Jedro

Ker je do škode na avtomobilu prišlo v zvezi s hladilnikom, tudi zamolčanje tega dejstva pomeni, da je to toženec za napako vedel.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na vrnitev 611.830,00 SIT že plačane kupnine za osebni avtomobil ford escort 2.0. RS, reg. št. LJ N9-460 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1996 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 222.363,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče zavrnilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki poravna nastale pravdne stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub napotkom sodišča druge stopnje (ali je toženec za konkretno napako vedel, torej za slabo privarjen nosilec) ugotavljalo, o čem vsem je toženec seznanil tožnika glede poškodovanega avtomobila in na podlagi zaslišanja pravdnih strank prišlo do zaključka, da je toženec ves čas za napake vedel. V tem delu naj bi po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec namreč za konkretno napako, za slabo privarjen nosilec hladilnika, ni vedel, kar izhaja iz zaslišanja tožene stranke in tudi iz ostalih dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje. Odločilno vprašanje je, ali je toženec vedel za konkretno napako, in sicer, da je nosilec hladilnika slabo privarjen. Toženec je vedel, da je bil hladilnik poškodovan, ni pa vedel, da naj bi bil hladilnik varjen, zato tega tožniku tudi ni mogel povedati. Sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določbe postopka. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožena stranka potem, ko je prejela račun tožeče stranke številka 735, zoper višino ni imela nobenih ugovorov več o višini in da zato šteje, da je višina tožbenega zahtevka utemeljena v celoti. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.12.1997, je tožena stranka pod točko 3. nasprotovala pravočasnosti notifikacije, pod točko 4 pa višini spornega računa. Tožena stranka je pri mehaniku B. sama priskrbela obračun izvršenega dela in delovni nalog z dne 13.8.1996, iz katerega izhaja, da na vozilu niso bila izvršena samo tista opravila, ki so navedena na računu št. 735. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni grajala višine, je v nasprotju z navedbami v zapisniku, zato je sodišče prve stopnje v tem delu bistveno kršilo določbe postopka. Po obračunu izvršenega dela z dne 13.8.1996 je seštevek vseh postavk 267.589 SIT, zato je toženi stranki nerazumljivo, na kakšen način je mehanik B. prišel do zneska 611.932,00 SIT. Na računu št. 735 pa ni narejena specifikacija, na podlagi katere bi se dalo ugotoviti, koliko znaša posamezna postavka oziroma na podlagi katere bi se lahko ugotovilo, koliko naj bi znašali stroški popravila hladilnika oziroma motorja. Zato je višina sporna. Tožena stranka je višini nasprotovala tudi v odgovoru na tožbo. Tožena stranka v pritožbi opozarja tudi na sodno prakso, ki določa, da če je napako mogoče odpraviti z zamenjavo kakšnega sestavnega dela, mora kupec zahtevati zamenjavo ustreznega dela. Tožnik bi se moral torej takoj po nastali napaki oglasiti pri tožencu in tega obvestiti, da je vozilo pri mehaniku B. ali pa od njega zahtevati, da napako odstrani. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, kolikor gre za vprašanje, ali je toženec vedel za napako in, ali je tožnik toženca pravočasno obvestil o napaki. Obširne pritožbene trditve je mogoče razumeti tako, da tožena stranka skuša dokazovati, da je tožnik sam vedel za napako oziroma jo je celo pripisoval sebi. Pritožba to dokazuje tudi z določenimi nelogičnostmi v trditvah in izpovedbah same tožeče stranke. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče mimo dejstva, da toženec tožniku ni povedal, da je bil poškodovan tudi hladilnik (ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo toženca na list. št. 52). Ker je do škode prišlo v zvezi s hladilnikom, tudi zamolčanje tega dejstva predstavlja situacijo iz člena 485 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kar pomeni, da je toženec za napako vedel in je bila tožnikova notifikacija pravočasna, zato podrobneje niti ni treba odgovarjati na pritožbene trditve. Sodišče druge stopnje je v prvotnem razveljavitvenem sklepu res zapisalo, da bi moralo biti ugotovljeno, ali je toženec vedel za konkretno napako, torej za slabo pritrjen nosilec pri hladilniku. Vendar pa je bila v takratnem postopku postavljena le trditev, da je tožnik vedel, da je bil avto karamboliran. V zvezi s tem je bilo povedano, da mora ta vednost biti konkretnejša. V nadaljevanju postopka se je v dokaznem postopku izkazalo, da v zvezi z vprašanjem, ali je rok zamujen, zadostuje, da je toženec vedel za okvaro hladilnika, pa tožniku tega ni povedal. Pritožbeno sodišče se torej v tem delu strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ta vednost zadostuje. Pritožba pa ima prav, ko gre za vprašanje višine škode. Sodba sicer pravi, da sama višina ni sporna, vendar spregleda, da je tožena stranka ugovarjala tudi količini opravljenega dela, kot pritožba pravilno poudarja (list. št. 14 in 21). Vendar pa v tem delu ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ampak le za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi imelo dovolj podlage za odločitev o višini zahtevka. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z ugotovitvijo višine škode, nato pa o stvari ponovno odločiti, pri čemer bo moralo ponovno zapisati vse razloge sodbe, tudi tiste, glede katerih sodišče druge stopnje doslej ni imelo pomislekov. Tako je bilo torej zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (člen 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/3 ZPP. Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.