Jedro

Z odstopom terjatve preidejo na njenega prevzemnika stranske pravice, med katerimi je navedena tudi hipoteka, in za njen prenos ni potrebna vknjižba v zemljiško knjigo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. In III. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tudi v tem delu zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje tudi v delu, s katerim je bila s sodbo pritožbenega sodišča spremenjena, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 4.829,33 EUR.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo takle tožbeni zahtevek tožeče stranke: „Ugotovi se, da nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke sklenitev 2. točke Zastavne pogodbe z dne 10. 5. 1999, s katero je tožeča stranka ustanovila zastavno pravico v zavarovanje terjatve tožene stranke v znesku 450.000.000,00 SIT s pp, zato prijavljena ločitvena pravica tožene stranke v znesku 495.231.874,20 SIT ne obstoji“.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke deloma zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, deloma pa ji je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Sodbo prve stopnje je potrdilo v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnega dejanja. Spremenilo pa jo je v drugem delu, tako, da je ugotovilo, da ločitvena pravica tožene stranke ne obstaja.

Navedbe revidenta

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Bistvo revizije je, da je izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv, ker iz njega ni razvidno, o kateri stvarni pravici (na kateri nepremičnini) je sodišče odločilo.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je treba zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka za izpodbijanje pravnega dejanja zavrniti tudi zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. S takim stališčem soglaša tudi revizijsko sodišče. Tako, kot je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, torej njen zahtevek zaradi pravnomočnosti sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izpodbijanje pravnega dejanja (v tem delu pravnomočne sodbe nihče ne izpodbija z revizijo) ne more biti utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na drugi materialnopravni podlagi, za katero je ocenilo, da jo tožeča stranka prav tako uveljavlja. Ugotovilo je, da ločitvena pravica tožene stranke ne obstaja zato, ker tožena stranka v zemljiški knjigi nima vknjižene hipoteke, na podlagi katere uveljavlja ločitveno pravico. Čeprav je terjatev, zavarovano z obravnavano hipoteko, pridobila s cesijo, bi po stališču pritožbenega sodišča hipoteko lahko pridobila šele z njeno vknjižbo v zemljiško knjigo, za tako vknjižbo pa sploh nima ustrezne listine. Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe navedlo, da noben zakon ne določa, da se s cesijo terjatve, zavarovane s hipoteko, prenese tudi hipoteka. Stališče, da se tudi v takem primeru hipoteka pridobi samo z vknjižbo, je bilo po ugotovitvi sodišča druge stopnje zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča III Ips 96/99. Vendar pa je tako stališče pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V času, ko je tožena stranka s cesijo pridobila terjatev, zavarovano s hipoteko, je veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ta je v prvem odstavku 437. člena (enako določbo vsebuje tudi prvi odstavek 418. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) določal, da s terjatvijo preidejo na njenega prevzemnika stranske pravice, med katerimi je navedena tudi hipoteka. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je prevladalo stališče, da v takem primeru za prenos hipoteke od cedenta na cesionarja ni potrebna še vknjižba hipoteke na cesionarja v zemljiški knjigi. Podlaga za prenos je namreč podana v samem zakonu (prej v določbi prvega odstavka 437. člena ZOR, sedaj pa prvega odstavka 418. člena OZ). Tako stališče je Vrhovno sodišče obširno in natančno utemeljilo v sodbi III Ips 131/2005 z dne 23. 5. 2007 in v njej tudi pojasnilo, zakaj je zavzelo drugačno stališče kot v sodbi III Ips 96/99. V sodbi III Ips 96/99 je namreč uporabilo pravila zemljiškoknjižnega prava iz Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so določala, da je knjižne pravice mogoče pridobiti, prenesti, utesniti ali razveljaviti edino z vpisom v zemljiško knjigo. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki ga je Vrhovno sodišče uporabilo v zadevi III Ips 131/2005, uporabiti pa ga je treba tudi v tem postopku, je oblikovalni učinek vpisov skrčil. V 7. členu določa oblikovalni (konstitutiven) učinek vpisov, s katerimi se stvarne pravice pridobijo oziroma prenehajo (če zakon ne določa drugače). Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo terjatve se samo prenese na novega upnika. Iz tega pa sledi, da je tožena stranka kot cesionar s terjatvijo pridobila tudi hipoteko, s katero je bila terjatev zavarovana. Zato ima v stečajnem postopku proti tožeči stranki ločitveno pravico.

9. V kontekstu dosedanje obrazložitve je revizijsko sodišče ugotovilo, da z revizijo uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker je bilo očitno sodbo pritožbenega sodišča mogoče preizkusiti. Pač pa je pri presoji po uradni dolžnosti (glej 371. člen ZPP) zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Odločitev o pravdnih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker je revizijsko sodišče spremenilo sodbo pritožbenega sodišča, je odločalo o stroških vsega pravdnega postopka. Tožeča stranka, ki s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora toženi stranki povrniti vse njene pravdne stroške. O stroških postopka na prvi stopnji je sedaj pravnomočno odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje, ki je tudi v tem delu ostala nespremenjena. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni imela, tožeča stranka pa mora svoje kriti sama. Stroški revizijskega postopka, ki jih mora glede na uspeh z revizijo tožeča stranka povrniti toženi, znašajo 4.829,33 EUR (3.171,42 EUR za sodno takso in 1.657,33 EUR za odvetniške stroške).