Jedro

Upravni organ je tisti, ki je pristojen sprejeti odločitev in jo nato tudi ustrezno obrazložiti. Navedeno velja tudi v primeru, ko je organ na prvi stopnji odločitev o obsegu ur osebne asistence dolžan sprejeti na podlagi mnenja strokovne komisije, ki ima že po samem zakonu naravo izvedenskega mnenja. Strokovna komisija kot strokovno telo pa je organu le v pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, relevantnih za odločitev, ni pa ji dano pooblastilo, da namesto upravnega organa odloči o sami upravni stvari. Zato je dolžan organ v primeru, ko upravna odločba temelji na strokovnem mnenju izvedenskega organa, v obrazložitvi odločbe povzeti vsebino ugotovitev izvedenskega mnenja ter se do mnenja tudi opredeliti in pojasniti, kako so ugotovitve iz izvedenskega mnenja vplivale na odločitev v konkretni zadevi.

Mnenje strokovne komisije, pridobljeno v upravnem postopku, predstavlja ključen dokaz o pravno pomembnih dejstvih, ki bi ga upravni organ že pred odločitvijo na prvi stopnji moral posredovati tožniku v izjasnitev, da bi ta lahko, še preden je bilo v zadevi odločeno in so bile torej vse možnosti še odprte, učinkovito zavaroval svoj pravni položaj.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Pomurje št. 141-89/2021-31895/15 z dne 7. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Pomurje (v nadaljevanju: CSD Pomurje) tožniku priznal pravico do 100 ur storitve osebne asistence na teden, in sicer kot storitev, namenjenih osebni pomoči uporabnika; storitev, namenjenih pomoči v gospodinjstvu in pri drugih dnevnih opravilih ter kot spremstvo (1. točka izreka). Odločil je, da postane odločba izvršljiva naslednji dan po dnevu vročitve in da pritožba ne zadrži izvršitve pravice do osebne asistence. Z istim dnem preneha tudi veljati odločba št. 141-198/2019/1 z dne 21. 2. 2020 (2. točka izreka). Izvajalca osebne asistence izbere tožnik iz registra izvajalcev osebne asistence, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Tožnik in izbrani izvajalec storitev osebne asistence skupaj pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev osebne asistence, pri čemer sta dolžna upoštevati, da se število ur osebne asistence v izvedbenem načrtu zmanjša za število ur, ki jih tožnik prebije v programih in storitvah iz drugega in tretjega odstavka 9. člena Zakona o osebni asistenci - v nadaljevanju: ZOA (4. točka izreka). Tožnik se zavezuje, da bo polovico zneska denarnih prejemkov, ki ga prejema ali bo prejemal zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, nakazal izbranemu izvajalcu storitev osebne asistence (5. točka izreka). Koordinatorju in izvajalcu osebne asistence je dolžan sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, njen obseg ali obdobje prejemanja storitev, oziroma vključitev, prenehanje ali spremembo programov ali storitev iz 9. člena ZOA, ki lahko vpliva na izvajanje osebne asistence takoj, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedel (6. točka izreka). Ugotovljeno je še bilo, da v postopku stroški niso nastali (7. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik dne 19. 5. 2021 vložil vlogo za priznanje pravice do osebne asistence. Na podlagi 21. člena ZOA je organ na prvi stopnji iz liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, imenoval dvočlansko strokovno komisijo, ki je z uporabnikom na njegovem domu opravila strukturiran razgovor ter na njegovi podlagi izdelala mnenje o potrebnem številu ur in o vsebini osebne asistence. Organ je dne 6. 7. 2021 prejel izvedensko mnenje z dne 30. 6. 2021, iz katerega izhaja, da je uporabnik upravičen do 100 ur osebne asistence na teden. Navedenemu mnenju komisije je organ v celoti sledil.

3.Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: ministrstvo) zavrnilo (1. točka izreka) in izpodbijano odločbo v celoti potrdilo (2. točka izreka). Ugotovilo je še, da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka).

4.V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da pritožnik izpodbijani odločbi, izdani na prvi stopnji, nasprotuje, ker je mnenja, da je ocena komisije napačna in da je zaradi nje življenjsko ogrožen. Svoje stanje je pritožnik v pritožbi obširno opisal in prosil za ponovno obravnavo. Kot navaja ministrstvo, pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, saj je bilo tudi na podlagi novega izvedenskega mnenja, ki ga je pridobilo ministrstvo, ugotovljeno, da je pritožnik upravičen zgolj do 100 ur osebne asistence na teden.

5.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri pojasnjuje, da je težji invalid, ki za normalno življenje potrebuje stalno pomoč oziroma osebno asistenco. Navaja, da je vlogo za priznanje pravice do osebne asistence vložil že dne 30. 10. 2019 in da mu je bila na njeni podlagi z odločbo priznana pravica do osebne asistence v obsegu 100 ur na teden. Ker je naknadno ugotovil, da potrebuje storitev osebne asistence 24 ur dnevno oziroma 168 ur na teden, je dne 19. 5. 2021 vložil novo vlogo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, v kateri je bilo ponovno ugotovljeno, da mu pripada zgolj 100 ur osebne pomoči na teden.

6.Tožnik pojasnjuje, da ima progresivno bolezen (živčno-mišično obolenje), zaradi katere je vsakodnevno odvisen od pomoči drugih. Zaradi priznanih do 100 ur osebne asistence na teden ostaja na dan kar 10 ur brez pomoči. Glede na svoje zdravstvene težave je tožnik mnenja, da bi mu morala biti pravica do osebne asistence priznana v obsegu do 24 ur dnevno.

7.V nadaljevanju tožbe tožnik podrobno opisuje težave, s katerimi se sooča zaradi svojega zdravstvenega stanja. Tako navaja, da roke sicer še uporablja, vendar lahko gibe izvaja zgolj z zmanjšano močjo in gibalno precej omejeno. Kot navaja primeroma, si brez pomoči in na invalidskem vozičku tekočine sam ne more naliti v kozarec. Ker ne more odkleniti in odpreti vhodnih vrat, kljub uporabi električnega invalidskega vozička sam ne more iz hiše. Pojasnjuje, da zdravil ne uživa (kar naj bi bil tudi razlog za dodeljeno nižje število točk), saj za njegovo osnovno bolezen zdravilo ne obstaja. Bolezenske težave si blaži z uporabo čajev, obkladkov, masaž, z razgibavanjem ter elektro in svetlobno terapijo.

8.Zaradi svojega zdravstvenega stanja osebno asistenco potrebuje tudi ponoči, saj ga je zaradi težav s hrbtenico treba pogosto obračati iz enega boka na drugi bok ali na hrbet, mu skrčiti ali poravnati noge, ga pokriti ali odkriti, nastaviti blazino pod glavo itd. Ponoči večkrat potrebuje pomoč tudi pri uriniranju. Na invalidski voziček sicer ni popolnoma priklenjen, saj lahko s podporo osebnega asistenta po ravnem terenu in na kratke razdalje (od 10 do 30 metrov) z vmesnimi počitki še zmeraj "robotsko" hodi, stoje in s pomočjo ter oporo pa lahko opravi tudi malo potrebo. Zaradi opisanega slabega in nestabilnega zdravstvenega stanja, ki se mu iz leta v leto slabša, je tožnik mnenja, da bi moral biti upravičen do večjega obsega ur osebne asistence na teden. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in mu prizna pravico do 168 ur storitev osebne asistence na teden. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9.V odgovoru na tožbo toženka pojasnjuje potek postopka ugotavljanja upravičenosti do osebne asistence po ZOA ter po Pravilniku o osebni asistenci in navaja, da iz obeh mnenj strokovnih komisij izhaja, da je tožnik upravičen zgolj do 100 ur osebne asistence na teden. Tem strokovnim mnenjem sta organa pri odločanju v postopku tudi v celoti sledila. Pri delu strokovnih komisij so sodelovali različni člani, zaradi česar toženka ne dvomi v pravilnost in primernost priznanega obsega ur osebne asistence. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

10.V prvi pripravljalni vlogi tožnik navaja, da v ocenjevalne obrazce komisije v postopku ni imel vpogleda. Ker mu vsebina obrazcev ni poznana, predlaga, naj mu vpogled v ocenjevalne obrazce omogoči sodišče. Tožnik nasprotuje tudi številu članov komisije, za katere meni (razen redkih izjem), da niso ustrezno poklicno oziroma strokovno usposobljeni. Kar pet od šestih ocenjevalcev namreč njegove bolezni sploh ni poznalo. Navaja, da so člani komisije opremljeni z natančnimi navodili glede ocenjevanja ter z neprimernimi ocenjevalnimi obrazci. Ministrstvo ocenjuje in odloča o priznanem številu ur osebne asistence na teden, osebno asistenco financira, odloča pa tudi o pritožbi zoper odločbo, izdano v postopku na prvi stopnji.

11.Tožniku se tudi ne zdi prav, da lahko nekdo zgolj zato, ker uživa zdravila, dobi pri ocenjevanju višje število točk. Pri ocenjevanju bi moralo biti po njegovem mnenju pomembno zlasti to, kako invalidna oseba funkcionira: ali lahko zjutraj sama vstane iz postelje, ali lahko sama hodi in opravi nego, sama sede in vstane, se giblje itd.

12.Po mnenju tožnika je bila obravnava njegove vloge pred CSD Pomurje in pred ministrstvom zelo pavšalna, toženka pa na njegove navedbe, da potrebuje višje številu ur osebne asistence na teden, tudi ni odgovorila.

K točki I izreka:

13.Tožba je utemeljena.

14.Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba, s katero je organ na prvi stopnji na podlagi tožnikove vloge ponovno ocenil upravičenost tožnika do osebne asistence. V postopku je organ poleg vrste storitev preveril tudi ustreznost dodeljenega obsega ur osebne asistence in na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije odločil, da je tožnik (kot je bil že dotlej) upravičen zgolj do 100 ur osebne asistence na teden.

15.Med strankama je sporen obseg osebne asistence. Tožnik namreč v tožbi, ki jo je vložil v upravnem sporu, podrobneje opisuje svoje zdravstveno stanje in težave, s katerimi se sooča zaradi svoje progresivne bolezni, zaradi katere je, kot zatrjuje, pri večini vsakodnevnih opravil 24 ur dnevno odvisen od pomoči druge osebe, njegovo zdravstveno stanje pa se sčasoma (zaradi napredujoče bolezni in posledice preteklih poškodb) tudi slabša. Odobreno število ur osebne asistence (do 100 ur na teden) mu zato po njegovem zatrjevanju ne zadostuje za izpolnitev vseh njegovih življenjskih potreb v skladu z namenom, ki ga zasleduje ZOA.

16.Namen osebne asistence je, da se s tujo pomočjo posamezniku z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki ga v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, omogoči, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval v družbi na vseh področjih življenja, da se mu zagotovijo enake možnosti, večja neodvisnost, aktivnost in enakopravna vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov (1. člen ZOA). V ta namen zakon osebno asistenco opredeljuje kot pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek 2. člena ZOA).

17.Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence ureja ZOA v VI. poglavju, v katerem je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe določeno, da o navedeni pravici odloča pristojen center za socialno delo na podlagi vloge, v kateri mora uporabnik storitev opredeliti med drugim tudi potrebo po storitvah osebne asistence pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev (2. alineja drugega odstavka 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja strokovne komisije centra za socialno delo (tretji odstavek 20. člena ZOA) o številu ur in o vsebini osebne asistence (prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija svoje mnenje izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem obrazcu, ki ga pripravi na podlagi standardiziranega ocenjevalnega obrazca, ki ju je oba predpisal minister (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA). Po drugem odstavku 4. člena Pravilnika o osebni asistenci je bil dolžan center za socialno delo kopijo prejetega mnenja v vednost poslati vlagatelju.

18.Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA).

19.Iz prvega odstavka 5. člena ZOA izhaja, da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače. Določbe splošnega upravnega postopka je, kot izhaja to smiselno iz določb ZOA, treba uporabiti tudi v postopku uveljavljanja sprememb, ki lahko vplivajo na obseg že dodeljene osebne asistence.

20.Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnik invalidna oseba s progresivno boleznijo, ki mu je bila pravica do osebne asistence v obsegu do 100 ur na teden priznana že z odločbo št. 141-198/2019/1 z dne 21. 2. 2020. Prav tako ni sporno, da je tožnik zaradi spremenjenih potreb z vlogo z dne 19. 5. 2021 organ zaprosil za ponovno oceno upravičenosti do osebne asistence oziroma za ponovno presojo ustreznosti priznanega obsega ur osebne asistence na teden. V vlogi je pojasnil, da je zaradi poslabšanja svojega bolezenskega stanja ugotovil, da mu priznano število ur osebne asistence (do 100 ur na teden) ne zagotavlja več zadostne samostojnosti.

21.O tožnikovi vlogi je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, s katero je organ na prvi stopnji v postopku ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence tožniku pravico do osebne asistence ponovno priznal v obsegu zgolj do 100 ur na teden. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ odločitev sprejel na podlagi mnenja komisije, ki ga je bil organ pred sprejemom odločitve po zakonu dolžan pridobiti, mnenju pa je organ tudi v celoti sledil, iz česar izhaja, da je bilo za izpodbijano odločitev o določitvi števila ur osebne asistence na teden, ki pripadajo tožniku, ključno prav mnenje komisije, ki pa tožniku pred odločitvijo ni bilo poslano v seznanitev in odgovor. Kopija mnenja strokovne komisije je bila tožniku poslana šele skupaj z izpodbijano odločbo kot njena priloga. Tožnik je imel tako v upravnem postopku mnenju možnost prvič oporekati šele v pritožbi, v kateri je zelo obširno in podrobno obrazložil svoje bolezensko stanje ter z boleznijo povezane omejitve, pojasnil pa je tudi, zakaj se s strokovnim mnenjem komisije ne strinja in zakaj meni, da je zaradi poslabšanja bolezni in s tem povezanih težav upravičen do večjega števila ur osebne asistence. Pojasnil je tudi, zakaj je mnenja, da je zaradi osebne asistence v obsegu, priznanem z izpodbijano odločbo, življenjsko ogrožen. Pri teh svojih navedbah tožnik vztraja tudi v tožbi, ki jo je vložil v upravnem sporu.

22.Na trditve v vlogi in v pritožbi, s katerimi tožnik utemeljuje nujnost priznanja večjega obsega ur osebne asistence glede na svoje spremenjene potrebe, organa v izdanih odločbah po ugotovitvi sodišča nista odgovorila. V obrazložitvah svojih odločb sta navedla zgolj to, da v celoti sledila mnenju obeh v postopku imenovanih komisij, ki sta prišli do enakega zaključka, da je tožnik kot uporabnik storitev tudi v bodoče upravičen zgolj do 100 ur osebne asistence na teden. Organ na prvi stopnji, ki je po ZOA pristojen odločiti o pravici do osebne asistence (tako po njenem obsegu kot po vrstah storitev) tako v obrazložitvi svoje odločbe ni pojasnil, zakaj meni, da glede na okoliščine konkretne zadeve (glede na zatrjevano poslabšanje bolezenskega stanja tožnika in s tem povečano potrebo po pomoči) tožnik ni upravičen do večjega obsega ur osebne asistence, kot mu je bila priznana z odločbo št. 141-198/2019/1 z dne 21. 2. 2020. Pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe v pritožbenem postopku ni odpravil niti pritožbeni organ, ki se je v obrazložitvi svoje odločbe (enako kot organ na prvi stopnji) v celoti skliceval le na mnenje komisije, imenovane v postopku na drugi stopnji, pri tem pa ni z ničemer opisno in nedoumno odgovoril na pritožbene ugovore in ni pojasnil, zakaj kljub zatrjevanemu poslabšanju bolezni ter v pritožbi zelo podrobno opisanim težavam in omejitvam tožnika in zatrjevani življenjski ogroženosti, tožnik po njegovem mnenju ni upravičen do večjega obsega ur osebne asistence na teden.

23.Vsaka upravna odločba, kar velja tudi za odločbo o priznanju oziroma o ponovni presoji upravičenosti posameznika do osebne asistence, mora biti v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ustrezno obrazložena, saj se s tem stranki omogoči, da se seznani z razlogi, ki so organ vodili pri odločanju, zagotovi pa se ji tudi možnost učinkovitega pravnega varstva zoper odločitve upravnih organov, s katerimi ti v vlogi oblasti odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank. Za pošten postopek je namreč bistveno, da upravni organ zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi dejanskih vidikov zadeve in da ustrezno ter celovito odgovori na pravno pomembne pripombe oziroma pomisleke stranke. Upravni organ je namreč tisti, ki je pristojen sprejeti odločitev in jo nato tudi ustrezno obrazložiti. Navedeno velja tudi v primeru, kakršen je obravnavani, ko je organ na prvi stopnji odločitev o obsegu ur osebne asistence dolžan sprejeti na podlagi mnenja strokovne komisije, ki ima že po samem zakonu naravo izvedenskega mnenja1 (tretji in peti odstavek 20. člena ZOA). Strokovna komisija kot strokovno telo pa je organu le v pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, relevantnih za odločitev (prvi odstavek 189. člena ZUP), ni pa ji dano pooblastilo, da namesto upravnega organa odloči o sami upravni stvari. Zato je dolžan organ v primeru, ko upravna odločba temelji na strokovnem mnenju izvedenskega organa, v obrazložitvi odločbe povzeti vsebino ugotovitev izvedenskega mnenja ter se do mnenja tudi opredeliti in pojasniti, kako so ugotovitve iz izvedenskega mnenja vplivale na odločitev v konkretni zadevi.

24.Poleg pravice do obrazložene odločitve pa pravica do poštenega postopka zajema tudi pravico stranke do izjave (9. in 146. člen ZUP), ki organu nalaga, da v zadevi ne odloči, preden stranki ne zagotovi možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki so pomembna za odločitev (načelo kontradiktornosti oziroma zaslišanja stranke). Mnenje strokovne komisije, pridobljeno v upravnem postopku, predstavlja v obravnavani zadevi ključen dokaz o pravno pomembnih dejstvih, ki bi ga upravni organ že pred odločitvijo na prvi stopnji moral posredovati tožniku v izjasnitev, da bi ta lahko, še preden je bilo v zadevi odločeno in so bile torej vse možnosti še odprte, učinkovito zavaroval svoj pravni položaj. Upravno sodišče RS je v podobni zadevi2 že zavzelo stališče, da pošiljanje mnenja stranki zgolj v vednost v smislu določbe drugega odstavka 4. člena Pravilnika o osebni asistenci ne zadosti zahtevam standarda poštenega postopka, saj mora biti stranki mnenje pred odločitvijo vročeno, organ pa mora dati stranki na voljo tudi primeren rok, v katerem ima stranka možnost, da se seznani z ugotovitvami iz mnenja in poda nanje pripombe, na katere mora organ v obrazložitvi odločbe odgovoriti.

25.Opredelitev organa do pripomb stranke na izvedensko mnenje je z vidika standardov poštenega postopka, zahteve po nepristranskem odločanju in pravice do pravnega (sodnega) varstva še toliko pomembnejše v zadevi, kakršna je tudi obravnavana, ko je člane izvedenskega organa (strokovne komisije) imenoval upravni organ (tudi izmed svojih zaposlenih), izdelano mnenje pa je ključno za odločitev oziroma za presojo, ali je tožnik glede na svoje trenutno zdravstveno stanje in s tem povezane potrebe upravičen do večjega števila ur osebne asistence od priznanega3 (tretji odstavek 20. člena ZOA).

26.Tožnik ima v upravnem postopku na podano zahtevo pravico tudi do vpogleda v izpolnjene standardizirane ocenjevalne obrazce, ki so strokovni komisiji služili kot podlaga za izdelavo strokovnega mnenja (prvi odstavek 82. člena ZUP), in ki tožniku (prav tako kot mnenje) pred sprejemom izpodbijane odločitve niso bili dani na vpogled.

27.Ker tožniku v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se pred sprejemom odločitve organa izreče o ugotovitvah komisije, ki so bile v tej zadevi bistvene za odločitev o priznanem številu ur osebne asistence na mesec4 (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), izpodbijane odločbe pa zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je sodišče tožbi zaradi kršitev pravil postopka (ki niso bile odpravljene niti v postopku odločanja o pritožbi), ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje (četrti odstavek 64. čelna ZUS-1). Pri odločanju v ponovnem postopku, v katerem je upravni organ vezan na stališča sodišča (peti odstavek 64. člena ZUS-1), ki se tičejo postopka, bo upravni organ moral izpolnjene ocenjevalne obrazce in mnenje, ki ga je izdelala strokovna komisija, tožniku pred ponovno odločitvijo vročiti in mu dati rok, v katerem se bo tožnik lahko izjavil do ugotovitev komisije, v obrazložitvi odločbe pa se bo organ tudi moral po vsebini opredeliti do navedb tožnika, s katerimi ta utemeljuje, da do sedaj priznano število ur osebne asistence (do 100 ur na teden) ne zadostuje za pokritje vseh njegovih potreb v smislu ciljev, ki jih zasleduje ZOA. Kolikor bo organ mnenja, da mu v postopku pridobljeno strokovno mnenje komisije ne omogoča odgovoriti na pripombe tožnika ter na vsa za odločitev pomembna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče, bo lahko organ ob uporabi določbe prvega odstavka 196. člena ZUP od komisije zahteval dopolnitev mnenja oziroma vsa potrebna dodatna pojasnila.

28.V skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi zaradi procesnih kršitev ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II izreka

29.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik o povrnitvi stroškov).

30.Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

-------------------------------

1Sodba UPRS opr. št. I U 5/2020 z dne 27. 8. 2020, 12. točka obrazložitve.

2Sodba UPRS opr. št. I U 91/2020 z dne 7. 5. 2020, 12. in 13. točka obrazložitve.

3Glej s tem v zvezi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Korošec proti Republiki Sloveniji, št. 77212/12 z dne 8. 10. 2015, 53. in 54. točka obrazložitve ter Letinčić proti Republiki Hrvaški, št. 7183/11 z dne 3. 5. 2016, 60., 61., 62. točka obrazložitve.

4Sodba UPRS opr. št. I U 91/2020 z dne 7. 5. 2020, 11. točka obrazložitve.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o osebni asistenci (2017) - ZOA - člen 20, 21

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.