Jedro

Ker za meritorno odločanje o pritožbi ni pogojev, če pritožbe ni vložila upravičena oseba, to vprašanje pa pred odločitvijo ni bilo razčiščeno, pa tudi tožeča stranka (pritožnica) tega v pritožbi sploh ni navajala, so bila bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev (1. odstavek 239. člena ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 10.6.1993.

Obrazložitev

Z odločbo carinarnice z dne 20.7.1992 je uvozniku naloženo plačilo carinskih dajatev za obdobje od 5.5.1991 do 5.5.1992 v naslednjih zneskih: carine 2,817.131,00 SIT; davščine za carinsko evidenco 140.104,00 SIT; davščine za izravnavo davčne obremenitve 140.104,00 SIT; in temeljnega prometnega davka 855.387,00 SIT; skupaj 3,952.726,00 SIT; navedeni znesek je uvoznik dolžan plačati na račun carinarnice pri SDK v osmih dneh od pravnomočnosti odločbe, da ne bo izvršbe, z obračunom zakonitih zamudnih obresti.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi navaja, da je po uvozni carinski deklaraciji z dne 5.5.1988 uvoznik prijavil kot začasen uvoz opreme v zakup tri vlačilce, iz tarifne številke ... carinske tarife v vrednosti 370.362,00 DEM in osem šasij znamke MAN, iz tarifne številke ... carinske tarife v vrednosti 999.480,00 DEM. Kot uporabnik blaga je prijavljeno podjetje ... Po izteku enoletnega roka začasnega uvoza, ki je bil določen v navedeni deklaraciji in naveden tudi v odločbi carinarnice z dne 11.5.1988, je uvoznik vložil prošnjo za podaljšanje roka začasno uvoženega blaga do 5.5.1990, ki mu ga je carinarnica dovolila z odločbo z dne 15.5.1989. Na podlagi nove prošnje za podaljšanje, vložene s strani uvoznika dne 21.5.1990, je carinarnica s svojo odločbo z dne 24.5.1990 dovolila podaljšanje do 5.5.1991. Dne 24.6.1991 je carinarnica s svojo odločbo dovolila podaljšanje roka začasnega uvoza do 5.5.1992. Po preteku roka pa je ugotovila, da uvoznik za obdobje od 5.5.1991 do 5.5.1992 ni vložil carinske deklaracije za obračun amortizacije, s čemer bi izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz določb 314. člena carinskega zakona. Zato je dne 20.7.1992 izdala prvostopno odločbo, s katero je zavezala uvoznika k plačilu dajatev za obdobje od 5.5.1991 do 5.5.1992. Tožena stranka v izpodbijani odločbi citira določbo 1. odstavka 314. člena carinskega zakona. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavezal uvoznika k plačilu carine in drugih uvoznih davščin za začasno uvoženo blago v zakup in se pri tem skliceval na določbo 1. odstavka 314. člena carinskega zakona. Ni namreč sporno, da se začasno uvoženo blago uporablja in prinaša uporabniku določeno korist, pri čemer pa po preteku obdobja od 5.5.1991 do 5.5.1992, ko je nastala obveznost plačila dajatev, uvoznik ni vložil uvozne carinske deklaracije za obračun 20 % amortizacije in je to moral storiti prvostopni organ po uradni dolžnosti z izdajo prvostopne odločbe, pri kateri je obračunana carina po stopnji iz carinske tarife za posamezno vrsto blaga. Poleg carine pa je obračunana tudi 1% carinska evidenca (Uradni list RS, št. 33/91), 1 % posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve (Uradni list RS, št. 16/92) in 5 % prometnega davka iz 3. točke tarifne številke 3 tarife prometnega davka (Uradni list RS, št. 4/92) - vse v zneskih, kot je to razvidno iz prvostopne odločbe. Pri tem tožena stranka ni mogla sprejeti ugovora uvoznika, da se je vključil v navedeni posel začasnega uvoza le kot generalni zastopnik podjetja ... Iz vseh listin, predvsem pa iz same uvozne carinske deklaracije, je razvidno, da je carinski zavezanec pritožnik, kar pomeni, da je tudi obveznik za plačilo nastalih obveznosti, ki izhajajo iz uvoza blaga v zakup. Tožena stranka citira tudi 1. odstavek 24. člena carinskega zakona. Po njenem mnenju je pritožnik kot uvoznik carinski zavezanec, kar pa ni sporno. Tožena stranka zato ne more sprejeti trditve pritožnika, da ga plačilo dajatev ne bi smelo bremeniti, še posebej zato, ker se tudi uporabnik blaga ne izmika nastalim obveznostim. Za to trditev namreč ni dokazov. Če bi bila ta trditev točna, ne bi bilo potrebno, da prvostopni organ izda prvostopno odločbo o plačilu dajatev za preteklo obdobje, ampak bi pritožnik, tako kot v predhodnih obdobjih, vložil deklaracijo za obračun dajatev, po prejemu računa za plačilo dajatev pa bi te dajatve poravnal uporabnik sam. Ker pa tega ni storil, je izdana prvostopna odločba. Pri tem je tožena stranka presojala tudi ostale navedbe pritožnika, vendar ugotavlja, da te v ničemer ne vplivajo na drugačno odločitev v tej stvari.

Tožeča stranka v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da se je v konkretnem poslu pojavljala dejansko le kot komisionar, ki za drugega uvozi blago, in sicer za njegov račun. Nikakor ne more vplivati na situacijo, ki je zatekla podjetje kot uporabnika. Iz tega razloga bi se pričakovalo, da se carinski zakon v tem primeru ne bi tolmačil tako togo. V tem primeru torej ni smiselno in smotrno, da bi bila carinski zavezanec ona sama, ampak je edino pravilno, da se za plačilo carinskih dajatev bremeni uporabnika, to je firmo, ki je tudi sama v neposrednih stikih s toženo stranko. Podjetje je v posesti in v imetništvu uvoženega blaga ter ga tudi uporablja. Če ima pri uporabi tega izgubo, ali če je izgubilo trg in iz tega razloga carinskih dajatev ne more plačati, pa seveda to ni njena stvar. Zaradi tega je izpodbijana odločba neutemeljena in jo je potrebno odpraviti. Ta odločba, ki je sicer oprta na carinski zakon, kot izhaja iz obrazložitve, pač ne more biti takšna, da bi bila na njeno škodo, ker ona ni tista, ki bi bila v tem primeru subjekt, ki bi lahko kakorkoli vplival na pravega zavezanca v zvezi z uvozom blaga, to je na podjetje. V pravdi je zahtevala, da ji ..., za katerega je bil opravljen uvoz, povrne uvozne dajatve. Toda v sodbi temeljnega sodišča, je bilo sprejeto stališče, da ona ni pravni naslednik ..., zato meni, da tudi ni pasivno legitimirana za obveznosti in servisa bivše ... Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za začasen uvoz vozil in šasij v zakup po UCD z dne 5.5.1988, v kateri je kot carinski zavezanec navedena ... Z odločbo prve stopnje z dne 20.7.1992 je plačilo carinskih dajatev naloženo "uvozniku ...". Zoper navedeno odločbo je vložila pritožbo tožeča stranka in o tej pritožbi je odločeno z izpodbijano odločbo. Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka pravico do pritožbe (1. odstavek 223. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Pritožbe torej ne more vložiti kdorkoli, ampak ima to pravico praviloma le stranka zaradi varstva svoje pravice oziroma pravne koristi. Stranka je oseba, na zahtevo katere je bil uveden postopek, zoper katero teče postopek, ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP).

V obravnavani zadevi je po uradni dolžnosti uveden postopek v zadevi uvoznika in na njo se glasi tudi odločba prve stopnje. Iz vložene pritožbe tožeče stranke ni razvidno, ali vlaga pritožbo kot pravni naslednik zavezanca, ali pa se udeležuje postopka zaradi varstva svojih pravic ali pravne koristi. Aktivna legitimacija tožeče stranke z vloženo pritožbo torej ni nedvoumno izkazana. V skladu z določbo 1. odstavka 239. člena ZUP pa bi, pred meritornim odločanjem o vloženi pritožbi, tožena stranka morala med drugim preizkusiti, če jo je vložila upravičena oseba. Glede tega vprašanja tožeča stranka tudi v tožbi nima jasnega stališča. Najprej namreč navaja, da se je v konkretnem poslu pojavljala dejansko le kot komisionar, ki za drugega uvozi blago, in to za njegov račun, hkrati pa se v dopolnitvi tožbe sklicuje na sodbo temeljnega sodišča (torej sodbo prve stopnje), s katero je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije bil zavrnjen njen zahtevek na povrnitev naloženih uvoznih dajatev, zaradi česar meni, da ni pasivno legitimirana za obveznosti ...

Ker za meritorno odločanje o pritožbi ni pogojev, če pritožbe ni vložila upravičena oseba, to vprašanje pa pred odločitvijo ni bilo razčiščeno, pa tudi tožeča stranka v pritožbi proti prvostopni odločbi tega sploh ni navajala, so bila bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev (1. odstavek 239. člena ZUP). Zato bo v dopolnjenem postopku tožena stranka morala tožečo stranko najprej pozvati, da izkaže aktivno legitimacijo za vloženo pritožbo.

Glede na to, da ni razčiščeno, ali so bili izpolnjeni pogoji za meritorno obravnavanje vložene pritožbe, sodišče ni obravnavalo tožbenih ugovorov v zvezi z zavezancem za plačilo carinskih dajatev. Ker so bila bistveno kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora, zato je tožbi ugodilo in odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.