Jedro

Če delodajalec delavca zaradi omejitev pri delu, ki so posledica ugotovljene invalidnosti, napoti na čakanje na delo za čas iskanja druge ustrezne zaposlitve oziroma odpovedi pogodbe, če drugega ustreznega dela ne najde, to ne pomeni, da lahko delavec v tem času opravlja delo pri drugem delodajalcu ali v okviru svojega popoldanskega s.p.-ja mimo omejitev iz odločbe ZPIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka) in odločilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da ga je toženka najprej poslala na koriščenje starega letnega dopusta, nato pa mu je odredila izredni plačani dopust in ga ni poslala na čakanje na delo doma. Tudi, če bi bil na čakanju na delo doma, pa delodajalec delavcu v času čakanja ne more naložiti kako naj čaka na delo, kaj lahko počne. Iz napotitve na čakanje na domu ne izhajajo nobena konkretna navodila. S tem, ko je izvajal strežbo v okviru svojega popoldanskega s.p.-ja, ni kršil navodil toženke. Ugotovitev detektivov je izpodbijal, in sicer v delu, da naj bi dvigoval bremena težja od 5 kg, prav tako je izpostavil, da se je med delom večkrat usedel in počival, česar sodišče ni ugotavljalo. Iz obvestila toženke z dne 9. 4. 2021 ne izhaja, da bi moral biti doma, zato je drugačna ugotovitev sodišča protispisna. Edina dolžnost delavca v času čakanja na delo doma je, da se javi in odzove, če ga pokliče delodajalec, kar je spoštoval, toženka mu niti ne očita, da bi kršil to obveznost. Čeprav se sodišče ni opredelilo do očitane kršitve po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožnik izpostavlja, da če delavec opravlja delo izven delovnega procesa v nasprotju z omejitvami delazmožnosti, ne krši delovnih obveznosti in mu delodajalec ne more izredno odpovedati pogodbe. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 23. 12. 2021 na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). V odpovedi se tožniku med drugim očita, da je v obdobju od 15. 11. 2021 do 20. 11. 2021 vsak dan cel dan oziroma več ur opravljal delo strežbe in vodenja lokala A., delo pa je potekalo več ali manj stoje in je obsegalo strežbo gostov, izdajanje računov, menjanje denarja ter dvigovanje bremen nad 5 kg. To je v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 12. 1. 2021, s katero je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami pri delu, na podlagi katerih bi lahko delo opravljal le sede, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik z opravljanjem dejavnosti strežbe pijač za polni delovni čas, 8 ur dnevno ali celo več, in to stoje, opravljal popoldanski s.p. mimo odločbe o invalidnosti v času, ko je imel navodilo toženke, naj čaka na drugo ustrezno delo oziroma podajo odpovedi zaradi nezmožnosti opravljanja dela zaradi invalidnosti, s čimer je kršil četrti odstavek 5. člena pogodbe zaposlitvi in 34. člen ZDR-1. Šlo je za hujšo naklepno kršitev oziroma kršitev storjeno vsaj iz hude malomarnosti, s čimer je izkazan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi takšne kršitve pa je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pritožbeno sodišče pa se strinja z razlogi sodišča prve stopnje navedenih v 14. in 15. točki obrazložitve sodbe glede tega in jih ne ponavlja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved utemeljena že iz tega razloga, utemeljeno ni ugotavljalo očitane kršitve iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 7. Pritožba izpostavlja, da ne drži, da tožnik ni izpodbijal ugotovitev detektivov iz poročila z dne 24. 11. 2021, saj je nasprotoval ugotoviti, da je dvigoval bremena težja od 5 kg, poleg tega se je večkrat usedel in počival. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da tožnik ni izpodbijal ugotovitve detektivov glede časa opravljanja dela v okviru popoldanskega s.p.-ja in dejstva, da je delo opravljal sam in nosil pijačo ter blazine za stole na teraso. Na podlagi teh nespornih dejstev je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ, saj bi delo lahko opravljal le sede, tožnik pa je nesporno tudi stal in nosil pijačo, poleg tega je delo opravljal več kot 4 ure na dan. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da tožnik ni spoštoval omejitev pri delu, zato ni bilo potrebno ugotavljati, ali je nosil tudi bremena težja od 5 kg. Prav tako je nepomembno, ali se je med delom usedel, saj bi lahko delo opravljal le sede, ni pa sporno, da je delal tudi stoje. Ker navedena dejstva niso bila pravno relevantna za odločitev v zadevi, jih sodišču posledično ni bilo potrebno ugotavljati.

8. Pritožba uveljavlja, da tožnik ni bil napoten na čakanje na delo, ampak na izredni plačan dopust. Čeprav je bil tožnik z dopisom toženke z dne 9. 4. 2021 najprej napoten na koriščenje starega dopusta, da mu slednji ne bi propadel, nato pa na koriščenje izrednega plačanega dopusta, je to dejansko pomenilo, da je bil od 18. 5. 2021, ko je izrabil stari dopust, na čakanju na delo na domu, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz dopisa toženke jasno izhaja, da toženka tožniku zaradi omejitev pri delu iz odločbe ZPIZ, ni mogla zagotoviti ustreznega dela, zato dela ni opravljal iz razlogov na strani toženke, prejemal pa je 100 % nadomestilo plače. 9. Delodajalec delavcu ne more nalagati kaj lahko počne doma, vendar pa se tožniku ni očital neprimeren način preživljanja prostega časa, ampak nespoštovanje omejitev pri delu. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik kršil navodila toženke, ker ni bil doma, ampak ker je v času, ko bi moral čakati na delo, opravljal delo v okviru svojega popoldanskega s.p.-ja mimo omejitev iz odločbe ZPIZ. Pritožbeni očitek o protispisnem zaključku sodišča prve stopnje, ker tožniku ni bilo naloženo, da mora biti doma, je tako neutemeljen.

10. S tem, ko je tožnik opravljal delo v okviru svojega popoldanskega s.p.-ja mimo omejitev iz odločbe ZPIZ, je kršil navodila delodajalca. Čeprav toženka v dopisu z dne 9. 4. 2021 tožniku ni podala posebnih pisnih navodil za čas čakanja, pa je bil tožnik še vedno zaposlen pri toženki in so ga posledično zavezovale vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, prav tako pa ga je zavezovala odločba ZPIZ. Delodajalcu ni potrebno posebej naložiti delavcu, da spoštuje odločbo ZPIZ. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ugotovljena invalidnost ni omejila tožnikove delazmožnosti le v odnosu do toženke, ampak do vseh delodajalcev in bi jo moral upoštevati tudi tožnik v okviru popoldanskega s.p.-ja. Delodajalec je skladno s 196. členom ZDR-1 dolžan upoštevati preostalo delovno zmožnost delavca, prav tako pa mora preostalo delovno zmožnost upoštevati tožnik. Delavec, pri kateremu je ugotovljena invalidnost in so mu določene omejitve pri delu ne more izbirati ali bo uveljavljal te omejitve. S tem, ko tožnik ni spoštoval omejitev iz odločbe ZPIZ, je zlorabil pravice iz invalidskega zavarovanja in posledično pravice iz delovnega razmerja ter kršil navodilo toženke, da mora upoštevati tudi obveznosti, ki izhajajo iz zakonov. Tožnik se je v četrtem odstavku 5. člena pogodbe o zaposlitvi namreč zavezal, da bo spoštoval vse obveznosti pri opravljanju dela, ki izhajajo iz zakona, kolektivne pogodbe dejavnosti, pravilnika o delovnih razmerjih, drugih splošnih aktov delodajalca in pogodbe. Če lahko tožnik na podlagi odločbe ZPIZ opravljala delo le sede, z ročnim predstavljanjem bremen do 5 kg 4 ure na dan, 20 ur na teden, mora biti ta omejitev spoštovana tako v okviru opravljanja dela pri toženki kot v okviru popoldanske dejavnosti tožnika in to ves čas zaposlitve pri toženki, tudi v času upravičene odsotnosti z dela.

11. Če delodajalec delavca zaradi omejitev pri delu, ki so posledica ugotovljene invalidnosti, napoti na čakanje na delo za čas iskanja druge ustrezne zaposlitve oziroma odpovedi pogodbe, če drugega ustreznega dela ne najde, to ne pomeni, da lahko delavec v tem času opravlja delo pri drugem delodajalcu ali v okviru svojega popoldanskega s.p.-ja mimo omejitev iz odločbe ZPIZ. Namen takega čakanja na delo je, da se ne poslabša zdravstveno stanje delavca in se za delavca poišče drugo ustrezno delo. V tem času pa tako delavca kot delodajalca zavezujejo omejitve iz odločbe ZPIZ, določbe pogodbe o zaposlitvi oziroma vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil v času čakanja na delo dolžan spoštovati odločbo ZPIZ, gre za del njegovih obveznosti iz delovnega razmerja, da bo ravnal v skladu z zakoni, spoštovanje odločbe ZPIZ pa je tudi vplivalo na njegovo zmožnost opravljati delo za toženko, s katero je še vedno bil v delovnem razmerju in se je bil dolžan odzvati na njen poziv, da se vrne na delo, če zanj najde ustrezno delo. Tožniku so bile določene omejitve pri delu za to, da se ohrani njegova delazmožnost, da bi še naprej lahko opravljal delo s prilagoditvami. S tem, ko je tožnik te omejitve kršil, bi se mu lahko poslabšalo njegovo zdravstveno stanje oziroma delazmožnost in se ne bi mogel odzvati na poziv toženke nazaj na delo, če in ko bi zanj našla ustrezno delo. Tožnik je kljub temu v času, ko je bil na plačani odsotnosti z dela pri toženki, v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ polni delovni čas opravljal delo v okviru svojega popoldanskega s.p. in posledično ni spoštoval navodil toženke. Sodna praksa je v podobnih zadevah že zavzela stališče, da če delavec v času odsotnosti z dela ne upošteva omejitev iz odločbe ZPIZ, ZZZS ali osebnega zdravnika, s tem tudi huje krši navodila delodajalca iz 34. člena ZDR-1.1 Očitek iz izredne odpovedi, da je tožnik kršil navodila toženke in navodila iz odločbe ZPIZ, je tako utemeljen.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Glej Pdp 395/2015.