Jedro

Tožnica je v sporu uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi stroškovni sklep (V. točka izreka) v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 1. 2012 in št. ... z dne 6. 10. 2011. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer je delo psihično manj zahtevno, in fizično lažje, z ročnim dvigovanjem bremen do 5 kg, brez stalnih prisilnih drž vratne hrbtenice, brez izmenskega in nočnega dela ter dela na višini, s polnim delovnim časom od 28. 9. 2011 dalje. Toženi stranki je naložilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo, tožnici pa, da se je dolžna prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 551,46 EUR stroškov postopka v roku 15 dni na račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnica v tožbi zahtevala priznanje pravic od 14. 11. 2007 dalje. Takšnega zahtevka pa do konca glavne obravnave ni „skrčila“. Glede na to je šteti, da sodišče ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (v obdobju od 14. 11. 2007 do 28. 9. 2011 pravice niso bile priznane). Obdobje skoraj štirih let ni moč šteti kot neznatni del. Sodišče bi tako moralo o stroških odločiti skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP, tj. upoštevaje uspeh v socialnem sporu. Po mnenju tožene stranke bi bilo ustrezno razmerje oz. del uspeha v višini 2/3. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v V. točki izreka spremeni tako, da zniža višino povračila stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo in priznalo upoštevaje določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, kjer je določeno, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. V zadevi sama odmera ni sporna, sporno je zgolj vprašanje, ali je tožnica v sporu v celoti ali le deloma uspela.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica v sporu uspela. Iz izreka namreč ne izhaja, da bi sodišče del tožbenega zahtevka zavrnilo. Bistvo spora je bilo v presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je v tem delu tožbenemu zahtevku tudi ugodilo. Res je, da je bil v tožbi postavljen datum 14. 11. 2007 od katerega dalje naj bi se tožnici priznale pravice iz invalidskega zavarovanja, vendar pa kot to izhaja iz tožničine vloge z dne 23. 6. 2014, se je tožnica strinjala z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 6. 2014 iz katerega izhaja, da je pri tožnici od 28. 9. 2011 dalje podana III. kategorija invalidnosti. Ker tudi na glavni obravnavi s tem v zvezi ni bilo podanih nobenih pripomb je sodišče očitno štelo, da tožnica ne vztraja več pri priznanju pravic od 14. 11. 2007 dalje, temveč od datuma, kot ga je določila invalidska komisija II. stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.