Up-503/02 - 8

13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., in B. B. iz Z., ki ju zastopa Odvetniška družba C., Č. in drugi, d.n.o. - o.p., V., na seji senata dne 6. julija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. in B. B. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-11503/00 z dne 22. 5. 2002 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Brežice št. P-840/00 z dne 17. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnici z ustavno pritožbo, ki sta jo vložili dne 19. 8. 2002, izpodbijata pravnomočno odločbo sodnika za prekrške, s katero sta bili spoznani za odgovorni storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 79. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl., ter Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. - v nadaljevanju ZUN1).

V izpodbijani odločbi je ugotovljeno, da je pravna oseba od meseca decembra 1996 do meseca oktobra 1997 kot investitor črpala kamen in pesek brez lokacijskega dovoljenja in s tem izvedla nedovoljen poseg v prostor, kot določa 73. člen ZUN1.

Direktorica pravne osebe kot odgovorna oseba pred začetkom črpanja kamna in peska ni poskrbela za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Z odločbo Sodnika za prekrške jima je bil izrečen opomin in naloženo plačilo stroškov postopka na prvi stopnji.

Na pritožbo predlagatelja postopka je Senat za prekrške odločbo o prekršku organa prve stopnje v odločitvi o kazni spremenil tako, da je obdolženi pravni osebi namesto opomina izrekel denarno kazen v znesku 1.200.000 SIT in obdolženi odgovorni osebi denarno kazen v znesku 150.000 SIT.

2.Pritožnici v ustavni pritožbi navajata, da se po prejemu prvostopenjske odločbe nista odločili za pritožbo, saj sta želeli, da se zadeva čimprej zaključi. Prav tako nista hoteli ustvarjati novih stroškov s pritožbo, povprečnina jima je predstavljala še sprejemljiv strošek. Dalje navajata, da se sicer ne strinjata z izpodbijano pravnomočno odločbo v celoti, še posebej se ne strinjata z odločitvijo o višini kazni, ki jo je določil Senat za prekrške. Menita, da je z izpodbijanima odločbama kršenih več členov Ustave. Že to, da Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl., ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP) ne predvideva sodnega preverjanja odločitev, je po njunem mnenju kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave, ki določa pravico do sodnega varstva. Nadalje navajata, da je za isti historični dogodek že tekel postopek za prekrške pred istim organom in je bil zaradi zastaranja ustavljen. Ta postopek je tekel proti popolnoma drugim osebam, ni pa mogoče za isto dejanje obtožiti in voditi postopka zoper več oseb. Zatrjujeta še, da je glede na čas storitve domnevnega prekrška (od meseca decembra 1996 do meseca oktobra 1997) jasno, da je pregon že absolutno zastaral, "saj je preteklo že več kot pet let", zaradi tega naj bi bila odločba nezakonita. Predlagata, naj Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo in odpravi izpodbijani odločbi.

B.

3.Pritožnici zatrjujeta kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker ZP ne predvideva sodnega preverjanja odločitev, sprejetih v postopku o prekršku.

4.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da so Sodniki za prekrške in Senat za prekrške del sodne veje oblasti (glej odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Glede na navedeno je bilo pritožnicama v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno, zato za kršitev iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne gre.

Pritožnici nadalje zatrjujeta absolutno zastaranje pregona za prekršek, ki jima je očitan. S tem smiselno zatrjujeta kršitev 22. člena Ustave, ki zagotavlja ustavnosodno varstvo tudi zoper očitno napačne odločitve sodišč. Iz obrazložitve njunega stališča je razvidno, da naj bi prišlo do zastaranja pregona pred odločitvijo Senata za prekrške. Njuno razlogovanje je očitno napačno. V času storitve prekrška (takrat gospodarskega prestopka) je zastaranje določal prvi odstavek 37. člen Zakona o gospodarskih prestopkih (Uradni list SFRJ, št. 4-40/77 in nasl. - v nadaljevanju ZGP), po katerem je pregon za gospodarski prestopek zastaral, ko so potekla tri leta od storitve gospodarskega prestopka. Zakon o smiselni uporabi nekaterih določb Kazenskega zakonika Republike Slovenije in Zakona o kazenskem postopku za gospodarske prestopke (Uradni list RS, št. 13/95 - v nadaljevanju ZSUN), ki je začel veljati še pred storitvijo očitanega prekrška, je določal, da se za tek in pretrganje zastaranja pregona, kot tudi za absolutno zastaranje gospodarskih prestopkov, smiselno uporabljata 112. in 115. člen Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, in nasl. - v nadaljevanju KZ). Šesti odstavek 112. člena KZ določa, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 31/2000 - v nadaljevanju ZP-L) je v 24. členu določil, da se z dnem njegove uveljavitve prenehata uporabljati ZGP in ZSUN. ZP-L je začel veljati en dan po objavi v Uradnem listu RS (25. člen), to je dne 8. 4. 2000, sodnik za prekrške pa je zadevo prejel dne 11. 4. 2000, torej tri dni po uveljavitvi ZP-L. Člen 20 ZP-L določa, da če do dne uveljavitve ZP-L še ni bila izdana prvostopenjska odločba v postopku o gospodarskem prestopku, se postopek konča pred organi za prekrške po določbah ZP, upoštevajoč določbe 19. člena tega zakona. V njem je določeno, da se z dnem uveljavitve ZP-L dejanja, ki so s posameznimi predpisi določena kot gospodarski prestopki, štejejo za prekrške.

Nadalje določa za uskladitev denarnih kazni z določbami ZP rok štirih let po uveljavitvi zakona. Določa še, da do uskladitve denarnih kazni postopek za prekršek ni dopusten, če pretečejo tri leta od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni mogoč, ko preteče dvakrat toliko časa. Glede na to, da je ZP-L začel veljati dne 8. 4. 2000, je rok za uskladitev predpisov potekel z dnem 8. 4. 2004. Ne držijo torej navedbe pritožnikov, da je rok za uskladitev predpisov določen v ZSUN, ki je začel veljati dne 4. 3. 1995, temveč je ta rok določen v ZP-L in potemtakem med postopkom na prvi in drugi stopnji še ni potekel. Za zastaranje pregona dejanja pa sta v vmesnem času veljala tri oziroma šestletni rok, ki do odločitve na drugi stopnji še nista potekla. Očitani prekršek naj bi bil namreč storjen v času od decembra 1996 do oktobra 1997, prvostopenjska odločba je bila izdana 17. 10. 2000 (manj kot tri leta po storitvi prekrška), drugostopenjska odločba dne 22. 5. 2002 (manj kot šest let po storitvi prekrška).

5.Glede na navedeno kršitev 22. člena Ustave ni podana.

6.Katera človekova pravica naj bi jima bila kršena z odločitvijo Senata za prekrške, da se jima namesto opomina izreče denarna kazen, in s samo višino izrečene denarne kazni, pritožnici ne navajata. Zgolj nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo v tem delu ne utemeljuje zatrjevanja kršitve človekovih pravic.

7.Ker za kršitve človekovih pravic z izpodbijano odločbo Senata za prekrške, kot jih zatrjujeta pritožnici, očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Glede očitka ustavnih pritožnic, da se je za isto dejanje vodil postopek o prekršku zoper več oseb, čeprav se ne bi smel, je treba ugotoviti, da bi ga pritožnici lahko uveljavljali že v pritožbi zoper odločbo Sodnika za prekrške.

Ker tega nista storili, pred vložitvijo ustavne pritožbe nista izrabili vseh pravnih sredstev, zato za obravnavo tega očitka niso izpolnjene procesne predpostavke.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer