Jedro

Glede na pravnomočno odločitev o nezakonitosti sklepa tožene stranke, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi težje kršitve vojaške discipline, in reintegraciji tožnice, je tožnica upravičena tudi do reparacije. Do popolne reparacije bi bila upravičena le do zaposlitve pri drugem delodajalcu, v času nove zaposlitve pa le do morebitne razlike v plači in regresu za letni dopust, ob upoštevanju njene zadnje dokončne odločbe o razporeditvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi: - v točki I/2 izreka v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic, obračun bruto nadomestila plače ter izplačilo neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače, za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in - v točki I/3 izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala, da se ugotovi, da sta sklep in odločba disciplinskega organa prve stopnje pri toženi stranki št. ... z dne 23. 9. 2011 in odločba disciplinske komisije tožene stranke št. ... z dne 10. 10. 2011 nezakonita in se razveljavita (I/1. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice, kot če bi delala in jih za navedeno obdobje obračunati plače, kakor če bi delala ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila (I/2. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeči stranki ni mogoče očitati, da je storila očitano kršitev vojaške discipline oziroma, da je k prošnji za odobritev nadomestila za ločeno življenje predložila javne listine, ki ne izkazujejo vseh dejanskih okoliščin. Nadalje tudi ni mogoče trditi, da tožena stranka ni razpolagala z vsemi drugimi relevantnimi podatki za odločanje o pravici do nadomestila za ločeno življenje. Tožeča stranka je k prošnji za odobritev nadomestila za ločeno življenje predložila javne listine in sicer potrdilo iz gospodinjske evidence in potrdilo o začasnem prebivališču, ki sta javni listini, s katerima se po 47. členu Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev MORS dokazuje upravičenost do prejemanja nadomestila za ločeno življenje, poleg tega pa je tožeča stranka k prošnji za dodelitev službenega stanovanja navedla, da bo v stanovanju skupaj z njo živel zunajzakonski partner A.A., kar je izrecno navedeno tudi v 3. členu najemne pogodbe z dne 8. 9. 2009. Glede na to je tožena stranka pri odločanju glede pravice do nadomestila za skupno življenje razpolagala s podatki tako o starosti obeh sinov, kakor tudi o tem, da bo tožeča stranka živela v službenem stanovanju z A.A. in tožnici ni mogoče očitati, da tožene stranke ni seznanila z vsemi potrebnimi podatki. Da ravnanje tožeče stranke nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, pa dokazuje tudi pravnomočna oprostilna sodba Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, s katero jo je sodišče oprostilo obtožbe, da je z navedenimi očitki storila kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da disciplinski postopek v konkretnem primeru ni zastaral, saj naj bi tožeča stranka kršitev izvajala permanentno od prvega dne, ko je prejela nadomestilo. Prejeto nadomestilo je po stališču pritožbe le posledica kršitve, ki je nastala s prepovedanim dejanjem. Glede na to, da je tožnica prošnjo za odobritev nadomestila za ločeno življenje vložila dne 2. 10. 2009, je vodenje disciplinskega postopka, ki po 57. členu ZObr zastara v vsakem primeru v roku enega leta od dneva, ko je bila kršitev storjena, zastaralo 2. 10. 2010, medtem ko je tožeča stranka o disciplinskem ukrepu odločila šele 10. 10. 2011. Iz teh razlogov tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi v celoti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožeče stranke že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pdp 592/2012 z dne 27. 9. 2012 pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1770/2011 z dne 28. 3. 2012 spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka je zoper sodbo vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije deloma ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v točkah I/2 (razen glede poziva nazaj na delo), I/3 in II razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v ostalem (v delu, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odločb disciplinskih organov in reintegracijo) je revizijo zavrnilo. Sodišču druge stopnje je naložilo, da mora v novem sojenju o denarnih zahtevkih tožnice in stroških postopka ponovno odločiti ob upoštevanju ugovorov tožene stranke ter svojo odločitev tudi utemeljiti. Tako je pritožbeno sodišče v novem sojenju odločalo o pritožbi tožeče stranke zoper nepravnomočni del sodbe sodišče prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejanskega stanja ni ugotavljalo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Glede na pravnomočno odločitev o nezakonitosti sklepa tožene stranke, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi težje kršitve vojaške discipline, in reintegraciji tožnice, je tožnica upravičena tudi do reparacije. Zahtevala je, da ji tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prizna vse pravice, kot da bi delala in ji za navedeno obdobje obračuna nadomestila plač, kot če bi delala, ter od njih odvede vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, neto zneske pa ji izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače do plačila. Ker je sodišče prve stopnje ob zmotni uporabi materialnega prava zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja tožnici, je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka in z njim v zvezi ni izvajalo nobenih dokazov. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala sodišču prve stopnje, da tožnica predloži podatke o morebitni novi zaposlitvi in v primeru zaposlitve preloži tudi podatke o plači in ostalih dohodkih v spornem obdobju od dneva prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnica bi bila do popolne reparacije upravičena le do zaposlitve pri drugem delodajalcu, v času nove zaposlitve pa le do morebitne razlike v plači in regresu za letni dopust, ob upoštevanju njene zadnje dokončne odločbe o razporeditvi z dne 24. 6. 2010. Kot je že navedeno, sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri ni izvajalo.

Ker je tožnica do reparacije upravičena, je njena pritožba utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, kot izhaja iz izreka sklepa (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da samo dokaznega postopka ne more dopolniti, saj ne gre za dopolnitev, ker sodišče prve stopnje dokazov v tej smeri sploh ni izvajalo. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotoviti, ali je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena pri drugem delodajalcu in kakšne prejemke je morebiti prejemala, tožeča stranka pa bi morala svoj opisni zahtevek specificirati tudi po višini.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.