4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. V., na seji senata dne 4. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 329/2001 z dne 25. 10. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora. Pritožnik meni, da pripor traja nerazumno dolgo in da ni podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP), tj. ponovitvena nevarnost. Navedel je, da je v priporu od 8. 6. 2000 in da je bila dne 20. 6. 2001 izrečena prvostopenjska sodba, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora. Podana naj bi bila velika verjetnost, da bo izrečeno zaporno kazen prestal v priporu. To naj bi bilo nedopustno. Po sodni praksi so namreč taki primeri redki. Sodišče naj bi ne obrazložilo obstoja posebnih okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj ti. ponovitvene nevarnosti. Odločilna okoliščina, tj. da pritožnik uživa mamila, nima opore v spisu. Sodišče naj ne bi upoštevalo pritožnikovih navedb, da občasno zaužije mamila, a da od njih ni odvisen, oziroma naj jih ne bi argumentirano zavrnilo. Tudi pritožnikova predkaznovanost naj bi sama po sebi po določenem času ne mogla utemeljevati nevarnosti, da bo ponavljal kazniva dejanja. Sodišče bi moralo upoštevati, da v času, ko je bil zoper pritožnika odrejen hišni pripor, ni storil kaznivega dejanja.

Sodišče naj ne bi dovolj prepričljivo utemeljilo okoliščin, zaradi katerih je v priporu, in naj se ne bi s potrebno gotovostjo opredelilo do vprašanja, ali bi izpustitev iz pripora pomenila tolikšno ogrožanje varnosti ljudi, da bi to pretehtalo poseg v pritožnikovo osebno svobodo. Nenazadnje naj bi sodišča v primerih težjih kaznivih dejanj od tistega, ki se očita pritožniku, pripora ne odredila oziroma naj bi ta trajal krajši čas. Z izpodbijano sodbo naj bi bile kršene pravice iz 19., 20. in 25. člena Ustave. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in pripor odpravi.

B.

Očitek, da je s ponovnim podaljšanjem pripora po izreku prvostopenjske sodbe trajanje pripora preseglo razumno mejo in da je zaradi tega pripor v nasprotju z 19. in z 20. členom Ustave, ni utemeljen. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je bila prvostopenjska sodba sicer izdelana v slabem poldrugem mesecu po njeni razglasitvi, da pa vendarle ni opore za sklep, da bi šlo za zavlačevanje postopka zaradi neaktivnosti sodišča. Glede na število obtožencev, število izvršitvenih dejanj in zapleteno dejansko stanje je zadevo treba šteti med zahtevnejše. Na to naj bi kazala tudi obsežnost obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Pritožnik tem argumentom sodišča ne oporeka. Zgolj dejstvo, da se je v času izdaje izpodbijane odločbe in vložitve ustavne pritožbe čas trajanja pripora približeval najdaljšemu dovoljenemu času trajanja pripora po ZKP in dolžini izrečene zaporne kazni, pa samo po sebi ne zadostuje za sklep, da je pripor trajal nerazumno dolgo.

Očitek, da sodišče ni odgovorilo na navedbe, povezane s pritožnikovo odvisnostjo od mamil, in da je s tem kršilo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ni utemeljen. Dejstva odvisnosti od mamil, ki ga je Vrhovno sodišče na podlagi obrazložene ocene, narejene v drugostopenjskem sklepu, upoštevalo pri svoji presoji, pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpodbijal. Izpodbijani odločbi se zato ni bilo treba opredeliti do navedb, ki jih je pritožnik podal v kazenskem postopku v zvezi s to okoliščino.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice. S tem, ko je sodišče med okoliščinami, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, upoštevalo pritožnikovo predkaznovanost, bi lahko kršilo 22. člen Ustave, če bi bil tak sklep očitno napačen in brez razumne pravne obrazložitve. Obravnavani primer ni tak. Dejstvo, da je bil pritožnik že kaznovan (med drugim tudi za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili), po razumni presoji more prispevati k oceni o obstoju ponovitvene nevarnosti. Prav tako ni mogoče odreči razumne presoje oceni sodišča, da neizvrševanje kaznivih dejanj v času, ko je bil zoper pritožnika odrejen hišni pripor, še ne pomeni, da ponovitvena nevarnost ne obstaja, saj je možnost svobodnega ravnanja osebe v hišnem priporu znatno omejena.

Glede tehtanja varovanih dobrin Ustavno sodišče ponavlja že večkrat zavzeto stališče (glej sklep št. Up-205/95 z dne 9. 4. 1996, OdlUS V, 212), po katerem za presojo nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena. Pritožnik je v kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z mamili, kjer je življenje in zdravje ljudi neposredno varovana dobrina.

Pri tako hudem kaznivem dejanju je ob izkazani realni nevarnosti ponovitve tega kaznivega dejanja tudi po presoji Ustavnega sodišča pripor zoper pritožnika neogibno potreben za varnost ljudi.

Z navedbami, da sodišča v podobnih primerih tako glede trajanja pripora kot glede obstoja ponovitvene nevarnosti odločajo drugače, pritožnik uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Ta zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Pritožnik se le pavšalno sklicuje na obstoj uveljavljene sodne prakse glede trajanja pripora in na to, da v primerih težjih kaznivih dejanj obdolženci niso v priporu. S tak? posplošenimi navedbami ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice.

Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer