Jedro

Kadar gre za legalizacijo objekta, ki dejansko že obstaja, je treba v lokacijskem postopku ugotoviti, ali je bil poseg v prostor, kakršen je bil opravljen, skladen z merili, ki jih določa PUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.2000, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo zahtevo strank z interesom (investitorjev D. in A.R.) za povračilo stroškov postopka. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava MP z dne 24.12.1998, s katero je bilo med drugim odločeno, da se investitorjema D. in A.R. izda enotno dovoljenje za gradnjo-legalizacijo zgrajenega stanovanjskega objekta s pripadajočo komunalno infrastrukturo in za legalizacijo gradnje prizidka garaže, vse na zemljišču parc. št. 1776/3 k.o. K., pod tam navedenimi pogoji.

Po presoji sodišča prve stopnje je bilo izpodbijano upravno dovoljene izdano v skladu z Zakonom o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96, ZGO), Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju novela ZUN) ter Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja MS 8/5 Z.K. (Uradni list RS, št. 27/95, PUP). V skladu z zahtevo in predloženo dokumentacijo investitorjev je bila dovoljena gradnja-legalizacija stanovanjske hiše brez poslovne namembnosti v višini K+P+N z neizkoriščenim podstrešjem. Z legalizacijo v navedenem obsegu je bila tožnica seznanjena, kar izhaja iz zapisnika ustne obravnave združene z ogledom na kraju samem z dne 14.5.1998, ki je javna listina. Res je, da je dovoljeno dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično potrjena, vendar ne zgolj s pavšalnimi navedbami, kot to v obravnavanem primeru počne tožnica, da zapisniku glede izkoriščenosti podstrešja ne gre zaupati. Investitorja sta sporno gradnjo legalizirala le ob pogojih in v obsegu, kot to izhaja iz izpodbijanega dovoljenja, torej brez izkoriščenega podstrešja in brez prostorov za opravljanje poslovne dejavnosti, za katero bi bila obvezna sprememba namembnosti objekta. Sodišče še pripominja, da je v primeru, če bi investitorja uporabljala sporni objekt oziroma njegove posamezne dele v nasprotju z izdanim dovoljenjem, to stvar drugih organov ter drugih postopkov.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je bil namen zakonodajalca glede legalizacije nedovoljenih gradenj ravno v tem, da se le-te legalizirajo v stanju, v kakršnem so bile zgrajene ter za namen, za katerega jih je investitor zgradil. V obravnavani zadevi gre za legalizacijo objekta z izkoriščenim podstrešjem, zato zapisniku v tem delu ni mogoče zaupati. Bistvena v predmetni zadevi pa je tudi namembnost objekta, saj gre za legalizacijo, torej izdajo dovoljenja, ki povzema že zgrajeni objekt tako po obsegu kot tudi po namenu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in vrne zadevo v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo dejansko in pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost izdaje spornega dovoljenja za gradnjo. Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje zavrača ugovore in utemeljuje zavrnitev tožbe, so skladni s podatki spisa in imajo podlago v določbah materialnih predpisov, na katere se pri tem sklicuje.

Enotno dovoljenje za gradnjo ureja ZGO, ki v določilu 33. a člena določa, da se investitorju na njegovo zahtevo lahko izda enotno dovoljenje za gradnjo, če zahtevi za izdajo tega dovoljenja poleg dokazil iz 36. člena tega zakona, razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Enotno lokacijsko dovoljenje za gradnjo vsebuje sestavine lokacijskega dovoljenja po predpisih o urejanju prostora in gradbenega dovoljenja po tem zakonu ter je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa tudi z lokacijskim dovoljenjem. Iz navedene določbe ZGO izhaja, da mora upravni organ pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo, poleg pogojev, ki jih določa ZGO, upoštevati tudi določbe ZUN. Po določbi 2. odstavka 54. člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po 1. odstavku 55. člena ZUN pa se lokacijska dokumentacija med drugim pripravi tudi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih.

Kadar gre za legalizacijo objekta, ki dejansko že obstaja, kot je to v obravnavanem primeru, je treba v lokacijskem postopku ugotoviti, ali je bil poseg v prostor, kakršen je bil opravljen, skladen z merili, ki jih določa PUP. Kakšen poseg v prostor je bil opravljen, mora biti razvidno že iz zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo in lokacijske dokumentacije. V obravnavanem primeru, to potrjujejo podatki v predloženih upravnih spisih, je zahteva investitorjev za izdajo spornega dovoljenja skladna s posegom, kakršen je bil dejansko izvršen. Razvidno pa je tudi, da je poseg izvršen v skladu z vsemi merili in pogoji, ki jih določa PUP. Ta v 20. členu določa, da so v morfološki enoti 2C/1, v kateri se nahaja sporni objekt, med drugim dovoljene tudi novogradnje kot dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih objektov in spremljajočih dejavnosti, pod pogoji: da ni v vplivnem območju P. (južni rob K. ceste), označenem v regulacijski karti; intenzivnost izrabe zemljišč ne presega razmerja 40% pozidane proti 60% nepozidane površine; se novi objekt prilagaja gradbeni liniji obstoječih objektov. Minimalni odmik objekta od roba Ceste ob S. je 4m; je maksimalni gabarit novega objekta P+1; nivo pritličja mora biti prilagojen nivoju pritličij sosednjih objektov. Pred posegi v K. potoku si mora investitor pridobiti soglasje pristojne strokovne službe za varstvo in urejanje voda in pristojne ribiške družine. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru z lokacijskega vidika ni zadržkov za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo. Le-to je bilo izdano v skladu z zahtevo in predloženo dokumentacijo investitorjev, na podlagi katere sta upravna organa pravilno presodila skladnost že izvršenega posega s pogoji iz PUP, pridobljena pa so bila tudi vsa predpisana soglasja ter izkazana pravica investitorjev, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem se nahaja sporni objekt. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Iz izpodbijanega dovoljenja jasno izhaja, da je predmet legalizacije stanovanjski objekt višinskega gabarita K+P+N z neizkoriščenim podstrešjem. Da so ti podatki skladni z dejansko izvedbo in namembnostjo objekta, je razvidno tudi iz zapisnika ustne obravnave združene z ogledom na kraju samem z dne 14.5.1998, ki ga je tožnica podpisala, v katerem je navedeno, da gre za stanovanjski objekt K+P+1, podstrešje pa ni izkoriščeno in je neposredno dostopno le z lestvijo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je zapisnik javna listina v smislu 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), za katero velja zakonska domneva, da velja kot resnično tisto, kar se v njej potrjuje oziroma določa. V skladu z načelom materialne resnice je sicer dovoljeno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena oziroma da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 164. člena ZUP/86), vendar pa breme dokazovanja, zadane tistega, ki meni nasprotno. V skladu z navedenim je torej tožnica tista, ki bi morala dokazati, da je podstrešje stavbe izkoriščeno ter da je namembnost objekta nepravilno ugotovljena, kar bi kazalo na neverodostojnost prej navedenega zapisnika. V tem pa tožnica, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni uspela, saj je zgolj pavšalno ugovarjala, da zapisniku v tem delu ni mogoče zaupati, pri čemer za svoje trditve ni niti navedla niti predložila nobenih dokazov. Če pa gre za gradnjo v nasprotju z izdanim dovoljenjem, je to lahko podlaga za ukrepanje inšpekcijskih služb. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, prav tako pa ni našlo nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.