno sposobnost stranke ves čas paziti po uradni dolžnosti. Glede na potek upravnega postopka ter predložena dokazila o zdravstvenem stanju tožnika, se tudi sodišču ne poraja sum o pomanjkanju njegove procesne sposobnosti. Iz predložene zdravstvene dokumentacije ter samega upravnega spisa, zlasti zapisnikov o opravljenih razgovorih s tožnikom, izhaja prav nasprotno od tega. Iz tožbi priloženega sklepa ... Okrajnega sodišča v B., Pr 42/2020 z dne 2. 3. 2020 izhaja, da je bil tožnik zaradi samopoškodbenega vedenja še v času, ko se je nahajal v Centru za tujce prisilno hospitaliziran dne 28. 2. 2020, vendar nato na podlagi razgovora s tožnikom in po opravljenem psihiatričnem pregledu s strani dr. A.A., odpuščen. Prav tako ne iz zapisnika ob vložitvi prošnje 27. 3. 2020 (torej po tem, ko je že bil odpuščen iz psihiatrične bolnišnice v B.) ne iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru 17. 7. 2020 ni razvidno, da tožnik ne bi razumel pomena svojih dejanj. Njegovi odgovori na postavljena vprašanja niso bili zmedeni, pač pa jasni. Da so pri tožniku podani znaki psihoze oziroma podobnih duševnih bolezni, ne izhaja niti iz predloženega zapisa dr. A.A. z dne 16. 7. 2020. Glede na to, da se procesna sposobnost stranke predpostavlja, se tekom postopka pred upravnim organom niti pred sodnim ni porajal dvom, da tožnik ne bi mogel sam opravljati dejanj v postopku.

18. V zvezi s sodno prakso, na katero se tožnik sklicuje, in sicer sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017, pa sodišče ugotavlja, da se ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine EU, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“ in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec.2 Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Tožnik ne prilaga takšnih dokazil, iz katerih bi slednje izhajalo, dokazno breme pa je na njegovi strani. Prav tako je tudi ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016 poudarilo, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve). V obravnavani zadevi po presoji sodišča niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to. V osebnem razgovoru je tožnik sicer navedel, da je bil v slabem psihičnem stanju na Hrvaškem ter da je bil tudi v azilnem postopku v Sloveniji prepeljan na psihiatrijo, vendar pa je toženi stranki na nadaljnja vprašanja tudi odgovoril, da je imel zdravstveno oskrbo tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji. Iz predloženega zapisa dr. A.A. z dne 16. 7. 2020 izhaja le, kot ugotavlja že tožena stranka, da je tožnik dr. A.A. zaupal, da je istospolno usmerjen, kar pa tožnik lahko uveljavlja v postopku obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem. Dr. A.A. ugotavlja povečano anksioznost in motnje spanja, ne pa tudi heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. Sicer pa sodišče ugotavlja, da iz samih izjav tožnika izhaja, da je bil tudi na Hrvaškem deležen zdravstvene oskrbe. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati, da trpi za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo, ki bi pri njem lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Toženka se je do teh osebnih okoliščin v zadostni meri opredelila. Tudi sodišče ne dvomi, da bo imel tožnik glede na svoje zdravstveno stanje na Hrvaškem ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj na Hrvaškem niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev.

19. Po presoji sodišča je treba upoštevati, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve tožnik s svojimi navedbami in brez ustreznih predloženih dokazov v zvezi s tem po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni potrebno še dodatno utemeljevati. Predloženi članki tožnika pa ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, pač pa le o neprimernem ravnanju hrvaške policije pri ravnanju z ilegalnimi migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine (in ki niti niso prosilci), iz česar pa ne izhajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema Hrvaške za prosilce, ki so na Hrvaškem že podali prošnjo in ki naj bi se v to državo kot odgovorno državo članico vrnili, skladno z 18. členom Uredbe Dublin III.

20. Sodišče zato ni sledilo tožnikovim navedbam, da se ga ne sme izročiti Hrvaški.

21. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V navedeni zadevi je sicer tožnik predlagal svoje zaslišanje ter postavitev izvedenca psihiatra, za postavitev katerega niso podani razlogi (17. točka obrazložitve). V zvezi s predlaganim zaslišanjem tožnika pa sodišče še dodaja, da je bil v upravnem postopku že zaslišan tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru. Zaslišanji sta bili opravljeni podrobno in natančno, njegove navedbe v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja pa so presplošne in premalo konkretizirane, ob dejstvu, da v postopku ni predložil takšnih informacij o stanju na Hrvaškem, ki bi potrjevala obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki. Iz navedenih razlogov je sodišče odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

23. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Prim. sodbo SEU C-576/16, točke 68, 72 do 75, druga alineja 2. točke izreka in sodbo ESČP v zadevi Paposhvili z dne 13. 12. 2016, točka 174.