Jedro

Tožena stranka ima prav, ko navaja, da stanja zemljišč in drugih dejanskih okoliščin v pogledu zavezanca za davek iz kmetijstva in katastrskega dohodka davčni organ ne ugotavlja, da je v tem pogledu vezan na uradne podatke, ki mu jih posredujejo drugi pristojni organi, ter da je pri tem osnovni vir zemljiški kataster. Seveda pa morajo biti uradni podatki, ki so podlaga za odločitev, zbrani od pristojnih organov, iz njih pa mora biti za to, da se odloči v skrajšanem postopku, jasno razviden položaj zavezanca kot tudi višina katastrskega dohodka, ki je podlaga za davčno odmero.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti odločbi davčnega organa prve stopnje, s katero so mu bile odmerjene obveznosti iz kmetijstva (davek od dohodka iz kmetijstva, prispevek za zdravstveno zavarovanje in krajevni samoprispevek) za leto 1999 v znesku 306 270,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej citira določbe ZDoh, ki se nanašajo na odmero davka od dohodka iz kmetijstva. V tej zvezi navaja, da je prvostopni organ tožniku odmeril obveznosti od katastrskega dohodka kmetijskih zemljišč, ki jih je tožnik dobil v zakup in se zato šteje za uporabnika zemljišča. In ker katastrski dohodek presega znesek, določen v 27. členu ZDoh, mu je bil davek iz kmetijstva pravilno odmerjen po stopnji 8% in v znesku 77 097,50 SIT. V zvezi s pritožbenimi ugovori v tem delu še poudarja, da davčni organ odmerja davek iz kmetijstva na podlagi podatkov, ki mu jih posredujejo pristojni organi. To izhaja iz 31. člena ZDavP, po katerem ustrezne podatke posredujejo za geodetske zadeve pristojni upravni organi. V 30. členu istega zakona pa je določeno še, da davčni organ lahko pridobi potrebne podatke tudi iz drugih razpoložljivih virov. Osnovni vir za postopek odmere je torej zemljiški kataster, ki vsebuje podatke o katastrskem dohodku za vsako parcelo glede na katastrski razred in kulturo. K spisu pa je, skladno z navedenim priložen (in upoštevan) tudi seznam parcel, ki jih ima tožnik v zakupu od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov na podlagi zakupne pogodbe, in iz katerega tudi izhaja višina katastrskega dohodka za vsako parcelo. Iz zbranih podatkov pa ne izhaja, da ima tožnikov sin s Skladom tudi sklenjeno pogodbo, kot to trdi tožnik v pritožbi, tožnik pa pritožbi zakupne pogodbe, s katero bi to dokazal, tudi ni priložil. Zato tožena stranka šteje ta ugovor - da sta zakupnika dva - za neutemeljen. Kot neutemeljen šteje tudi tožnikov ugovor, da ni vpisan v zemljiškem katastru. Po drugem odstavku 23. člena ZDoh se namreč davek lahko odmeri davek tudi zakupnikom, ki niso vpisani v katastru. Reševanje problematike pri zakupih v zvezi z neusklajeno rabo zemljišč in njihovo kulturo, vpisanih v katastrskem operatu pa tudi ni v pristojnosti davčnih organov. Spremembe v katastru se namreč ugotovijo in izvedejo v posebnem postopku na prijavo lastnika oziroma uporabnika ali pa po uradni dolžnosti. - V zvezi s tožnikovim ugovorom glede obračunanega prispevka za zdravstveno zavarovanje kmetov pa tožena stranka pojasni, da je tožnikov sin AA zavarovan kot član gospodinjstva po očetu, zato je tožnik zavezan plačati ta prispevek. - V zvezi s tožnikovim ugovorom glede samoprispevka pa še navede, da mu je bil odmerjen na podlagi Sklepa o uvedbi prispevka za investicije v šolstvo, otroško varstvo in modernizacijo krajevnih cest za območje Občine B (Uradni list RS, št. 71/95) in da ga je bil za to leto (1999) še dolžan plačati, ker je začel šele 16. 12. 1999 veljati Odlok o spremembi meje med naseljema C in B (Uradni list RS, št. 101/99), po katerem naselje D ne spada več v Občino B, temveč E. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in smiselno predlaga, da jo sodišče kot nepravilno in nezakonito odpravi. Vztraja, da odmera davka zakupnikom ni realna, zaradi neusklajene dejanske rabe zemljišč in stanja v katastrskem operatu. Zato so podatki, ki jih je davčni organ pridobil na tej podlagi, nepravilni. Davčni organ res ni pristojen za reševanje te problematike, zato pa je bil pravočasno seznanjen z njo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki pa še do danes ni ustrezno ukrepal. Tožnik zato ne misli prevzeti neutemeljenih povečanih dajatev in negativnih posledic, ki mu sledijo. Pojasnjuje še, da ima kmetijska zemljišča v zakupu skupaj s sinom AA in da bi bilo zato treba katastrski dohodek deliti na dva dela, ker gre za ločeni družini na ločenih naslovih. Ne zdi se mu tudi prav, da se pri odmeri davka ne upošteva zakupnikova obveznost plačila zakupnine, saj je zakupnina vsekakor obveznost, ki bistveno vpliva na zakupnikovo gospodarsko in davčno sposobnost. V tej zvezi poziva sodišče, da sproži presojo ustavnosti določb ZDoh pred Ustavnim sodiščem. Kar se tiče kmečkega zavarovanja, pa navaja, da si ga sin plačuje sam, kot je to razvidno iz položnic, ki jih prilaga tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja še, da je tožnik v tožbi sicer navajal, da ima zemljišče v zakupu skupaj s sinom, da pa za svoje navedbe ni predložil dokazov. Iz priložene dokumentacije pa izhaja, da je davčni organ dne 14. 7. 2000 prejel od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov obvestilo o spremembi zakupnika in delno odpoved zakupne pogodbe, tako da se pogodba, ki je prej glasila na tožnika, sedaj glasi na AA in FF.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Kolikor gre za davek od dohodkov iz kmetijstva ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da je tožnik kot zakupnik zemljišč in s tem kot uporabnik zemljišč iz drugega odstavka 23. člena ZDoh (lahko) zavezanec za davek. Prav ima tudi, ko navaja, da stanja zemljišč in drugih dejanskih okoliščin v pogledu zavezanca za davek in katastrskega dohodka davčni organ ne ugotavlja, da je v tem pogledu vezan na uradne podatke, ki mu jih posredujejo drugi pristojni organi, ter da je pri tem osnovni vir zemljiški kataster. Seveda pa morajo biti uradni podatki, ki so podlaga za odločitev, zbrani od pristojnih organov, iz njih pa mora biti za to, da se odloči v skrajšanem postopku, jasno razviden tako položaj zavezanca kot tudi višina katastrskega dohodka, ki je podlaga za davčno odmero. Takšni uradni podatki pa po presoji sodišča v konkretnem primeru niso bili zbrani oziroma to vsaj iz upravnih spisov ne izhaja. Zlasti pomanjkljivi in zgolj posredni so podatki o sklenjeni zakupni pogodbi, ki jim tožnik nasprotuje v tožbi in jim je nasprotoval že v pritožbi. Iz listin, zbranih na prvi stopnji, sicer res ne izhaja, da ima sin sklenjeno zakupno pogodbo, vendar pa tudi to, enako kot podatek, da je tožnik edini zakupnik, izhaja le iz dopisov Sklada, pa še to samo posredno, ob sporočanju drugih podatkov, ter iz seznama parcel, medtem ko se zakupna pogodba kot tista listina, ki nedvoumno izkazuje podatke o zavezancu, v upravnih spisih ne nahaja. To pa pomeni, da že prvostopni organ ni ravnal pravilno, ko ni dal tožniku možnosti, da se izjavi o zbranih podatkih, še zlasti pa je nepravilno postopala tožena stranka, ko ni presodila pritožbenih navedb v tej smeri, in še to zgolj iz razloga, ker tožnik ni predložil dokazov za svoje trditve. Glede na pomanjkljivo postopanje organa prve stopnje, bi ga morala najmanj pozvati k predložitvi zakupne pogodbe in nato v smislu pritožbenih navedb o dveh zakupnikih in dveh ločenih gospodinjstvih presoditi njeno vsebino. Ker tega ni storila, je bistveno kršila postopek, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, tako v pogledu zavezanca za davek iz kmetijstva kot tudi v pogledu katastrskega dohodka, ki se upošteva pri odmeri. Odločbo je torej treba v tem delu odpraviti že iz tega razloga, zato se sodišče v nadaljnje tožbene ugovore v zvezi z zakupom ni spuščalo.

Odpraviti pa jo je treba tudi v preostalem delu, kjer se odloča o prispevku za zavarovanje in o samoprispevku. Najprej že zato, ker tudi odmera navedenih dajatev temelji na katastrskem dohodku, ki ga je treba še enkrat ugotavljati v ponovljenem postopku. Poleg tega pa bo treba v zvezi s prispevkom za zavarovanje v ponovljenem postopku presoditi tudi dokaze, ki jih tožnik sicer prilaga šele tožbi, ki pa jih kljub temu ni šteti za nedovoljeno tožbeno novoto, saj v upravnem postopku, v katerega ni bil pritegnjen, in glede na pomanjkljivo obrazložitev prvostopne odločitve sploh ni imel možnosti, da navede bistveno okoliščino - to je dejstvo, da si sin AA sam plačuje zavarovanje. Da gre za sinovo zavarovanje je namreč tožnik izvedel šele iz izpodbijane odločbe.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).