Jedro

Ker je bil tožnik v času pošiljanja spornega elektronskega sporočila poslovnemu partnerju tožene stranke (s čimer naj bi zagrešil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja) pod vplivom hudih psihopatoloških doživetij, tako da ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja, mu ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti. Iz teh razlogov očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je naklepno oz. iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2009 nezakonita in jo razveljavilo. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da mu še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu obračunati bruto nadomestilo plače in po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati mesečno neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov nadomestila plače dalje do plačila in mu priznati ter izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, na podlagi katerega naj bi se razveljavila pogodba o zaposlitvi z dne 20. 5. 2009, ki sta jo sklenila tožena stranka in tožnik. V 3. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v višini 1.650,72 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. V 4. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti stroške za izvedenko v višini 538,80 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper 1., 2. in 3. točko izreka navedene sodbe (odločitev o povrnitvi stroškov za izvedenko iz 4. točke izreka ima značaj sklepa) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožnik imel težave s svojim psihofizičnim stanjem že v letu 2007, pri čemer tožene stranke o svojih težavah in boleznih ni nikoli obvestil. Ta je bila prepričana, da je z njim vse v redu, zato je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v zmoti o bistvenih okoliščinah na strani tožnika. Tožnik je imel resne težave že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, najmanj 3-krat je bil sprejet na Psihiatrično kliniko, ob vsakih hospitalizaciji pa je bil odpuščen z napotki za nadaljevanje zdravljenja in oceno v smislu paranoidne shizofrenije. Tožnik se je, preden je v letu 2009 prenehal jemati zdravila, nedvomno zavedal posledic, ki lahko nastanejo v primeru prenehanja jemanja le-teh. Kljub temu se je odločil, voljno in zavestno, da predpisanih zdravil ne bo jemal, rezultat te njegove odločitve pa je sestava spornega e-maila, ki ga je poslal poslovnemu partnerju tožene stranke. Vsebina tega elektronskega sporočila je neprimerna, vulgarna in žaljiva, s tem pa je materialno in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca. Ker si je tožnik sam ustvaril tako duševno stanje (z opustitvijo jemanja predpisanih zdravil), ki ga je privedlo do tega, da je poslal sporno elektronsko sporočilo poslovnemu partnerju tožene stranke, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nedvomno zakonita. Poleg tega je opozoriti na dejstvo, da je tožnik v postopku izredne odpovedi v svojem zagovoru izrecno izrazil željo, da ne bi več delal pri toženi stranki. Vsebina napisanega sporočila je sicer povezana ter smiselna, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik ob pisanju sporočila uporabljal računalniški jezik in pri tem kreiral dva neologizma, ki sta „izjemna in jih uporabljajo perfektni računalniški geniji“, kot je povedala njegova osebna zdravnica dr. T.K.. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo predvsem na izvedeniško mnenje in izpoved izvedenke dr. V.Š., kljub temu da ta tožnika niti ni pregledala oziroma ni z njim opravila razgovora. Svoje zaključke je podala zgolj na podlagi medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti ugotovitvam in zaključkom dr. T.K. in se do mnenja navedene zdravnice tudi opredeliti, ne pa slediti mnenju dr. V.Š., ki sploh ni opravila pregleda tožnika pred podajanjem mnenja. Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve izvedenke o tem, da se je tožnik psihično izgubljal, da pri njemu prihaja do velikih nihanj psihičnega stanja in da se njegovo psihično stanje kaže v tem, da je njegovo mišljenje nepovezano in da prihaja do mešanja toka besed. V pritožbi izpodbija tudi zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka postavila z nasprotno tožbo, z obrazložitvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo bistveno zmoto tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi in roke za izpodbijanje pogodbe o zaposlitvi presojati glede na 99. člen Obligacijskega zakonika. Tožena stranka je 27. 5. 2010 vložila nasprotno tožbo, torej teden dni potem, ko je izvedela za psihično stanje tožnika, zato je bila nasprotna tožba nedvomno vložena pravočasno. ZDR pojma bistvene zmote pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ne obravnava in ne vsebuje, sploh pa ne v določbi 14. člena. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti tudi 13. člen ZDR, ki ureja ničnost pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben izraziti prave volje. Prav tako pa tega ni bila sposobna izraziti tožena stranka, saj za tožnikove psihične težave in bolezni tedaj sploh ni vedela. Po stališču tožene stranke predstavlja pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2009 neobstoječ oziroma ničen posel. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti tudi določbo 118. člena ZDR, ki ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločbe sodišča. Tožnikova bolezen je okoliščina, zaradi katere ne more opravljati dela za toženo stranko in ki narekuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi po odločbi sodišča. Tožena stranka je podala še dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da se je šele 9. 5. 2011 seznanila z novimi dejstvi in novimi dokazi (elektronska sporočila – B3), iz katerih je zaključiti, da je tožnik ponovno zavedno opustil jemanje predpisanih zdravil. Vsebina korespondence spletnih sporočil tožnika je ponovno neprimerna, žaljiva in vulgarna. Vrnitev tožnika na delo k toženi stranki lahko resno ogrozi poslovanje tožene stranke, kar ima lahko za posledico brezposelnost tudi ostalih zaposlenih ob morebitni izgubi poslov tožene stranke. Tudi iz prilog, ki so bile priložene k dopolnitvi pritožbe, izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni več možno.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in odgovor na dopolnitev pritožbe, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 9. 10. 2009 podala tožena stranka (posledično pa je ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku), ker je ugotovilo, da tožnik 16. 9. 2009, ko je poslal sporno elektronsko sporočilo poslovnemu partnerju tožene stranke (B1), ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in se ni zavedal posledic svojega ravnanja. V tem obdobju je bil tožnik pod psihotično motnjo, v času pred hospitalizacijo dne 29. 9. 2009 pa pod vplivom hudih psihopataloških doživetij, ki so vplivala na njegovo ravnanje in njegovo mišljenje. Ob takšni ugotovitvi, do katere je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke doc. dr. V.Š., dr. med. in na podlagi njene izpovedbe (podane na naroku za glavno obravnavo z dne 3. 3. 2011), ki ju je presojalo in dokazno ocenjevalo tudi z ozirom na izpovedbo dr. T.K., je pravilno zaključilo, da tožnik za očitano kršitev ne more biti odgovoren, saj mu ni mogoče očitati niti hude malomarnosti, še manj pa naklepa. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, je tudi, da je delavec huje kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja s težjo obliko krivde (naklepoma oziroma iz hude malomarnosti). Ker tožniku z ozirom na ugotovljeno zdravstveno stanje ob izdaji oziroma pošiljanju spornega elektronskega sporočila ni mogoče očitati, da bi ravnal naklepno oziroma iz hude malomarnosti, saj zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in se ni zavedal posledic svojega ravnanja, niso bili podani vsi pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nebistvena je v pritožbi zatrjevana trditev, da si je tožnik z opustitvijo jemanja zdravil sam povzročil takšno zdravstveno stanje, v posledici katerega je prišlo do sestave in pošiljanja spornega elektronskega sporočila. Odločilnega pomena je dejstvo, da tožniku ni mogoče očitati krivde za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere mu je tožena stranka podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razen tega iz izvedenih dokazov niti ne izhaja, da se je tožnik zavedal, da bi lahko opustitev jemanja predpisanih zdravil pripeljala do tega, da ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj oziroma da se ne bi mogel zavedati posledic svojih ravnanj.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnik v pisnem zagovoru izrazil željo, da ne bo delal več pri toženi stranki. Kot prvo je potrebno ugotoviti, da je tožnik pisni zagovor podal v času, ko je bil hospitaliziran v psihiatrični kliniki, razen tega pa tudi iz samega zagovora (A6) ne izhaja, da tožnik ni imel več želje za delo pri toženi stranki. Iz tožnikovega zapisa v pisnem zagovoru („za S., C. ter vse potencialne ostale slabe (po mojem mnenju) produkte ne nameravam tratiti razvojnega časa“) ni mogoče zaključiti, da je z omenjeno navedbo tožnik izrazil željo, da ne namerava več delati pri toženi stranki. To potrjuje tudi nadaljevanje njegovega pisnega zagovora, kjer je med drugim navedel, da želi še naprej razvijati programsko opremo po njegovih principih oziroma, da bi bilo najbolje, če bi čimprej zapustil PK in se posvetil svojemu delu. Razen tega tudi iz tožnikove izpovedbe ne izhaja, da ni več želel delati pri toženi stranki. V zvezi s programoma (produktoma) S. in C. je tožnik pojasnil, da sta bila to dva produkta, ki sta bila popolnoma neprimerna za izvedbo danega projekta in sta bila zavrnjena trikrat. Glede na navedeno je zaključiti, da se je tožnik v pisnem zagovoru dejansko opredeljeval do primernosti omenjenih produktov za izvedbo določenega projekta in ne, da je s tem izrazil željo, da ne bi več delal pri toženi stranki.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo predvsem izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. V.Š. in njeno izpovedbo (ne pa izpovedbo dr. T.K., ki je bila tožnikova zdravnica), zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tako izpovedbo dr. T.K. kot tudi izpovedbo ter mnenje dr. V.Š., se opredelilo do razlik med izpovedbo dr. T.K. ter izvedenskim mnenjem in izpovedbo dr. V.Š. in na podlagi tega zaključilo, da tožnik v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in se ni zavedal posledic svojega ravnanja. Ob tem je potrebno ugotoviti, da je tudi dr. T.K. izpovedala, da tožnik ni bil sposoben predvideti posledice elektronskega sporočila in da ni bil sposoben razumeti svojega ravnanja dne 16. 9. 2009 (zapisnik naroka za glavno obravnavo dne 9. 9. 2010). Na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovem zdravstvenem stanju dne 16. 9. 2009 ne vpliva niti dejstvo, da dr. V.Š. s tožnikom pred podajo izvedenskega mnenja ni opravila razgovora, saj je ta v svoji izpovedbi izrecno pojasnila, da osebni intervju s tožnikom ne bi bistveno spremenil njenega mnenja. Razen tega je potrebno poudariti, da tožena stranka po podaji izvedenskega mnenja in po zaslišanju imenovane izvedenke drugih dokaznih predlogov v zvezi s tem ni podala (npr. za dopolnitev izvedenskega mnenja).

Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe upoštevati določbo 99. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in ne določbo 14. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se je nanašal na razveljavitev sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko zaradi zatrjevane bistvene zmote tožene stranke (ki naj bi bila v tem, da tožena stranka z zdravstvenim stanjem tožnika v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni bila seznanjena), zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka nasprotno tožbo vložila po preteku enega leta od dneva sklenitve pogodbe. Pri svoji odločitvi se je utemeljeno oprlo na določbo tretjega odstavka 14. člena ZDR, ki določa, da ima stranka pravico zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v objektivnem roku enega leta od njene sklenitve. Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejena sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno (94. člen OZ, ki se z ozirom na člen 11/1 ZDR smiselno uporablja kot določba splošnih pravil civilnega prava, saj ZDR oziroma drug zakon glede navedenega ne določata drugače). Ker je ZDR kot specialni predpis drugače uredil tek rokov, v katerem se lahko zahteva razveljavitev izpodbojne pogodbe o zaposlitvi, kot to določa splošna določba 99. člena OZ, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo določbo člena 14/3 ZDR in ugotovilo, da je tožena stranka tožbo na razveljavitev sklenjene pogodbe o zaposlitvi vložila po izteku enoletnega objektivnega roka. Ker je bila torej tožba za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi vložena po preteku enega leta od njene sklenitve, je irelevantna pritožbena trditev tožene stranke, da jo je tožena stranka vložila v subjektivnem roku 30 dni od takrat, ko je izvedela za razlog izpodbojnosti. Ne glede na tek subjektivnega roka za razveljavitev sporne pogodbe o zaposlitvi je namreč s potekom objektivnega roka (ki ga določa člen 14/3 ZDR), prenehala pravica strank, da zahtevajo razveljavitev izpodbojne pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je sporna pogodba o zaposlitvi nična, ker niti tožena stranka niti tožnik nista bila sposobna izraziti prave volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je pritožbena novota, ki pa je tudi vsebinsko neutemeljena. Iz dokaznega postopka namreč ne izhaja, da katera od pogodbenih strank v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne bi bila sposobna izraziti prave volje za sklenitev te pogodbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 118. člena ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje na citirano določbo ZDR niti ni sklicevala. Zgolj navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da od nje kot delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo na vodilnem delovnem mestu imela zaposlenega delavca, ki bo komuniciral s ključnimi poslovnimi partnerji na način, kot je to storil tožnik ter njena navedba v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2010, da tožnik zaradi svoje motnje in nediscipliniranosti pri zdravljenju le-te ni primeren za delovno mesto „vodja informacijskih projektov“ in da njegovo zdravstveno stanje predstavlja oviro pri zaposlitvi na vodilno delovno mesto, še ne pomeni, da je tožena stranka izkazala okoliščine (in interese), na podlagi katerih bi sodišče lahko zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Na podlagi zgoraj omenjenih navedb niti ni mogoče ugotoviti, ali je z njimi tožena stranka utemeljevala pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 110/1 ZDR ali pa je z njimi želela prikazati okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za uporabo člena 118/2 ZDR. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pa ne izhaja niti iz izvedenih dokazov, vključno z izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ker tožena stranka okoliščin in interesov, zaradi katerih bi sodišče lahko odločalo po členu 118/2 ZDR, ni izrecno zatrjevala niti dokazala, ni bilo pogoja za uporabo citirane določbe ZDR (tako tudi sodba VS RS opr. št. VIII Ips 317/2008 z dne 26. 1. 2010, VIII Ips 358/2008 z dne 7. 4. 2010, …). Zgornjih ugotovitev ne more omajati niti dopolnitev pritožbe skupaj s priloženimi dokazi. Po stališču pritožbenega sodišča sicer zdravstveno stanje delavca (enako kot narodnost, rasa ali etično poreklo, spol, barva kože, invalidnost, …, ki so v 6. členu ZDR omenjene kot osebne okoliščine, ki ne smejo biti podlaga za razlikovanje, izključitev, omejevanje ali dajanje prednosti delavca napram preostalim delavcem) ne more biti upoštevna okoliščina za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), tožnik pa sam krije svoje stroške postopka, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.