Jedro

Po ZPIZ/92 se je čas, prebit v delovnem razmerju, upošteval v zavarovalno dobo, ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki ali ne. Šele od 1. 1. 2000 dalje je po izrecni določbi 191. člena ZPIZ-1 plačilo prispevkov predpisano kot pogoj za vštevanje določenega obdobja v zavarovalno dobo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika, odpravilo odločbe tožene stranke in priznalo tožniku lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za čas od 25. 11. 1992 do 25. 11. 1993. Zavrnilo pa je zahtevek za čas od 1. 4. do 24. 11. 1992. Ugotovilo je, da je bil tožnik v obdobju od 1. 4. 1992 do 25. 11. 1993 tujec in je bil v državljanstvo Republike Slovenije sprejet šele z odločbo z dne 11. 4. 1995. Tožnik je bil 20. 11. 1992 evakuiran iz Sarajeva v Slovenijo in se je 1. 12. 1992 prijavil kot begunec. Od 1. 4. do 20. 11. 1992 je tožnik bival v tujini, od 27. 3. 1991 pa je bil zaposlen v podjetju T. d. d., Prodajna organizacija Sarajevo. Tožnik je 15. 11. 1992 pridobil osebno delovno dovoljenje in je dne 25. 11. 1992 nadaljeval z delom v T. d. d., Maribor. Torej je bil od tega dne dalje v delovnem razmerju pri delodajalcu v Republiki Sloveniji in je tu tudi delal in ni bil zaposlen v Sarajevu, kljub drugačnemu vpisu v delovni knjižici in izpisu iz matične evidence bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja. Zato je bil tožnik zavarovanec na podlagi 10. člena ZPIZ, ni pa bistveno, ali so bili zanj plačani tudi prispevki, saj je ta pogoj uveljavil šele ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo tožene stranke kot tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnik je dokazal, da je bil od 25. 11. 1992 do 25. 11. 1993 kot tujec v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji in je tu tudi delal, s tem pa tudi, da so podatki v matični evidenci Republike BiH in podatki v njegovi delovni knjižici neresnični. Tožnik je bil od 6. 9. 1981 zaposlen v T. Maribor, Prodajni organizaciji Sarajevo, ki je del podjetja T. d. d., Maribor. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 1991 je bil tožnik v delovnem razmerju s slovenskim delodajalcem, delo pa je do prihoda v Slovenijo opravljal pri prodajni organizaciji Sarajevo v Sarajevu kot poslovni enoti slovenskega delodajalca. Zato je bil tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BiH in ne pri tožencu. Ker je bil že v delovnem razmerju s slovenskim delodajalcem, po prihodu v Slovenijo ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je bil izdan le sklep o razporeditvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prve točke prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje odločitvi sodišča, da tožnik v času od 25. 11. 1992 do 25. 11. 1993 izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi 10. člena ZPIZ/92. Tožnik bi kot tujec v skladu z 10. členom ZPIZ-92 moral imeti dokazan obstoj delovnega razmerja, kar pomeni, da bi morali biti plačani prispevki v Republiki Sloveniji, predloženo bi moralo biti dokazilo o rednem izplačevanju plače in pogodba o zaposlitvi z delodajalcem v Republiki Sloveniji. Tožnik pa je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem v podružnici v tujini in je bil prijavljen v zavarovanje v BiH. V Sloveniji je bil zavarovan šele s 26. 11. 1993 in iz dokumentov ni razvidno, da bi v spornem obdobju delal v Sloveniji. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz razlogov sodbe ni razvidno, na podlagi katerih dejstev je sodišče lahko zaključilo, da je tožnik v spornem obdobju imel sklenjeno delovno razmerje z delodajalcem v Republiki Sloveniji in da je tukaj delal. 4. Tožnik je na revizijo sicer odgovoril, vendar njegovega odgovora glede na določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Izpodbijana sodba ima obširno in podrobno obrazložitev (na strani 4 in 5) o tem, zakaj oziroma na podlagi katerih dejstev šteje, da je imel tožnik sklenjeno delovno razmerje pri delodajalcu v Republiki Sloveniji in da je po 20. 11. 1992 tukaj tudi delal. Če se tožena stranka s temi dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno ne strinja, s tem uveljavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne pomeni pa to, da ima sodba zatrjevane formalne pomanjkljivosti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Po določbi 10. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - ZPIZ92, ta zakon je treba uporabiti v tem sporu) se obvezno zavarujejo tuji državljani, ki so v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju. Tožnik je bil v spornem obdobju (od 25. 11. 1992 do 25. 11. 1993) tujec. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri slovenskem delodajalcu od leta 1981 dalje, delo pa je do novembra 1992 opravljal v poslovni enoti v Sarajevu, ki je bila del slovenskega podjetja in (v spornem obdobju) ne samostojna (tuja) pravna oseba. Tudi osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas je tožnik pridobil na podlagi 23. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - ZTuj), torej kot državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je v Republiki Sloveniji najmanj deset let v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tako delovno dovoljenje je bilo pogoj, da je tožnik po prihodu v Slovenijo (20. 11. 1992) lahko ostal v delovnem razmerju kot tujec (3. člen ZTuj).

9. Kako (in ali sploh) je bila tožniku obračunana in izplačevana plača v spornem obdobju, za odločitev neposredno ni pomembno. Dejstvo pa je, da so bile tožniku v stečajnem postopku priznane terjatve iz naslova neizplačanih (premalo izplačanih) plač za obdobje, v katerem je tudi sporno obdobje. Za odločitev tudi ni neposredno bistveno, kaj (če sploh) je tožnik v spornem času delal. Dejstvo pa je, da je bil tožnik v Sloveniji in ga je njegov (slovenski) delodajalec štel za svojega delavca.

10. V času, ko je tožnik delal v poslovni enoti slovenskega delodajalca v Sarajevu, so se prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačevali pri ustreznem zavodu v Bosni in Hercegovini, v skladu z določbami Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks (Uradni list SFRJ, št. 47/83, prečiščeno besedilo). Potem, ko je tožnik prispel v Slovenijo in tu nadaljeval z delovnim razmerjem pri (istem) slovenskem delodajalcu, bi se morali prispevki plačevati v korist tožene stranke. Vendar vprašanje ali so se oziroma točneje, od kdaj se dejansko so, za ugotovitev obstoja zavarovalnega razmerja ni bistveno. Po ZPIZ92 se je namreč čas, prebit v delovnem razmerju, upošteval v zavarovalno dobo, ne glede na to, ali so bili zanjo plačani prispevki ali ne. Šele od 1. 1. 2000 dalje je po izrecni določbi 191. člena ZPIZ-1 plačilo prispevkov predpisano kot pogoj za vštevanje določenega obdobja v zavarovalno dobo.

11. Glede na navedeno, in ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).