Jedro

Z vidika presoje utemeljenosti zahtevka iz naslova dnevnic, pri katerem je bistven začetek in konec potovanja, opredelitev delovnega časa (v okviru potovanja) ni bistvena. Tako ni bistveno, ali je tožnik (v okviru potovanja) vozil, raztovarjal in natovarjal ali čakal na raztovarjanje in natovarjanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa - delno spremeni v točki III/5 izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo dnevnic za meseca junij 2014 in marec 2015, tako da se v tem delu glasi:

II. "Drugo tožena stranka je dolžna v roku 15 dni, pod izvršbo, tožeči stranki plačati dnevnice za mesec: - junij 2014 v višini 165,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2014 do plačila, v presežku za 153,97 EUR s pripadki se zahtevek zavrne; - marec 2015 v višini 51,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 do plačila, v presežku za 176,61 EUR s pripadki se zahtevek zavrne." - delno razveljavi v točki II izreka in - delno razveljavi v točkah III/2, III/6 in IV izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek v delu, v katerem se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2015, ustavilo (točka I izreka). Spremembe tožbe ni dovolilo (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek zoper prvotoženko za plačilo dnevnic za mesece maj 2015, julij 2015 in avgust 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/1 izreka), obračun in po odvodu davkov in prispevkov plačilo prikrajšanj pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa za mesece od maja 2015 do septembra 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/2 izreka) in za povrnitev pravdnih stroškov (točka III/3 izreka). Zavrnilo je zahtevek zoper drugotoženko za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014 in regresa za letni dopust za leto 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/4 izreka), dnevnic za mesece od februarja 2014 do septembra 2014, december 2014 in od februarja 2015 do aprila 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/5 izreka), obračun in po odvodu davkov in prispevkov plačilo prikrajšanj pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa za mesece od februarja 2014 do julija 2014 in od septembra 2014 do aprila 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III/6 izreka) in za povrnitev pravdnih stroškov (točka III/7 izreka). Zneski dnevnic, regresa za letni dopust in prikrajšanj pri plači kot dnevi, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, so razvidni iz izreka. Odločilo je, da je dolžan tožnik plačati pravdne stroške v skupni višini 1.742,82 EUR, in sicer prvotoženki 373,32 EUR ter drugotoženki 559,98 EUR, obema skupaj pa še 809,52 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka).

2. Zoper točke II, III in IV izreka navedene sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo dovoliti spremembo tožbe ter odločiti o utemeljenosti zahtevka iz naslova prikrajšanj pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa, to bi bilo skladno z načelom ekonomičnosti. Tožnik ta zahtevek temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot zahtevek iz naslova dnevnic, dokazni postopek v zvezi z delom preko polnega delovnega časa ne bi zavlekel postopka. Tožnik zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači gradi na okoliščinah, za katere je izvedel šele med pravdo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek iz naslova dnevnic ter pri tem upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.A., ki ni pravilno. Sodni izvedenec pri izračunu ni upošteval, da v efektivni delovni čas sodi tudi čas natovarjanja in raztovarjanja ter čas čakanja na natovarjanje in raztovarjanje, gre za ves čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu. Tako določa ZDCOPMD. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, absolutno bistveno je kršilo določbe ZPP, ker ni izvedlo dokaza z drugim sodnim izvedencem. Kršilo je tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz URS, ker se do njegovih bistvenih navedb ni opredelilo. Sledilo je le navedbam toženke. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe tožnika. Navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje, da ne dovoli spremembe tožbe, pravilna. Skladna je z načelom ekonomičnosti. Tožnik neutemeljeno navaja, da je za okoliščine glede uveljavljanega prikrajšanja pri plači izvedel šele med pravdo. To ne drži. Tožnik je tožbo vložil v letu 2017, spremembo tožbe je podal šele v letu 2019 z 8. pripravljalno vlogo, terjatve, ki jih uveljavlja, pa izvirajo iz leta 2014 in 2015. Toženki sta dokazali, da sta tožniku iz naslova regresa za letni dopust in dnevnic plačali še več, kot bi mu pripadalo, tožnik je, ko je ugotovil, da v postopku ne bo uspel, spremenil tožbo, tako da je postavil še zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa. Tožnik neutemeljeno oporeka pravilnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja, neutemeljeno se zavzema za izvedbo dokaza z drugim sodnim izvedencem. Sodni izvedenec A.A. je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, sodišče prve stopnje je njegovemu izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo. Sprejelo je pravilno odločitev in jo ustrezno obrazložilo. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje, razen pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa, ni storilo niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP odločilo, da spremembe tožbe, ki jo je tožnik podal v 8. pripravljalni vlogi, ne dovoli. Kljub takšni odločitvi je v nadaljevanju meritorno odločalo o zahtevku po spremenjeni tožbi in ga zavrnilo. S tem je dejansko spremembo tožbe dopustilo, pritožbeno sodišče pa je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani del sklepa in sodbe v točki II razveljavilo.

7. Ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del sodbe in sklepa obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je o zahtevku po spremenjeni tožbi odločilo in ga zavrnilo, za svojo odločitev (v točki III/2 in III/6 izreka) pa ni navedlo nobenih razlogov. S tem v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe in sklepa v točkah III/2 in III/6 izreka, posledično pa še v točki IV, ki vsebuje odločitev o pravdnih stroških, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in ponovno razsodi o utemeljenosti zahtevka v zavrnjenem delu iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi dela preko polnega delovnega časa ter svojo odločitev utemelji. Pritožbeno sodišče ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti (ne more nadomestiti razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih obrazložitev sodišča prve stopnje ne vsebuje), delna razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa pa glede na dosedanji potek postopka ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Pavšalna pritožbena navedba o kršitvi pravice tožnika do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika in tudi do njegovih pravnih naziranj. Tožnik v pritožbi niti ne pojasni, do katerega ali kakšnega njegovega pravnega stališča se sodišče prve stopnje ni opredelilo, izpostavlja le (zmotno) stališče, da je z vidika presoje utemeljenosti zahtevka iz naslova dnevnic bistveno, da je v efektivni čas voznika vključen čas natovarjanja in raztovarjanja ter čas čakanja na natovarjanje in raztovarjanje, gre za ves čas, ko je delavec na razpolago delodajalcu. Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005) v prvem odstavku 3. člena, v katerem določa definicije, res določa, da je delovni čas čas od začetka do zaključka dela, ko je delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge, razen odmorov, časa počitka in časa razpoložljivosti; v delovni čas je vključen: a) čas, ki je posvečen vsem nalogam v cestnem prometu, kot – vožnja vozila, - natovarjanje in raztovarjanje, - pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega, - čiščenje in tehnično vzdrževanje ter - vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.; b) čas, ko delavec ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) definira efektivni delovni čas kot vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je navedeni določbi ZDCOPMD in ZDR-1 pri odločanju upoštevalo in se do navedbe tožnika, ki jo ponavlja v pritožbi, da je v efektivni čas voznika vključen čas natovarjanja in raztovarjanja ter čas čakanja na natovarjanje in raztovarjanje, opredelilo. Pravilno je pojasnilo, da z vidika presoje utemeljenosti zahtevka iz naslova dnevnic, pri katerem je bistven začetek in konec potovanja, opredelitev delovnega časa (v okviru potovanja) ni bistvena. Tako ni bistveno, ali je tožnik (v okviru potovanja) vozil, raztovarjal in natovarjal ali čakal na raztovarjanje in natovarjanje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.A.. Izvedensko mnenje je utemeljeno ocenilo kot jasno in popolno, prav tako je utemeljeno ocenilo, da v izvedenskem mnenju ni nasprotij niti to ni v nasprotju z raziskanimi okoliščinami. Tožnik v pritožbi niti ne konkretizira (razen s sklicevanjem na definicije efektivnega delovnega časa v prvem odstavku 3. člena ZDCOPMD in drugem odstavku 142. člena ZDR-1), kakšne nejasnosti, nepopolnosti in nasprotja bi bila v izvedenskem mnenju podana, kot tudi ne konkretizira, katera dejstva in kako bi sodišče prve stopnje drugače (pravilno in popolno) ugotovilo.

11. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita (absolutno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z drugim sodnim izvedencem (šlo bi za relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 254. člena ZPP). Drugi odstavek 254. člena ZPP določa, da se dokazovanje ponovi z (istim ali) drugim izvedencem, če se podatki izvedenca v njegovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kot že navedeno, v podanem izvedenskem mnenju takšnih nejasnosti, nasprotij ali pomanjkljivosti ni, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje; sodni izvedenec je natančno navedel, kako je opravil izračun dnevnic, do katerih je tožnik v posameznem mesecu upravičen (upošteval je začetek in konec potovanja), v dopolnitvi izvedenskega mnenja se je opredelil do tožnikovih pripomb.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da tožnikove navedbe predstavljajo (le) njegovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, kar pa ni razlog, da bi se ponovilo dokazovanje oziroma da bi se izvedel dokaz z drugim sodnim izvedencem (sodbe VIII Ips 9/2012, VSL I Cp 3172/2008, VSL II Cp 422/2012, VSL I Cpg 428/2016). Tožnik s svojimi navedbami, ki jih ponavlja v pritožbi (glede efektivnega delovnega časa; pravno naziranje, da to vpliva na vprašanje upravičenosti do dnevnic, je zmotno) ni uspel vzbuditi pomisleka v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, da bi bil izpolnjen pogoj za izvedbo dokaza z drugim sodnim izvedencem na podlagi drugega odstavka 254. člena ZPP (sklep II Ips 1002/2006 in sodba II Ips 1093/2008).

13. Na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenskega mnenja v povezavi s predloženimi listinskimi dokazi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta toženki tožniku v vtoževanem obdobju iz naslova dnevnic skupno plačali več, kot bi bil upravičen. To je izčrpno pojasnilo v obrazložitvi sodbe in sklepa, pri čemer je v točki 26 obrazložitve za mesece maj 2015, julij 2015 in avgust 2015, ko tožnik dnevnice uveljavlja od prvotoženke, pravilno ugotovilo, da je bilo preplačilo prav za vsak mesec. Drugače je ugotovilo v točki 27 obrazložitve za mesece od februarja 2014 do septembra 2014, december 2014 in od februarja 2015 do aprila 2015. V teh mesecih je drugotoženka tožniku skupno plačala več, ni pa prišlo do preplačila v mesecih junij 2014 (razlika 165,95 EUR) in marcu 2015 (razlika 51,19 EUR). Ob takšni pravilni ugotovitvi je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da preplačilo v drugih mesecih lahko pokrije premalo plačane dnevnice v mesecih junij 2014 in marec 2015. Takšno stališče je zmotno, saj ne upošteva prepovedi enostranskega pobota delodajalčeve terjatve do delavca (drugi odstavek 136. člena ZDR-1).

14. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa v točki III/5 delno spremenilo, tako da je drugotoženki naložilo, da tožniku plača: - dnevnice za mesec junij 2014 v višini 165,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2014 do plačila in - dnevnice za mesec marec 2015 v višini 51,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 4. 2014 do plačila. Pravna podlaga za plačilo dnevnic je, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, obstoj ustnega dogovora med pravdnima strankama, pri čemer je višina dnevnice določena v 4. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadalj.) oziroma v prilogi Uredbe o povračilih stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.), kar je upošteval sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (izračunu sodnega izvedenca drugotoženka niti ni oporekala).

15. Ker razen glede odločitve o delni zavrnitvi zahtevka iz naslova dnevnic za meseca junij 2014 in marec 2015 v točki III/5 ter odločitve v točkah II, III/2, III/6 in IV izreka sodbe in sklepa niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.