Jedro

1. Po 7. členu Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS) so verske skupnosti pravne osebe civilnega prava.

2. Tožeča stranka je bila v upravnem postopku za vrnitev nacionaliziranega premoženja napotena, da sproži postopek za rešitev predhodnega vprašanja o veljavnosti kupoprodajne pogodbe in darilne pogodbe za obravnavano nepremičnino. Uveljavljanje posledic ničnosti, kar naj bi bilo po mnenju druge in tretje tožene stranke pomanjkljivost tožbenega zahtevka tožeče stranke, se tičejo razmerja med strankami nične pogodbe in se tožeče stranke ne tičejo, zato za urejanje teh razmerij ne more imeti pravnega interesa in nima nobenega vpliva na nadaljevanje denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da se ugotovi:

1. da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenili pravna prednica tožeče stranke M. in tožena stranka F.S. o prodaji, oz. nakupu stanovanja v površini 74,10 m2, v stanovanjskem objektu z naslovom K., stoječem na parceli št. 456/3, vložen št. 863, k.o. K., prijavljena pri RUJP, zaradi odmere davka na promet nepremičnin in dne 29.1.1992 pod opr. št., overjena pri Temeljnem sodišču v Kopru, v zvezi s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, z dne 23.11.2000, nična,

2. da je darilna pogodba, ki sta jo sklenila F.S. in B.Z. dne, o darilu stanovanjskega objekta z naslovom K., prijavljena pri DURS, zaradi odmere davka na darilo, dne 5.3.2001, nična.

Odločilo je tudi, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki povrniti 144.883,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pritožujejo vse tri tožene stranke. Prva tožena stranka M. uvodoma navaja, da vlaga pritožbo iz razloga absolutne bistvene kršitve določil postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP in napačne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Po oceni pritožnice tožeča stranka Škofija nima sposobnosti biti stranka, niti je sodišče s sklepom ni podelilo, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. Glede ugovorov aktivne legitimacije je sodišče v izpodbijani sodbi po oceni pritožnice nepravilno zaključilo, da navedbam glede sprememb naziva tožeče stranke toženke niso ugovarjale. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe štelo, da gre pri tožeči stranki za versko skupnost, zato je potrebno upoštevati določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v RS, po katerem so verske skupnosti pravne osebe civilnega prava, ki pridobijo svojo pravno subjektiviteto s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v evidenco. V tem delu je bilo potrditvah pritožnice napačno uporabljeno materialno pravo, saj ni res, da 7. člen omogoča pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti, pač pa le notranjim organom, med katere škofije kot organizacijskega dela verske skupnosti ni mogoče šteti. 6. člen istega zakona jasno določa, da pridobi verska skupnost pravno subjektiviteto s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jo vpiše v evidenco. Sodišče je napačno ugotovilo stanje v tej smeri, saj v evidenci, objavljeni na spletnih straneh urada, kot registrirano najdemo le Rimsko katoliška cerkev, prijavljeno leta 1976, s sedežem C., kjer je prijavljen nadškofijski ordinat (po mnenju pritožnika kot notranji organ). Ne drži, da so evidentirane tudi posamezne škofije, zato ni mogoče šteti, da imajo le te pravno sposobnost. Glede na to je po oceni pritožnice zaključiti, da tožeča stranka nima sposobnosti biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Ravno tako je bilo v zemljiški knjigi pred prvotoženko vknjiženo Rimsko katoliško župnijstvo K., tožeča stranka pa pravnega nasledstva po njem ni ne zatrjevala in ne izkazovala, kar pa je pomembno za odločitev o tem, ali ima pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe kot denacionalizacijska upravičenka. Poleg tega pritožnica še poudarja, da tožeča stranka tudi ni izkazala svojega pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe zato, ker je zahtevo za denacionalizacijo vložil Škofijski ordinat K., ne pa Škofija K., ki je vložila tožbo v tej pravdi. Pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodbe je pridobil kvečjemu vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (navkljub dejstvu, da pravne sposobnosti nima), v kolikor pa gre med njima zgolj za "terminsko razlikovanje" in dejansko za isti "subjekt", pa bi tožeča stranka v pravdi to morala tudi dokazati, saj je dokazno breme glede pravnega interesa pri ugotovitveni tožbi na njej, ne pa zgolj zatrjevati (čemur je sodišče tudi sledilo), da gre "za isto pravno osebo, da je bilo pač prepuščeno, kako se bodo te organizacije poimenovale in sprva to poimenovanje še ni bilo poenoteno, zlasti glede na to, da se škofija ni poenotila, glede na meje novo nastale države, takoj po vojni".

Druga in tretje tožena stranka v pritožbi tudi opozarjata, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije. Tožeča stranka v tej smeri ni predlagala in tudi ni predložila nobenega listinskega dokaza, ki bi dokazoval, da je tožeča stranka (Škofija K.) pravni naslednik pred nacionalizacijo vknjiženega lastnika (Rimsko katoliško župnijstvo K.). Po oceni pritožnic je pravno nevzdržno, da je sodišče prve stopnje kljub temu štelo, da je pravno nasledstvo izkazano, češ da je tožeča stranka "pojasnila, da gre pri vseh poimenovanjih za isto pravno osebo in da jim je bilo prepuščeno, da se bodo te organizacije poimenovale in da sprva poimenovanje ni bilo poenoteno". Po mnenju pritožnic bi morala tožeča stranka predlagati, ali pa predložiti ustrezne listinske dokaze (npr. izpisek iz sodnega registra), v predmetni zadevi pa to naj ne bi bilo potrebno, čeprav je dobro znano, da je Rimsko katoliška cerkev še posebej natančna pri svoji organizaciji in da prav nobenih stvari, do najmanjše podrobnosti, ne prepušča naključju. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožnic nasedlo zatrjevanju, da naj ne bi obstajali nikakršni dokumenti in naj bi šlo zgolj za spremembo tehnične narave. Očitno je, da je sodišče pri takšnem obrazlaganju začutilo, da ni trdno in je zato vpletlo tožene stranke, češ da takšnemu izvajanju niso ugovarjale. Tako kot velja npr. za družbe ali društva, tudi verske skupnosti, kot pravilno ugotavlja sodišče, pridobijo pravno subjektiviteto s prijavo in registracijo pri pristojnemu upravnemu organu. Ustrezno upravno odločbo ali izpisek iz evidence bi morala sodišču predložiti tožeča stranka. Takšne odločbe ali izpiska pa tožeča stranka ni predložila in sodišče preprosto ne more po uradni dolžnosti upoštevati kot dokaz nekaj, kar sploh ni bilo predlagano. Za postopek opr. št. P 1 drugo in tretje tožena stranka ničesar ne vesta, v vsakem primeru pa za predmetno zadevo nima prav nobenega vpliva, če se v navedenem postopku ni zastavilo vprašanje aktivne legitimacije. Tudi postopek opr. št. P 2 nima nobene zveze s predmetno zadevo, saj je bila nasprotna tožba vložena iz previdnosti. Poleg tega pa tudi nihče ni predlagal pribave in vpogleda v spis P 2. Po mnenju pritožbe tudi ni jasno, zakaj naj bi bila drugotožena stranka pasivno legitimirana. Drugi toženec F.S. je po vložitvi tožbe sicer umrl, vendar pa je z darilno pogodbo prenesel lastninsko pravico na sporni stanovanjski hiši tretji toženi stranki. Po pokojniku je bil tudi izdan sklep o dedovanju in po njem M.S. ni ničesar podedovala. Po oceni pritožnic je sodišče prve stopnje tudi prezrlo, da tožeča stranka za zahtevek, kot ga je postavila, nima pravnega interesa. Sama ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe in darilne pogodbe ne vzpostavlja zemljiškoknjižnega stanja glede vpisa lastninske ali kakšne druge pravice na tistega, ki je bil kot takšne vknjižen pred sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe. Gre seveda za to, na kar je tretje tožena stranka tudi opozorila tekom postopka, da je vknjižena kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Prav to je bil tudi odločilni razlog, da se je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v postopku P 2 zavrgel. Skratka: kljub izdani sodbi, pa četudi bi ta postala pravnomočna, bo tretje tožena stranka še vedno vknjižena kot izključni lastnik sporne nepremičnine. Poleg tega pritožnici opozarjata, da lastninska pravica na tretje toženo stranko ni vknjižena le na podlagi darilne pogodbe, temveč tudi na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, iz dikcije tožbenega zahtevka pa nedvoumno izhaja, da tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve ničnosti te pogodbe. Pritožnici nadalje še poudarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetnem postopku odločati tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe. S tem, da je zahtevek ločeno obravnavalo, je zadevo zgolj dodatno zapletlo. Če bi nasprotno tožbo obravnavalo v predmetnem postopku, potem tožbeni zahtevek ne bi bil preuranjen. Ne glede na to, pa bi sodišče prve stopnje moralo reševati vprašanje, ki je bilo postavljeno z nasprotno tožbo, kot predhodno vprašanje. Seveda tudi glede ugotavljanja pravnega interesa za vložitev tožbe s tako postavljenim zahtevkom. V nasprotnem primeru pa se zlahka predvidi situacija, ko bo mogoče sporno stanovanje denacionalizirano. V tistem trenutku bo tretje tožena stranka lahko vložila tožbo na priznanje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V primeru, če bo pri tem uspešna, bo denacionalizacijski upravičenec prikrajšan za odškodnino v obliki obveznic, ki bi jo lahko uveljavil v postopku denacionalizacije z oziroma na to, da naturalna restitucija z vzpostavitvijo lastninske pravice ni bila mogoča. Pritožbe niso utemeljene.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ob tem pa tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev, ki jih pritožniki uveljavljajo, niti ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo ugovore, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v predmetni zadevi ter da ni izkazala pravnega nasledstva Rimsko katoliškega župnijstva K. Kar se tiče pravne subjektivitete Škofije K., je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je potrebno, ker gre za versko skupnost, upoštevati določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v RS (ZPPVS). Po 7. členu tega zakona so verske skupnosti pravne osebe civilnega prava. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi opr. št. II Ips 418/2003, že pojasnilo, da verske skupnosti pridobijo svojo pravno subjektiviteto po 6. členu ZPPVS s prijavo pri Uradu Vlade RS za verske skupnosti, ki jih vpiše v svojo evidenco ter da 7. člen ZPPVS omogoča pridobitev statusa pravne osebe civilnega prava tudi ustreznim notranjim sestavnim delom verskih skupnosti oz. njihovim organom ter da je iz evidence tega urada mogoče ugotoviti, da so registrirane tako Rimsko katoliška cerkev, njene škofije in nekatere župnije, torej, upoštevaje upravno razdelitev katoliške cerkve, njeni notranji sestavni deli. Ne glede na to so tožene stranke tudi spregledale, da je bil 28.1.2004 sprejet Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetem sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS, št. 13/04) in je ta dne 28.5.2004 tudi začel veljati (obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb - Uradni list RS, št. 18 z dne 15.6.2004). Kot izhaja iz 2. člena navedenega sporazuma, je pravna osebnost priznana vsem teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Obveznost cerkvene oblasti je le v tem, da jih mora priglasiti pristojnemu državnemu organu, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da se pravna osebnost pridobi z registracijo, ta je le deklaratornega značaja. Nedvomno je, da so škofije sestavni del Rimsko katoliške cerkve, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo ugovor, da ta ne more biti aktivno legitimirana, ker ni pravna oseba. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrnilo ugovore toženih strank, da Škofija K. ni pravni naslednik Rimsko katoliškega župnijstva K.. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi sledilo pojasnilu tožeče stranke, da gre za isto pravno osebo, ki se je v različnem časovnem obdobju različno poimenovala. Pri tem se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo na podatke, kot ti izhajajo iz upravnega spisa št., ki se nanaša na postopek v zvezi z zahtevkom za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ki ga je tožeča stranka vložila dne 8.6.1993 in v katerem je bila tožeča stranka (Škofija K.), s sklepom z dne 12.12.2002 napotena na predmetno pravdo. Ker je tožeča stranka pojasnila, da gre zgolj za popravek poimenovanja tožeče stranke in da o tem ne obstojijo nikakršni dokumenti, tožene stranke pa takemu pojasnilu niso ugovarjale, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu ni odreklo verodostojnosti. Tudi pavšalne pritožbene trditve v tej zvezi oz. trditev, da bi morala tožeča stranka predložiti sodišču ustrezno upravno odločbo ali izpisek iz evidence, teh zaključkov ne more izpodbiti. Glede ugovora pasivne legitimacije drugotožene stranke, ki ga podaja v pritožbi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta ni utemeljen. Da drugotožena stranka ni dedič prvotno tožene stranke F.S., navaja šele v pritožbi. Drugotožena stranka je očitno pozabila, da jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 26.2.2003 (list. št. 22) pozvalo, da prevzame postopek po drugotoženi stranki F.S. in je sklenilo, da se postopek z njo, kot dedinjo po pokojnem F.S., nadaljuje. Navedeni sklep je pravnomočen, drugotožena stranka se je aktivno udeleževala narokov za glavno obravnavo in ni nikoli ugovarjala, da ni dedič po pokojnemu F.S., zato njene (nove) pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je nadalje ravnalo pravilno, ko je tožeči stranki priznalo pravni interes za uveljavljanje ničnosti kupoprodajne in darilne pogodbe za obravnavano nepremičnino, nasprotne pritožbene navedbe druge in tretje tožene stranke niso utemeljene. Tožeča stranke je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v upravnem postopku za vrnitev nacionaliziranega premoženja, napotena, da sproži postopek za rešitev predhodnega vprašanja o veljavnosti kupoprodajne pogodbe in darilne pogodbe za obravnavano nepremičnino, kar je tožeča stranka tudi storila. S tem tožeča stranka izkazuje, da ničnost uveljavlja kot zainteresirana oseba. Uveljavljanje posledic ničnosti, kar naj bi bilo po mnenju druge in tretje tožene stranke pomanjkljivost tožbenega zahtevka tožeče stranke, torej posledice ničnosti, se tičejo razmerja med strankami nične pogodbe in se tožeče stranke ne tičejo, zato za urejanje teh razmerij ne more imeti pravnega interesa in nima nobenega vpliva na nadaljevanje denacionalizacijskega postopka in pravico tožeče stranke zahtevati vrnitev nacionaliziranega premoženja. Tožeča stranka je postavila zahtevek za ugotovitev ničnosti obeh pogodb, sklicujoč se na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Za ugotovitveno tožbo mora tožeča stranka izkazati pravno korist, to je v obravnavanem primeru izkazala s sklicevanjem na prej navedeno določilo ZDen in na njeno zahtevo za denacionalizacijo, vloženo pri pristojnem upravnem organu. ZDen v 88. členu določa, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oz. premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje v nasprotju s tem pa so nični. Ta prepoved razpolaganja velja 30 dni po preteku roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oz. premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo (3. odstavek citiranega določila), za slednje prepoved velja do konca postopka denacionalizacije, saj bo šele v tem postopku odločeno o tem, ali in na kakšen način bo premoženje vrnjeno upravičencu. Prvotožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kupoprodajno pogodbo za sporno nepremičnino sklenila dne 18.12.1991, to je potem, ko je prepoved razpolaganja že veljala (ZDen je namreč pričel veljati 7.12.1991). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po določbi 2. odstavka 88. člena ZDen ta pogodba nična, saj je tožeča stranka vložila zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja dne 08.06.1993, to je, pred potekom dvoletnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje sicer v nadaljevanju nepravilno navaja, da prvotožena stranka ni smela prodati nepremičnine do 7.12.1993, čeprav prepoved razpolaganja še vedno velja, vse do odločitve o zahtevi za denacionalizacijo v upravnem postopku. Namen 88. člena ZDen je namreč v tem, da se začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oz. do odločitve o njih, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije, kar izhaja že iz določbe 3. odstavka 88. člena ZDen, ki prepoved pravnega prometa omejuje na čas 30 dni po poteku roka za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo, razen za tisto premoženje, za katero je bila zahteva dejansko vložena. V tem primeru velja prepoved do dokončne odločitve o denacionalizaciji. V obravnavanem primeru je tožeča stranka, kot je bilo že povedano, vložila zahtevek za denacionalizacijo 8.6.1993, zato ni bilo dopustno razpolaganje niti po 7.12.1993, to je, niti dne 7.3.2001, ko je za obravnavano nepremičnino bila sklenjena darilna pogodba med F.S. in tretje toženo stranko, glede na to, da o zahtevku za denacionalizacijo upravni organ še ni odločil, saj je tožečo stranko napotil na predmetno pravdo. Zaradi tega je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je nična tudi darilna pogodba, ki sta jo sklenila F.S. in tretje tožena stranka. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta obe pogodbi sklenjeni v nasprotju z 88. členom ZDen, je zato pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva iz 88. člena ZDen, pritožniki teh niti ne izpodbijajo. Za oceno ničnosti spornih pogodb je dovolj, da obstaja možnost, da bo nepremičnina, ki je bila predmet teh pogodb, denacionalizirana. Ugotovitvi, da ta možnost obstaja, pritožniki ne izpodbijajo. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da za odločitev o zahtevku ni pravno relevantno, da sta druga in tretja tožena stranka sporno nepremičnino imeli ves čas v dobroverni posesti, kot sta navajali tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, saj 2. odstavek 88. člena ZDen določa ničnost zgolj glede na to, ali je šlo za razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Ravno tako niso pravno upoštevne trditve druge in tretje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem postopku odločati tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe, saj sami pritožnici v pritožbi pojasnjujeta, da je bil ta zahtevek obravnavan ločeno in je bilo o njem že pravnomočno odločeno. Druga in tretja tožena stranka tudi opozarjata, da lastninska pravica na tretje toženo stranko ni vknjižena le na podlagi darilne pogodbe, temveč tudi na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, iz dikcije tožbenega zahtevka pa izhaja, da tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve ničnosti te pogodbe. Po oceni pritožbenega sodišča pomeni razpolaganje v smislu 88. člen ZDen, za katerega zakon predvideva ničnostno sankcijo, sklenitev pogodbe, ki ustvarja med pogodbenima strankama določene pravice in obveznosti. Pod pojem takšnega razpolaganja pa ne sodijo dejanja, ki pomenijo zgolj realizacijo že prej sklenjene pogodbe. Pogodba je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje o njenih bistvenih sestavinah in jo skleneta v predpisani obliki, ti pogoji pa so bili, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izpolnjeni že s sklenitvijo darilne pogodbe z dne 7.3.2001. Kasnejše ravnanje pogodbenih strank, ki pomeni realizacijo zahteve, ki jih mora izpolnjevati listina, da bo mogoč na njeni podlagi tudi ustrezen vpis v zemljiško knjigo, je le ravnanje, ki predstavlja realizacijo oz. izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe, ne pa razpolaganje po 88. člen ZDen - to je bilo opravljeno že 7.3.2001. Tako se pokaže, da so pritožbe vseh treh toženih strank v celoti neutemeljene, obenem pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato jih je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožene stranke niso uspele s pritožbo, nosijo same svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).