Jedro

Položaj stranke kot glavnega procesnega subjekta je treba ločevati od položaja, ki ga ima kot dokazno sredstvo (257. člen ZPP). Kadar namerava sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem strank, jih je treba na narok, ne glede na to, ali imajo pooblaščenca, vabiti osebno (261. člen ZPP).

Posledica neupoštevanja določb o strogem osebnem vabljenju stranke je bila, da je sodišče prve stopnje o pravno pomembnem dejstvu zaslišalo le tožnico, ne pa tudi toženko, čeprav je slednja že v odgovoru na tožbo predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Ker ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče prve stopnje toženi stranki pravico do zaslišanja odreklo, je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama, saj je bila kršena pravica tožene stranke do izvedbe dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 55.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 21.9.1997 z obrestmi, kot jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d., PE Kamnik, za vloge na vpogled, od 21.9.1997 do plačila, ter obresti od 100.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 28.6.1997, kot jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d., PE Kamnik, za vloge na vpogled, od 29.6.1997 do 31.8.1997, in obresti od 75.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31.8.1997, kot jih priznava Nova Ljubljanska banka d.d., PE Kamnik, za vloge na vpogled, od 1.9.1997 do 2.9.1997. Ocenilo je, da med pokojno pravno prednico tožeče stranke in toženko ni bilo nobenega dogovora o tem, da naj bi bila tožnica dolžna toženki karkoli povrniti iz naslova adaptacij. Upoštevajoč dogovor, da bosta vsaka prispevali pol kupnine, znaša toženkin dolg še 55.000 DEM.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti denar, ki ji ga je tožeča stranka posodila za nakup polovice stanovanjske hiše v V. Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da ni mogla sodelovati v postopku na prvi stopnji, ker ni bila pravilno vabljena. Ugotovila je, da je vabila za vse tri glavne obravnave prestregel D. P., ki ni bil pooblaščen za sprejem sodnih pošiljk. Sodišče bi se z izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, lahko prepričalo, kakšna je bila vsebina dogovora med pravdnima strankama. Dejansko sta se ti sporazumeli, da bo postala toženka lastnica spodnjega, tožnica pa zgornjega dela hiše. To pomeni, da je tožnica postala lastnica stanovanjske hiše do 4/7, toženka pa do 3/7. S tem, ko je tožena stranka navajala, naj se upoštevajo njena vlaganja v hišo, je uveljavljala pobotni ugovor.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

V skladu z načelom kontradiktornosti mora sodišče v pravdnem postopku dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b.,ZPP). Najpomembnejši del postopka, v katerem se izraža načelo kontradiktornosti, je glavna obravnava. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjavljanja je, da stranka zve za procesno dejanje, glede katerega se ima pravico izjaviti. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja pravica do izjavljanja, je zato vročanje. Tožena stranka je bila na vse naroke za glavno obravnavo pravilno vabljena. Stranki, ki ima pooblaščenca, se namreč pisanja (vloge in vabila) vročajo prek pooblaščenca, in ne neposredno (prvi odstavek 137. člena ZPP).

Položaj stranke kot glavnega procesnega subjekta pa je treba ločevati od položaja, ki ga ima kot dokazno sredstvo (257. člen ZPP). Kadar namerava sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem strank, jih je treba na narok, ne glede na to, ali imajo pooblaščenca, vabiti osebno (261. člen ZPP). Vabilo je torej treba vročiti v skladu z določbami 142. člena ZPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da vročilnica, ki bi dokazovala vročitev vabila na narok za glavno obravnavo 11.10.1999 toženi stranki ni podpisana, vabil za narok 13.2.2002 in 3.6.2002 pa ni podpisala toženka, ampak druga oseba (D. P.), pri čemer niso bila spoštovana pravila iz tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

Posledica neupoštevanja določb o strogem osebnem vabljenju stranke je bila, da je sodišče prve stopnje o pravno pomembnem dejstvu - o vsebini sporazuma med pravdnima strankama - zaslišalo le tožnico, ne pa tudi toženko, čeprav je slednja že v odgovoru na tožbo predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank so določene v 258. členu ZPP. Ker v konkretnem primeru ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da bi sodišče prve stopnje zaslišalo le tožečo stranko, toženi stranki pa to pravico odreklo, je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama, saj je bila kršena pravica tožene stranke do izvedbe dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, upoštevno na revizijski stopnji, je reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dosledno spoštovati pravilo o strogem osebnem vabljenju stranke, ki jo namerava zaslišati. Revizijsko sodišče sicer nima načelnih pomislekov glede vročanja vabil v Republiko Hrvaško, kjer se tožena stranka trenutno nahaja, neposredno po pošti, vendar pa se bo moralo sodišče, če na ta način ne bo mogoče zagotoviti osebne vročitve v skladu s 142. členom ZPP, opreti na določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Uradni list RS 10/94-MP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.