Jedro

Tožena stranka je nezakonito enostransko tožniku znižala plačo, saj v zvezi s tem ni dosegla soglasja tožnika in spremembe pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožena stranka ni dokazala obstoja veljavno sprejetega splošnega akta o znižanju plač ter ni dokazala, da so bili delavci o znižanju plač neposredno obveščeni. Tožniku je zato sodišče prve stopnje priznalo razliko v plači.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za obračun in plačilo dela bruto plače za mesec april, maj in junij 2014 ter za del regresa za letni dopust za leto 2012 in 2014 ter regresa za leto 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od aprila 2014 do septembra 2016 obračunati mesečna nadomestila plače v bruto zneskih, po odvodu davkov in prispevkov plačati tožniku neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od umaknjenega dela tožbe za plačilo regresa za leto 2012 in 2013 ter obračunati in plačati del regresa za letni dopust za leto 2014, regres za leto 2015 in 2016, v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti na neto zneske regresov za letni dopust od 1. 7. do 2. 7. za vsako leto (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 2.119,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper II. In IV. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je za odločitev bistvena višina plače v obdobju od aprila 2014 do septembra 2016, do katere je tožnik upravičen po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je dogovorjeno plačo ugotovilo zgolj na podlagi pogodbe o zaposlitvi in tožnikove plačilne liste za januar 2007, ki pa ne izkazuje med strankama dogovorjene plače. Tožnik ni zatrjeval spremembe s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene plače, ki znaša 653,47 EUR bruto, izpovedal je le, da se mu je plača spreminjala minimalno ter da jo je prejemal približno v višini 1.000,00 EUR. Ker je osnovna plača vedno predmet konkretne pogodbe o zaposlitvi, je tožnik upravičen le do plače, ki znaša 653,47 EUR. Tako kot za sklenitev je tudi za spremembo pogodbe potrebno soglasje volj pogodbenih strank. Tožnik pa ni niti zatrjeval niti ni dokazal, da bi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi prišlo do spremembe 7. člena pogodbe in dogovora o višji plači. Zahtevek tožnika temelji izključno na plačilnih listah z oznako /1, ki pa ne predstavljajo soglasja volj potrebnega za spremembo pogodbe. S tem, ko je tudi sodišče svojo odločitev oprlo le na plačilne liste /1, je očitno štelo, da je prišlo s posameznimi plačilnimi listami do spremembe plače, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je pojasnil, da so bile plačilne liste z oznako /1 izdane tudi za vnaprej, pod pogojem, da bi bila družba enako uspešna, kot pred krizo. Prav tako pa je pojasnil, da je tožniku znesek plače iz pogodbe o zaposlitvi korigiral s poslovno uspešnostjo družbe. Plača tožnika se je torej spreminjala s poslovno uspešnostjo družbe. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik upravičen do razlike v plači, kot izhaja v obračunih z oznako /1. Da bi bil tožnik do teh razlik upravičen, bi moral dokazati bodisi spremembo pogodbe o zaposlitvi bodisi izkazati poslovno uspešnost tožene stranke. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je Kolektivna pogodba za lesarstvo prenehala veljati 1. 7. 2015, medtem ko se zahtevek tožnika nanaša tudi na obdobje po prenehanju kolektivne pogodbe. Kljub določbi 44. člena kolektivne pogodbe, da je del plače iz naslova uspešnosti poslovanja družbe trinajsta plača, to ne prepoveduje delodajalcu, da bi nagrado za delovno uspešnost plačeval mesečno in ne v enkratnem znesku, kot trinajsto plačo. Poudarja, da je del plače iz naslova uspešnosti dodatek na plačo, pri čemer je njegova višina v domeni delodajalca. Navedenega ne more spremeniti izdaja plačilnih list, ki so bile izdane tudi za naprej, upoštevaje predvideno enako poslovno uspešnost, kot pred nastopom krize, zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da je tožbeni zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti v 31. in 32. alineji II. točke izreka neizvršljiv, saj ni jasno od katerega zneska mora tožena stranka obračunati zakonske zamudne obresti, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o upravičenosti tožnika do obračuna in izplačila razlike med obračunano (plačilne liste z oznako /1) in izplačano plačo (plačilne liste z oznako /2, skupaj z oznakami /4, 6, 7 oziroma 8) ter do obračuna in izplačila negativnega variabilnega dela plače, ki je bil na plačilnih listah z oznako /1 odštet od tožnikove bruto plače. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito enostransko tožniku znižala plačo, saj v zvezi s tem ni dosegla soglasja tožnika in spremembe pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožena stranka ni dokazala obstoja veljavno sprejetega splošnega akta o znižanju plač ter ni dokazala, da so bili delavci o znižanju plač neposredno obveščeni. Tožniku je zato sodišče prve stopnje priznalo razliko v plači. Priznalo mu je tudi plačilo negativnega variabilnega dela plače, kot izhaja iz plačilnih list /1, saj je ugotovilo, da merila za delovno uspešnost delavca niso izkazana, prav tako pa ni predvideno znižanje plače zaradi negativne poslovne uspešnosti družbe. Pritožbeno sodišče s temi zaključki sodišča prve stopnje soglaša. Razloge izpodbijane odločitve sprejema in se nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v nadaljevanju daje naslednja pojasnila.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dogovorjeno plačo ugotovilo zgolj na podlagi pogodbe o zaposlitvi in plačilne liste tožnika za januar 2007. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na plačilne liste z oznako /1, ki predstavljajo obračune plač, ki bi jih tožnik prejemal, če ne bi bilo varčevalnih ukrepov zaradi slabe gospodarske situacije, glede na pravilno ugotovitev sodišča, da znižanje plače zaradi varčevalnih ukrepov ni bilo zakonito.

8. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnik ni zatrjeval oziroma dokazal, da je prišlo do spremembe s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene plače. V obravnavanem primeru namreč ne gre za to, da se je spremenila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena plača. Tožniku zato navedenega ni bilo treba zatrjevati oziroma dokazati. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da plačilne liste z oznako /1 ne predstavljajo soglasja volj, potrebnega za spremembo pogodbe ter da je sodišče s takim zaključkom zmotno uporabilo materialno pravo. Bistvena okoliščina v obravnavani zadevi je namreč bila, da je tožena stranka tožniku nezakonito znižala plače v posledici varčevalnih ukrepov, hkrati pa je tožnik uspel dokazati, kakšna bi bila njegova plača brez znižanj zaradi varčevalnih ukrepov.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi tožnik moral izkazati poslovno uspešnost tožene stranke, zaradi česar bi bil upravičen do razlike v plači, kot izhaja v obračunih z oznako /1. Tožniku ni bilo treba dokazati poslovne uspešnosti tožene stranke, glede na to, da že v osnovi ni bilo podlage za enostransko znižanje tožnikove plače s strani tožene stranke. Ker je torej tožena stranka nezakonito znižala tožnikovo plačo zaradi varčevalnih ukrepov, nato pa izdala plačilne liste, iz katerih izhaja tožnikova plača, kot bi bila, če bi bila družba enako uspešna (torej če varčevalni ukrepi ne bi bili potrebni), je torej tožnik uspel dokazati višino plače, do katere je bil dejansko upravičen.

10. Neodločilen je očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi Kolektivna pogodba za lesarstvo prenehala veljati 1. 7. 2015, medtem ko se zahtevek tožnika nanaša tudi na obdobje po njenem prenehanju. Tudi Kolektivna pogodba za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 43/2015 in nasl.), ki se je uporabljala v preostalem vtoževanem obdobju, je v 41. in 44. členu, na katera je sodišče oprlo odločitev, določala enako, tj. da bi tožena stranka morala izkazati merila za ugotavljanje delovne uspešnosti delavca ter da v kolektivni pogodbi ni predvideno znižanje plače zaradi negativne poslovne uspešnosti. V zvezi s tem so nerelevantne pritožbene navedbe, da kljub določbi 44. člena kolektivne pogodbe, da je del plače iz naslova uspešnosti poslovanja družbe trinajsta plača, to ne prepoveduje delodajalcu, da bi nagrado za delovno uspešnost plačeval mesečno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odbitek kot variabilni del iz naslova slabega finančnega stanja tožene stranke ni skladen s 44. členom kolektivne pogodbe, saj ne daje podlage za znižanje v primeru negativne poslovne uspešnosti.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožbeni zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti v 31. in 32. alineji II. točke izreka neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je v navedenih alinejah toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti na neto znesek od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013, pri čemer so v izreku navedeni bruto zneski. Iz izreka sodbe torej izhaja, od katerega zneska oziroma osnove mora tožena stranka obračunati zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP).